Kyros: Celexa Dreams

0 63

“Ni še jasno, ali je to album artističnega zenita. Kyros se namreč še vedno skokovito artistično razvijajo, saj je »Celexa Dreams« definitivna zrelostno artistična nadgradnja predhodnika »Vox Humana«, s katerim so Kyros še poglobili ter izklesali svoj samonikli artistični glasbeni dosje.”

Založba: White Star Records
Datum izida: 1. 7. 2020 (digitalno)/14. 8. 2020 (digipak CD)/9. 10. 2020 (2LP)
Produkcija: Adam Warne
Dolžina albuma: 62.13 min
Zvrst: Art Rock/Progressive Rock
Ocena: 9.5/10


Kyros so nova britanska art rock zasedba v novem valu svojih sodobnikov generacije s »post 90 EMŠO številko« rojstva, ki se povsem neobremenjeno preizkušajo v medžanrski fuziji in so v zadnjih letih nanizali kopico osupljivo dobrih albumov ter tako dokazali, da razvoj rocka in rolla še zdaleč ni zaključen, saj spremlja te skupine (od The Dear Hunter, do Voyager in Thank You Scientist, če naštejem le prve tri, ki vskočijo ta hip na um) eklekticizem, dosežen po naravni poti samoniklega artističnega razvoja. Kyros niso v tem nobena izjema in dosegajo glasbeno edinstvenost na svoj način. Naj zapišem kar takoj, če ste glasbeni gurman, ki ga privlači drugačnost in izzivalnost glasbene neobičajnosti, ne potrebujete nadaljnjega branja te recenzije, kajti s Kyros boste zagotovo zadeli sedmico na loteriji.

Kyros vodi mladi Adam Warne, po mamini strani tajskih korenin, ki je študiral pop glasbo na univerzi v Londonu. Je komponist, producent, avdio inženir, multi-instrumentalist in vokalist. Korenine zasedbe Kyros segajo v leto 2009, ko je Warne pri nepolnih sedemnajstih letih zastavil projekt Chromology, ki je kasneje prešel v Synaesthesia, s katerim je leta 2012 izdal več kot nadobudni istoimenski prvenec. Potem ko je založba Giant Electric Pie nehala z delovanjem, je v samozaložbi izšel drugi album, že pod imenom Kyros in naslovom »Vox Human« (2014), s katerim je Warne naredil odločen artistični korak navzgor v utemeljevanju sloga in zvoka. Do leta 2020 je k sodelovanju integriral več glasbenikov. Tako so pretekla štiri leta, vmes pa so Kyros iz projekta prerasli v kvartet in tako v letošnjem juliju izdali (sprva v digitalni obliki) album »Celexa Dreams«.

Glasbeno vizionarstvo Adama Warnea združuje najboljše iz svetov zapuščine pop retorike osemdesetih, elementov moderne estetike alternativnega rocka »z možgani« ter zapuščine progresivnega rocka. Podedovana »new wave synth pop elektronika« je genialno »podtaknjena« v artizem zasedbe in produkcija se zgleduje po tistem, kar je denimo počel Trevor Horn na Yes albumih v osemdesetih. To pomeni, da so vsi gradniki zvočne slike v kontrastih podprti s silovitim intenziviranjem. Prehodi so večkrat spretno »nalomljeni«, kar krepi moment modernih pristopov v progresivnem rocku. Komponiranje bazira na konciznem združevanju več motivov, ki gradijo progresivno izrazoslovje, vendar pa Kyros vseskozi vzdržujejo nenehno poslušljivost in neverjetni muzikalni izplen, ki zgrabi takoj. Album namreč razvija izjemen element bombastičnosti. Dani motiv je nanizan iz več ločenih koscev, ki se v takšni sestavljanki razporejajo z izredno inteligentnim navezovanjem drug na drugega. Kot bi si med seboj podajali štafetno palico. Bom skušal to ubesediti. Npr. nek motiv, kar uvodne In Motion, se prične na sintetizatorju, ki odigra le košček tega motiva, ki ga v njegovem nadaljevanju prevzame hipni bobnarski vložek, ki v nadaljevanju preda »štafeto« zaporedju tonov, zaigranih na bas kitari (tudi z impresivnimi “slap” figurami), in tako naprej. Prav takšna verižna sosledja v vodilnih motivnih figurah nagovarjajo progresivno, nenavadno in eklektično, saj lahko vzbujajo tudi medžanrske asociacije. A je goriščna točka albuma jasna. Samonikli izpovedni artizem. To so v osemdesetih počeli recimo Rush, ki so v svoj artizem fenomenalno vpeli takratne modne trende “new wavea” in “sinth popa”. No, Kyros počnejo nekaj podobnega, le na svoj način. Asociacije z Rush osemdesetih in iz obdobja njihovih treh albumov, od »Grace Under Preassure« (1984) pa do »Hold Your Fire« (1987), so zaznavne zlasti v otvoritveni In Motion (refrenu bi zavidali tudi avstralski Voyager) pa malo kasneje In Vantblack ter pred koncem albuma v UNO Attack. Vendar brez dinamičnih linij, zaigranih na bas kitari, ki oznanjajo da se je »nekdo« v ekipi svoje čase učil Geddy Leejevega basiranja, teh asociacij v skladbah ne bi mogli doseči.

