Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bikerbar / Scheifling / Avstrija
Datum koncerta: 15.05.2009
Število obiskovalcev: 2500
Avstrijska vasica St. Lorenzen bei Scheifling, na poti v smeri mesta Zeltweg, znanem po dirkališču Formule 1, kakih 70km naprej od Klagenfurta, je tudi letos preživela Mairock festival, kjer so si priborili svoj nastop tudi železokovači slovenskega porekla Lene kosti, ki definitivno doživljajo novo pomlad. Bikerbar je besedica s katero je Mairock festival soodvisno povezan. Biker bar pa hkrati ni ravno beseda na mestu, s katero bi laiku predstavil kako zgleda pravi “zabaviščni park”, ki se ti nariše pred očmi, ko se pripelješ skozi vasico. Bikerbar premore odprt prostor, s konkretnim odrom in prostorom, kamor lahko stlačiš gotovo slabih 2000 glav. Ta je kar iz treh strani obdan s točilnimi pulti, premore obilne prostore zaodrja (“backstage”), vključuje pa tudi restavracijo, kjer je še najbolj posrečeno naročilo različnih vrst pizz. Prostor, ki je idealen in pravzaprav nosi v osnovni funkciji prirejanje prireditev, kjer diši po olju, bencinu in seveda rock n’ rollu. Naj omenim tudi to, da je šef Blasius Wieland zaljubljen v jeklene konjičke, zato je Bikerbar urejen kot bikerski tempelj oziroma bikerski sveti prostor. Poleg rockersko urejenih prostorov, ne boste mogli spregledati niti plesišča, kjer ne manjka oltar, na katerega stopi ob posebnih priložnostih tudi D.J. Vsekakor je računica povsem na mestu. Vasica je na lokaciji, ki je od boga pozabljena in tako Bikerbar razbija tisto monotono urejenost avstrijskega podeželja.
Najprej ne morem mimo dejstva izjemne gostoljubnosti šefa Blasiusa, ki je aktiviral dva ton mojstra, da sta se ukvarjala s fanti iz Lenih kosti pri pripravi odrskega zvoka, nadalje jih je pričakal bogato založeni “backsage” s pijačo, privoščil pa skupini tudi obilni pogrinjek v restavraciji. Dejansko sem bil presenečen nad odličnim pristopom avstrijskega kolege.
| LENE KOSTI (LAZY BONES): |
Lene kosti, ki nad doživetim, po prihodu na prizorišče in po samem razvoju dogodkov, niso skrivale odličnega počutja, so vsekakor to kronale z novim odličnim nastopom. A vsa stvar je nosila znova neko simboličnost za skupino. Če je bil prejšnji nastop slovo od originalnega bobnarja Igorja Kremenška, hkrati prvi nastop za basista Gregorja Brenka, je to pot šlo za prvi uradni špil skupine z bobnarjem Mihom Nedohom, sicer možakarjem, ki rogovili v Forgotten Eden, Requiem in pri Razvalinah. No tudi dejstvo, da slišiš Milana Krušiča kako ogovarja občinstvo v angleškem jeziku, je prigoda, ki je ne oriše ravno vsakdan. Kdor je kaj obiskoval koncerte po Avstriji, še pred kratkim, predobro ve, da so Avstrijci precej muhasta publika. Pravzaprav strogo racionalna. Ko so Lene kosti stopile ob 21.00 uri zvečer na oder, je bil prostor še kar lepo prazen. No kakih slabi 200 – 250 ljudi se je leno “plazilo” po kotih prostora.
I Got The in akcija! Tri četrt ure dolg špil je obsegal poleg repertoarja železnih sedmih skladb tudi odlično priredbo Judas Priest Diamonds And Rust, fantje pa so vrinili v nabor pesmi še povsem novi instrumental, ki so mu dali ime The Sting in vam bo zlasti ostal v spominu po zanimivem glavnem motivu kitare. A to pot je stala v ozadju skupini v veliko oporo bobnarska trdnjava z dvojno bas boben stopalko. Skladbe so zrasle v zvoku, v sami elektrificiranosti in nabitosti z voltažo visoke napetosti. Lene kosti so se kar kotalile po odru ob narekovanju čvrste, klene in neverjetno samozavestne eksekucije na bobnih. Skupina je delovala neverjetno sproščeno in ni skrivala odličnega počutja, ki je bil glavni vzrok, za nastop, ki je potekal silno zavzeto in kot po maslu. Velik oder, velik prostor, le malo več ljudi bi jih lahko pričakalo pod odrom. A Avstrijci pač ne poznajo skupine Lene kosti.
Vsekakor se nikomur ni bilo treba bati, da bi mu slučajno lahko postalo dolgčas. Tega seveda Avstrijsko občinstvo ni vedelo, a se je kaj kmalu prepričalo, da z Lenimi kostmi ne gre češenj zobati. So pa fantje pristopili s posebej previdnim pristopom. Čutilo se je, da še varčujejo s strelivom in da ne bodo postreljali kar takoj vseh nabojev v Scheiflingu. Ker tudi tega Avstrijsko občinstvo ni vedelo, se je kaj hitro spoprijateljilo z energijo skupine in pričelo suvereno nagrajevati fante z gromkimi aplavzi po koncu vsake skladbe. To je pomenilo, da so Lene kosti že s povsem blagim pritiskom na zavoro, prepričali prisotne, da gre za odlično skupino, Seveda ni bilo mogoče pričakovati, da si bodo ljudje lomili vratove pod odrom, so pa Lene kosti odlično izkoristile priložnost, da ponesejo svoje ime preko severne meje Slovenije in si na lokaciji Bikerbara učvrstijo svoj položaj. Milan je spretno povezoval nastop v angleškem jeziku, s karizmo in nepopustljivostjo pa je držal publiko vseskozi ob sebi. Pevec nosi nek poseben šarm, lahko rečemo kar demonski. Po koncertu je bilo mogoče uživati ob skandiranju. “Zu-ga-be, zu-ga-be…!”, kar je bila velika nagrada skupini, ki jo pred tem na prizorišču domala ni poznal nihče. Vendar imajo Lene kosti tudi v tujini oboževalce. Dva Avstrijca sta se pripeljala iz Graza, posebej za ta dogodek, da ujameta Lene kosti.
