Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Piazza Unita D'Italia / Trst / Italija
Datum koncerta: 21.07.2007
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: prost vstop
Tokrat si je naš trio nadebudnih ljubiteljev podeželskih idil, gozdnih robov in kmečkih izb odpravil k našim sosedom v Trst, kjer se je v okviru poletnega folk festivala obetal zastonjski nastop legendarnih Fairport Convention, izumiteljev angleškega folk rocka, kateri letos praznujejo že 40. obletnico svojega delovanja. Skupina, ki je svetu rock glasbe podarila takšno mojstrovino kot je “Liege & Lief” (1969), ki je bil izbran za najbolj vpliven folk rock album vseh časov in katera je leta 2002 od BBC-ja prejelo nagrado za življenjsko delo na področju popularne glasbe, ima za seboj zelo pestro in razburkano zgodovino. Od svojega obstoja so preživeli vse živo; od stalnega menjavanja članov do razpada leta 1979 in ponovnega vstajenja sredi 80-ih. Od originalnih članov je v skupini trenutno prisoten samo še kitarist Simon Nicol medtem, ko mu v zadnjih letih delajo družbo še Chris Leslie na mandolini/violini, Ric Sanders na violini/violi ter dva bivša člana Jethro Tull; Dave Pegg na basu in Gerry Conway na bobnih. Gre torej za skupino samih prekaljenih mačkov svoje obrti, katerih nastop nikakor ne sme miniti neopaženo ne glede na to, da je pri nas za njihovo glasbo veliko manj zanimanja kot bi to priteklo takšnim veličinam, ki so med drugim pomembno vplivale na razvoj glasbene scene konca 60-ih in se njihov vpliv pri mnogih skupinah čuti še zdaj.
Ker je povprečnemu Slovenceljnju ponavadi veliko bližje domača in balkanska turbo folk čevapčičerija kot pa tradicionalna britanska glasba, ki izhaja iz izročila Keltov in Piktov, ni bilo nobenega presenečenja, da pod odrom nismo zaznali kakršnekoli prisotnosti naših rojakov. Za to pa se po pravici povedano tudi nismo kaj prida zmenili saj smo prišli predvsem uživati v akustično obarvanih melodijah garantirane kvalitete. Pričakovati je bilo povsem sproščeno in vedro vzdušje, tik ob morski obali, katere bližina je prinašala, v teh dneh, še kako potreben hlad. V zakup teh besed je zadostoval že prvi pogled na mestni trg, kjer se je nad gručo stolov dvigoval razkošen oder in kjer se je lahko usedel tako fan kot vsak naključni obiskovalec. Odrska postavitev je nakazala, da se obeta akustičen nastop saj ni bilo nikjer opaziti nabora bobnov razen bongotov, nekaj činel, manjših bobnov in poljubnih tolkal. Prav tako je nadvse sumljivo delovala odsotnost bas kitare ter dejstvo, da je bil na odru en stol manj kot je to običajno za peterico. Zakaj je bilo temu tako smo zvedeli šele po skoraj 15 minutnem nadvse duhamornemu žlobudranju lokalne napovedovalke, kateri je sledilo osebno opravičilo organizatorja, ki nam je sporočil, da je Dave Pegg odsoten, ker v bolnici okreva po zahtevni operaciji. Bodo ostali štirje člani skupine kos pričakovanjem dobrega folk rocka željnega občinstva in repertoarju, ki je obsegal prerez njihove celotne kariere? Potem, ko se na odru pojavijo vsi štirje dobrovoljčki (med posameznimi izvedbami so stresli cel kup duhovitih anekdot) in se posedejo za svoje stolčke, tržaški trg v hipu zaobjame keltska magija.
“Over The Next Hill” iz istoimenskega albuma je bila izbrana za začetno uvajanje. Pričakoval sem, da bodo potrebovali kar nekaj časa preden se bodo uigrali, ogreli in sprostili napetost, ki je vsesplošno vladala v zraku ob Peggovi odsotnosti, toda tudi kot kvartet so uspeli precej hitro ustvariti dobro vzdušje. Možakarji so se na dokaj kompakten način posedli za stolčke; Ric Sanders z violino na levi strani, desno njegov “dvojček” Chris Leslie, vmes Simon Nicol in zadaj za bongoti Gerry Conway, kateri je imel pod bongoti spravljeno celo zbirko najrazličnejših tolkal. Na vokalu sta se skladno izmenjavala Nicol in Leslie in tako dajala povsem različen podton posameznim izvedbam (pri čemer je Chris skrbel za bolj visoke note in sem in tja v mojih ušesih celo povlekel na Geedy Leeja od Rush). Na “Woodworm’ Swing” se je na vokalu predstavil tudi Chris, ki je sicer najbolj navduševal s svojim virtuoznim igranjem mandoline. Kadar pa je poprijel za violino, sta z Rickom tvorila nadvse harmoničen duet. Medtem je Simon poskušal za silo pokrivati tudi nekatere bas delnice za katere je ponavadi zadolžen njegov odsotni kamerad. “Keep On Turnin’ The Wheel”, prva skladba z novega albuma Sense Of Occasion” (2007), je nadaljevala serijo keltskih poskočnic, katerih je bilo ta večer v izobilju. Tudi ostala manj znana dela kot denimo inštrumental “The Sheriff’s Dance” in “Canny Capers” (Over The Next Hill, 2002). je občinstvo zelo lepo sprejelo. No, seveda so bile klasike kot je bila “Genesis Hall” (Unhalfbricking, 1969) tiste zaradi katerih se je zbrala večina njihovih fanov. Prvi vrhunec večera je pomenil izjemno lepi “Spring Song” z aktualnega albuma, ena od skladb, ki potrjuje dejstvo, da Fairporti tudi v novem tisočletju lahko še vedno zvenijo izjemno sveže. Iz 80-ih so se spomnili na izvrstni inštrumental “Portmerion” (Expletive Delighted, 1987), ki je predstavil tudi njihovo melanholično plat.
Zatem je Simon povedal zgodbo o tem, kako si je kot mulec želel kupiti kitaro, katero je nekoč zagledal v izložbi, ko je bil na poti v šolo. Svojo željo, da si kupi ogledano kitaro je čez čas uspel uresničiti vendar je ta tedaj že postala zastarela s čimer pa si ni belil glave. Zgodba o njegovi prvi kitari je oživela na “The Wood And The Wire”, katero je tudi odpel in katero bi lahko označil tudi kot pub rock. Naslednjo skladbo “I’m Already There” (Over The Next Hill), ki je pokazala tudi njihov smisel za ustvarjanje daljših in kompleksnejših (lahko rečem tudi progresivnejših) del je Simon predstavil kot zgodbo o dveh bratih, ki odideta v Kanado in tam odideta po popolnoma različnih življenjskih poteh. Vse skupaj je vsaj po vzdušju nekoliko vleklo na Rush (ironično, da so tudi oni iz Kanade), predvsem po zaslugi vokala. Seveda Rush, katerim bi izklopil elektriko ter odstranil bas in bobne. Po mojem mnenju še eden od vrhuncev večera. Presenečenj pa še zdaleč ni bilo konec. Potem, ko so zaigrali izvrstni “The Hiring Fair” (Glady’s Leap, 1980) so brez premora prešli na “Summertime”, klasično delo Georgea Gershvina, kjer so do konca potencirali kako iz vrstni glasbeniki so in da še zdaleč ne gre za band, katerega glasba bi spadala samo v irske pube in lovske koče. V mojih ušesih in očeh je bila ta interpretacija klasičnega dela in izvrsten Rickov solo na violini vrhunec koncerta. Fairporti na splošno veljajo za veseljake in pozitiviste, a v njihovi zgodovini se je nabralo tudi veliko melanholičnih balad. Ena izmed njih je tudi “John Gaudie”, ki je občinstvo popeljala v svet tiste keltske žalosti, ki je tako značilna za večino glasbe iz britanskega otočja. Po zelo kratkem predahu in burnih ovacijah se je skupina vrnila na oder ter postregla s pesmijo, ki po Simonovih besedah predstavlja pomemben del njihovega izročila. Nastopil je čas za njihovo priljubljeno klasiko “Meet On The Ledge” (What We Did At Our Holidays, 1968) ob kateri jim je ob refrenih aktivno pritegnilo tudi sicer ves večer izjemno umirjeno občinstvo. Razen tega, da se je ob nekem trenutku pod odrom s kozarcem v roki pojavil lokalni krjavelj, ki je s svojo navzočnostjo resno silil v krohot, je šlo za enega najbolj kulturnih in “nakuliranih” rock koncertov, kar jih pomnim.
Skupina je bila zelo dobro uigrana, vsi so vidno uživali v koncertu in večkrat izjavili, da na tako lepem prizorišču še nikoli niso igrali (zelo verjetno ustaljena fraza pa vendar precej iskreno povedana), ponudili so uravnotežen nabor del iz celotne kariere, katere so tudi v akustični obliki znala očarati. Za akustični nastop je bilo ozvočenje nad vsemi pričakovanji. Ogledali smo si torej vrhunsko demonstracijo odličnega britanskega folk rocka v izvedbi starih borcev, ki so celo v “oslabljeni” zasedbi ustvarili izjemno razigrano vzdušje, navdušili pa tudi z izjemno dostopnostjo in prijaznostjo o kateri smo se lahko prepričali tudi po koncu koncerta, ko smo na hitro izmenjali par besed z violinistom Rickom. Fairport Convention so potrdili, da so skupina z izjemno velikim srcem in kljub navidezni preprostosti večine njihovih del ter zavidljivi starosti večine članov, so tudi kot inštrumentalisti povsem upravičili sloves največje folk rock skupine vseh časov. Tudi kdor ni bil njihov fan je lahko užival v tem povsem ljudskem in prostem nastopu ob morski obali. Ko bi se še več skupin oprijelo podobnega pristopa in spletlo tako širok most med odrom in občinstvom kot je ta večer uspelo tem legendarnim dedkom.
Setlista
1. On the Next Hill
2. Woodworm Swing
3. Keep on Turning the Wheel
4. Sheriff’s Ride
5. Genesis Hall
6. Canny Capers
7. Spring Song
8. From Cropredy To Portmeirion
9. The Wood and the Wire
10. I’m Already There
11. The Hiring Fair
12. Summertime
13. John Gaudie
—dodatek—
14. Meet on the Ledge
Galerija slik
