Kraj: Hala Tivoli / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 04.10.2006
Število obiskovalcev: 4
Cena karte: 9.500,00 SIT (39,64 €) – na dan koncerta
Stari znanci, staro mesto, star bend! Promet je že okrog 18:00 vidno kolapsiral na Celovški. Čas je bil da okolica dvorane Tivoli in dvorana znova oživita in okrog dvorane je že veselo vrelo, kot v mravljišču. Mnogo je bilo mladine, med sicer zrelo situirano gospodo, ki je še enkrat prišla podoživeti zgodnja sedemdeseta.
SHEEVA: 20.00 – 20.30
Večer so odprli slovenski nadebudneži Sheeva. Bend poizkuša srečo z aktualnim umazanim modernim “groove-om” kitar in jeznoritim ženskim vokalom. Vsekakor nepojmljivo lepše, kot da bi gledal slučajno kakšne harmonike, ki v splošnem danes mračijo zdravo podobo rock scene na slovenskem in predvsem v glavah “Slovenčkov”. Poenostavljen rock, alternativnih rešitev torej. Ob žalostnem zvoku med izvedbo skladb, v katerem so prekrili zvočno sliko bas toni, nekako reč ni zaživela. Drug vzrok pa leži v tem, da pred Deep Purple, ne moreš nastaviti ravno sleherne predskupine, ki jo imaš pri roki. Ne vem zakaj ob vseh možnih rešitvah ne dobivajo svojih priložnosti slovenski bendi, ki so zapisani smernicam klasičnega hard rocka – Forgotten Eden, Rock Shock, Firebird – kateri bi razveselil množico orientirano na zvok Deep Purple, jo dodobra ogreli in ko bi odšli iz odra, le to zapustil v še bolj mrzličnem pričakovanju nastopa legend. K sreči je trajalo le pol ure.
DEEP PURPLE: 21.00 – 22.50
Pa tudi, če bi manj. Deep Purple so začeli točno. Kaj? Kaj je s tem zvokom? Prepotiho? Aha! Grozljivka, znova slišiš samo base vsepovsod. Pictures Of Home, Things I Never Said ter Into The Fire. Klinca! Gillan je zvenel kot moja babica, ki se je vrnila v hišo, potem ko je ravno oplela vrt in vstala v ta namen ob prvem jutranjem svitu, deset minut do petih, dne 19.06.1981, da mi pripravi zmešana jajčka in kakav za zajtrk. Hripavo do kamor sežejo nebesa. S počeno petelinjim kikirikanjem je pospremil tudi verze presenečenja dneva s klasiko Into The Fire (“In Rock”, 1970) in ob slišanem pogromnem pristopu, mi je skoraj počilo srce od razočaranja.
No, da so se stvari začele počasi vračati na standardna mesta in na nek zadovoljiv nivo, ki je od Deep Purple zahtevan, je pričela nakazovati četrta skladba Strange Kind Of Woman ob kateri je tudi dvorana oživela prvič. Zvok se je popravil in Gillan je ogrel svoj glas. Od tu naprej, so Deep Purple vsaj z rutino, opravičevali svoj duh in svoje veliko ime. Res je bil pogled na oder sila kontrasten, ko si se ozrl z iztrošenega Gillana na z energijo nabitega in še vedno svežega pirata Rogerja Gloverja, ki je neusmiljeno poskakoval z enega na drug konec odra in vihtel svoj bas znamke Vigier, kot bi bila njegova bas kitara baletna soplesalka. No očitno je skladba Rapture Of The Deep postavila stvari na svoje mesto. Fantje so se v njej na hitro ošvrknili po atmosferi v Perfect Strangers in pokazali celo delček otroške naivnosti ob njeni izvedbi. Znova pa je publika navdušeno poskočila ob klasiki Fireball, kjer je Gillanov glas žal znova pokal po šivih, vendar pa je to skladba, ki je s svojo hitrostjo in eksplozivnostjo preprosto zanetila pravi ogenj v dvorani. Bil je občutek kot, da dinamika koncerta vseskozi niha med temperaturnim kontrastom toplo – hladno. Sedaj je vzdušje umirila Wrong Man, temu pa je sledila Morseova solo točka, v kateri je bil kitarist pač vražje naoljeno standarden v brzenju vzdolž kitarskega vratu. Osupnil pa je prisotne zlasti z vključitvijo glavnega riffa AC/DC klasike Back In Black, celotno solažo skladbe Led Zeppelin Stairway To Heaven ter preklopom na glavni riff Lynyrd Skynyrd v zimzeleni Sweet Home Alabama. No, ko je prešel na instrumentalno Contact Lost se je čutilo, da se njegova daljša solistična točka približuje h koncu. Sledil je trominutni “jam” skupine (s še vedno vztrajno sedečim Gillanom, ki je čakal ob vznožju Paicevih bobnov – ko bi mu dali v roke konge, ali pa vsaj kastanjete) Well Dressed Guitar, v katerega so se fantje k Morseovi kitari sila nerodno vključili, saj so vpadli v skladbo s popolnoma zgrešenim tonom. A-jaj-jaj, toliko let na turnejah, pa takole… grrr!!! Paicev intro na bobnih in Kiss Tomorrow Goodbye z duhovitim besedilom: ščijem v vodo, požigam drevesa,.. – o zablodah človeštva in skrunjenju narave! Umiritev vzdušja z When Blind Man Cries, kjer je okrog 3.500 Slovencev uspeli zbrati skupaj dovolj sredstev za nabavo plina, s katerim so prižgali cele tri vžigalnike med koncertom. Vzdušje je končno poskočilo z Lazy (Gillan na ustni harmoniki), ki jo je po pričakovanju uvodoma duhovito odprl Don Airey. V nadaljevanju smo se zabavali med odličnostjo Aireyevea soliranja, potem pa novi vrhunec ob katerem se je končno dvorana zbudila iz spanca in Perfect Strangers. Odlična izvedba. Preprosto komad kateri izmed “Blackmore era” komadov leži Morseovemu kitarskemu slogu najbolje. V piko odigran in tudi odpet – zahvaljujoč večjemu izmed obeh Ianov. Sedaj je sledil vrhunec koncerta. “Machine Head” trojček z Space Truckin’ ob katerem je dvorana znova umirjeno spremljala Purple, Highway Star, pred katerega sta Morse in Glover vpletla vznemirljiv krajši instrumentalni “jam” in seveda Smoke On The Water. Konec regularnega dela.
Povratek in veselica z Hush, ki jo je odprl Paice in to na vsesplošno presenečenje s kratko solažo na bobnih, česar ni že dolgo, dolgo napravil ter zaključek s klasiko Black Night, ki ga je zaznamoval daljši skupni Purple jamm na odru, tik pred klasičnim zaključkom. Konec malo pred 23:00.
Še nekaj opazk. Večina dvorane je bila večji del koncerta malo da ne, nema in pri miru. Norelo je le prvih nekaj vrst, ki so jih zasedali mladi. Gillan je moral nekajkrat dobesedno podžgati publiko, da se je ta prebudila iz zimskega spanca. Tudi Ian je manj ogovarjal občinstvo, kot sicer, poleg tega pa so se Purple to pot opirali večji del na svojo rutino, kar pa je ob tej “ležernosti” pokazalo, tudi nekaj uglasitvenih lukenj med izvedbo posameznih točk nastopa in pa zlasti porazno zvočno sliko v začetnem delu koncerta.
Kljub temu je bil koncert večji del odigran na zadovoljivem nivoju, sicer z varčevanjem energije (zlasti kažem s prstom na oba – malega in velikega Iana). Zvočna slika se je popravila in tudi Gillan je zvenel povsem sprejemljivo. Kar pogrešam danes pri Purple, je seveda vnos svežine. Res, da je Airey po odhodu Lorda, zadetek na loteriji za skupino, o kakršnem lahko le sanjaš, a koncerti so si med seboj preveč enolični in predvidljivi. Morda bi lahko skrajšali čas ki je namenjen solažam in skupnim “jamom” ter raje vključili še kakšno klasiko Mk II. zasedbe, ki je Purple že dolgo niso igrali, pa četudi le Anyone’s Daughter. Da bi Morse razbil kitaro med nastopom, ali da bi se med Strange Kind Of Woman na odru “packasto” slekla kakšna striptizeta, je pač utopično pričakovanje, a Purple danes potrebujejo med koncertom vnos neke originalne vraže, da malo prenovi in osveži njihove koncerte. Sicer pa so bili najbolj srečni najmlajši, ki so tako imeli možnost videti legende v živo, o čemer bodo prav gotovo pripovedovali nekoč svojim vnukom pravljice za lahko noč, kako je koga med koncertom ošvrknil Gillan s pogledom in kako je nekomu Glover stisnil trzalico v roko, ipd… Praočetje metala na koncertnih odrih, so vselej v veliko veselje tudi v novem tisočletju in njihovega obiska preprosto ne smeš spregledati.
Setlista
1. Pictures Of Home
2. Things I Never Said
3. Into The Fire
4. Strange Kind Of Woman
5. Rapture Of The Deep
6. Fireball
7. Wrong Man
8. Steve Morse solo (incl. Back In Black/Stairway To Heaven/Sweet Home Alabama)
9. Contact Lost
10. Well Dressed Guitar
11. Kiss Tomorrow Goodbye
12. When A Blind Man Cries
13. Lazy
14. Don Airey solo (incl. Star Wars/Superman main theme)
15. Perfect Strangers
16. Space Truckin’
17. Highway Star
18. Smoke On The Water
—dodatek—
19. Hush
20. Black Night