V Two Frames Of Panic bodo našli simpatije feni Muse, potem je tu skladba Technology Killed the Kids III, ki se navezuje na svoj prvi in drugi del (nahajata se na predhodnih dveh albumih) in ki nedvoumno naznanja, da so Kyros skupina novih generacijskih trendov artizma v progresivnem rocku in s katero se bodo poistovetili tudi ljubitelji genija Devina Townsenda. Pop retoriko osemdesetih najizraziteje beleži skladba Rumor, ki gre takoj v uho in bi bila v osemdesetih gotovo velik hit. Nosi kar nekaj sentimenta starih dobrih Talk Talk iz obdobja »It’s My Life« albuma. Warne je tudi ljubitelj filmskih muzikalov, kot to predstavi sklepna Her Song is Mine, ki na albumu izstopa in je zato smiselno postavljena na njegov rep. Če bi bil Sinatra še živ, bi lahko z Warnejem tu zapel v duetu. Temačneje strukturirani Phosphene in Sentry ne prikrivata niti vplivov Radiohead, je pa muzikalnost, ki jo Kyros razvijajo skozi album, »aktualna« in lahko od časa do časa spomni na muzikalnost skupin progresivnega rocka/metala s podobno EMŠO številko, kot so The Dear Hunter ali Voyager.

Ni še jasno, ali je to album artističnega zenita. Glede na mladost in vrhunske komponistične in avdio-inženirske talente Warnea, izredno kemijo, ki jo kvartet razvija v smislu medsebojnega zaznavanja in sledenju glasbeni usmeritvi, je tak sklep zaenkrat nemogoče potegniti. Kyros se namreč še vedno skokovito artistično razvijajo, saj je »Celexa Dreams« definitivna zrelostno artistična nadgradnja predhodnika »Vox Humana«, s katerim so še poglobili ter izklesali svoj samonikli artistični glasbeni dosje. »Celexa Dreams« je preprosto povedano navdušujoč in briljanten dosežek v vseh ozirih, ki kipi od svežine in vznemirljivega razvoja. V smislu produkcije, izjemnih komponističnih rešitev, doseganju izjemne muzikalnosti in nenehno izzivalne medsebojne komunikacije vseh gradnikov zvočne slike, ki razvija vseskozi zaznavni eklekticizem. Kot tak nakazuje, da je pred skupino svetla prihodnost.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. In Motion
2. Rumour
3. In Vantablack
4. Ghost Kids
5. Phosphene
6. Technology Killed the Kids III
7. Sentry
8. Two Frames of Panic
9. UNO Attack
10. Her Song is Mine

Zasedba:
Adam Warne – vokal, klaviature
Joey Frevola – kitara, spremljevalni vokal
Peter Episcopo – bas kitara, spremljevalni vokal
Robin Johnson – bobni, tolkala


Kyros – In Motion (uradni video)
Kyros – Two Frames Of Panic (uradni video)
Kyros – Phosphene (uradni video)
Kyros – Rumour (uradni video)
Kyros – “Celexa Dreams”

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki