Laibach – srečanje Kekca z dinastijo Kim (2019)

0 216

Lokacija: Ljubljana / Cankarjev dom / Slovenija
Datum: sreda, 15.05.2019


Laibach ostajajo neustavljiva utrdba slovenske glasbene umetnosti. V lanskem letu so izdali novi album na katerem so obdelali mjuzikl za film »Moje pesmi, moje sanje« in v svoji znani, stesani prefriganosti art eklekticizma, dodali k svojemu opusu še eno izredno uspelo transformacijo umetnosti v novo umetnost, pod naslovom »Sound of Music«. V aranžiranju so se znova izdatno povezali z duom Silence, obenem pa so v osnovno iztočnico zgodbe za katero stoji mjuzikl, pripeli na eni strani izrazito noto Slovenstva, na drugi strani pa zgradili genialen most vse tja proti osrčju Azije in do Severne Koreje. Odlična sinteza Kekca in dinastije Kim, če želite. Izrazito in edinstveno Laibachovsko.

Bend je tako svoj novi oziroma aktualni glasbeni dosežek predstavil v Cankarjevem Domu, torej v Ljubljani. Tam, kjer je doma? Laibach v Laibachu. Razprodana Gallusova dvorana. Nabita do zadnjega kotička. Kulise podprte z pravoverno Laibachovsko scenografijo, kjer se je na razglednih alpskih širjavah našel tudi prostor za botaniziranje (planika) in s čimer se je poistovetil tudi otroški pevski zborček imenovan Edelweiss. K temu dodaš obvezno še godalni sekstet, duo Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), vokalistko Marino Martensson, pa nadalje spretne in pretanjene zvočne in programske manipulatorje ter klavirskih tipk, to so Janija Novaka, Roka Lopatiča in Luko Jamnika, kot tudi osvežitev na bobnih in kitari z Litošt navezo Bojan Krhlanko in Vitja Balžalorsky. Vsekakor pa Laibach ni brez ene in edine karizmatične ikonske figure, to je edinstvenega gromovnika, recimo kar gromoglasnega Milana Frasa. V znani, to pot beli, opravi.

Bend, za katerim je obsežna spomladanska evropska turneja v prid podpori predstavitve zadnjega glasbenega dosežka oziroma poglavja umetnosti skupine, je torej odigral celoten album od začetka do konca, kar je obvezno nadgradil in okrepil s pripadajočo odrsko kuliso sporočilno izjemno bogatih projekcij ter za Laibach tipske odrske razsvetljave, kjer intimnost milih brlivk, rešetajo občasne salve snopov.

A uvod je pripadel še eni figuri, ki dopolnjuje mozaik zgodbe o Laibach, Petru Mlakarju. Ta je v uvodu nagovoril občinstvo »čudovito brutalno«. Rdeča nit poslanice je bila ljubezen. Ta je močnejša od vsega, neminljiva in nas dela večne. Le iskrena ljubezen vodi v ljubezen. Tudi po smrti. Je brezmejna in neskončna energija, je novo življenje, nova smrt, luč ki jo doseže le iskrenost posameznika. V času, ko smo dosegli rob ekološke apokalipse in več, apokalipse sistema, ki v svojem »demokratskem zlu« ubira še zadnje poteze absurda, da bi se obdržal, izredno pomembna poslanica torej. In več. Nanjo se je v nadaljevanju vezal koncert. V novem konceptu se Laibach predstavljajo “zemeljsko”. Tu iščejo prvinski, brezmadežni stik z naravo, materjo Zemljo. In zvok glasbe je ljubezen. Je stik z globino in večnostjo duše, ki brezmejno osvobaja in nas dela stvarne in močne. A ob vsem tem, se zrcali poleg tisti znani obraz, ki je že vrsto let postal parodija samega sebe in kar dodaja skupini izredno dopadljiv, edinstven, šegav karakter. Glasbeno telo, ki te vselej strese, do popolnosti prebudi, prerodi in ki neti tvojo notranjost.

Boris Benko, Marina Martensson in Milan Fras, so zavzemali centralne pozicije, pri čemer se je Fras gibal po dodatnem krajšem podestu. V ospredju godalni sekstet. Znova je jasno prisoten pronicljiv duh idejne nebrzdanosti dua Silence, kjer je Benko znova uročil z neverjetno prodornostjo svoje plastovite vokalne ekspresije. Bodisi v trenutkih miline, falsetto trikih, bodisi v svečanosti skoraj operetnih napevov. Nezamenljivi, vedno pečatni, grmeči Fras in Martenssonova z milino prožnosti meso-sopranske brezmadežnosti. Izreden trojni vokalni kontrast torej, h  kateremu se je vključeval otroški pevski zbor ter dodajal četrti kontrast. In tista sinteza ogrodja aranžiranja, ki združuje pod isto streho znano kulturo Laibachovske industrialne zvočnosti, tokrat premeteno vpete v trike aranžiranja dua Silence ter izdanega dotika neo-klasičnih struktur (godalni orkester). H godalom se je spretno vključeval tudi Vitja, ki je občasno igral na kitaro tudi z rabo violinskega loka, prav tako pa opozoril, da je zelo stesan tudi v zvočnem manipuliranju, saj je njegova kitara v izrazitem distorziranem masivnem zvočnem zidu, odzvanjala z edinstvenim zvočnim karakterjem. Gotovo gre za za predelano kitaro in za unikat med šeststrunskimi instrumenti. Krhlanko, ki je mestoma s topovskimi snare zamahi poglabljal tudi industrialno teatralnost marša Laibach ritmike, pa je svoj jazzovski karakter, sicer privarčeval za naslednji dan, ko je že v povsem drugi glasbeni štoriji nastopil na letošnji izdaja Jazz Cerkno festivala. V tlakovanju mosta od Alp do Koreje, se Laibach tokrat niso ustavili niti pri integraciji tradicionalnega korejskega melosa. Ko k temu pripneš vso to izrazito noto Slovenstva, ki jo nosijo Laibach v sebi in jo izražajo skozi svojo glasbeno izpoved, ne ostaja prikrito, da je sinteza v novem glasbenem kontekstu, to je novih Laibach, znova v polnosti uspela.

Laibach je torej v širnem prostranstvu svojega umetniškega vizionarstva torej znova enkrat več fasciniral. V vsem. Prevzel, začaral, odpeljal, ko je gradil most med zahodom in vzhodom. Most miru, sprave in sprejemanja Zemljanov. Nas zedinil. Kam neki se bo v duhu sebi lastne umetniške genialnosti in svobodoljubne prodornosti podal v prihodnje, pa vzbuja že sedaj dramilo najslajše zvedavosti.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X