Lene kosti bi morale nastopiti ob 22.00 uri, saj je takrat prispelo na prizorišče precej več ljudi. Krstni nastop zasedbe z novim bobnarjem Miho Nedohom je uspel v vsem. Lene kosti bljuvajo tako še več ognja in energije na odru, fantje delujejo še bolj sproščeno in še bolj zavzeto. Pa še nekaj. Pravo podobo novih Lenih kosti, smo Slovenci začutili šele čez dva dni v Ljubljanskem Orto Baru, kjer je skupina obljublja in dejansko izvedla nastop, ki ga bomo še dolgo pomnili!
| MAIDEN FÜR JEDEN: |
Avstrijska tribute to Iron Maiden skupina nosi posebnost že takoj v štartu. Postava zasedbe ima na vokalu kar pevko, ki sliši na ime Suzy Q. Stasita punca, ki nikakor ne varčuje s sproščanjem decibelov, se tako brezsramno vtika v lik in delo njegovega veličanstva Brucea Dickinsona. Moram priznati, da “tribute to” skupin osebno ne podpiram. So “plevel”, ki koraka po tanki razmejitveni črti med belino in črnino. Vmesni člen, ki si lahko hitro napolni žepe, za ničlo kar se tiče lastne kreativnosti. Odžirajo prostor skupinam, ki dihajo za svojo stvar in garajo na avtorskem materialu. Odžirajo jim koncerte, odžirajo jim pozornost, odžirajo jim bazo oboževalcev. Kakorkoli obračam in se penim, so pač dejstvo našega vsakdana. Ker sem na Rijeki konec decembra 2008 prisluhnil fantastičnim Iron Maidnem iz Madžarske, sem prispel pod oder skupine zelo, zelo razvajen in brez slehernih pričakovanj. Skupina zrajca z uvodom, ki pomeni otvoritev albuma Somewhere In Time. Halo? Caught Somewhere In Time? Vsekakor brez kitarskih sintetizatorjev. A je bilo samo uvodno rajcanje, saj je skupina preklopila kar na The Trooper. Pesem, ki jo danes preigrava na gomile skupin je nakazala, da je basist nekako po hitrosti ušel iz uzd in zbezljal naprej. V nadaljevanju je le umiril svoj stampedo in se poenotil s skupino. Ta je nadaljevala z Be Quick Or Be Dead.
Maiden Für Jeden rešuje v vsem Suzy Q. Ženska je popolnoma divja na odru in se ne zadržuje, podobno kot naš Milan iz Lenih kosti. Le da je to seveda gospodična iz povsem drugega testa. Suzy zna tudi divje zakruliti, spravi iz sebe celo srednjo, skorajda moško intonirano salvo glasu. Zato je vokal zelo posrečena izbira za posnemanje Iron Maiden skladb. Višje lege gredo brez težav skozi in tudi prenos moči iz nižjih preko srednjih v najvišje registre funkcionira zelo učinkovito.
Skupina je ponudila predvidljiv nabor pesmi. Niso presenetili mnogo, ko so izvajali The Evil That Man Do, Two Minutes To Midnight, Wrathchild, The Number Of The Beast, Children Of The Damned, Hallowed Be Thy Name, Fear Of The Dark (v dodatku), Run To The Hills (v dodatku). Revelation je izpadla manj usklajeno v preigravanju, nekoliko nadležnosti pa je vneslo namerno improviziranje pevke Suzy v umirjenem akustičnem prehodnem delu (tik pred refrenom).
Ko smo se pretolkli do skladbe Iron Maiden, je na oder prihlačal možakar v Eddie-jevi opravi in skupina je uprizorila skeč s prerezanim vratom, tako da se je rdeča barva v krepkem curku pocedila iz ust pa po vratu in naprej navzdol pevke Suzy.
Skupina sicer ponuja mnogo odrske kinetike. Fantje in dekle vlagajo malho energije v nenehno tekanje po odru. Po vzoru Iron Maiden. Zrediti se torej ne moreš! Zvoke kitar je bil nekoliko hreščav, zato so harmonije v zvoku občasno šepale, kar je bila manj moteča škoda. A kot povedano. Suzy Q vleče skupino naprej, jo rešuje. Punca je njen motor. A verjetno premalo, da bi Maiden Für Jeden uspeli prodreti še kam drugam, kot so nastopi na prizoriščih po Avstriji.
Po tem nastopu so zavzeli oder “Engel in zivil spielen Böhse Onkelz – tribute to”, a nas je pozna ura počasi priganjala, da usmerimo kompasne igle znova proti jugu. Med koncertom skupine je bilo prizorišče nabito polno in Mairock festival je oživel v polnosti. Ob tem bi se še enkrat zahvalil organizatorju in šefu, gospodu Blasiusu Wielandu, velikemu rockerju po duši, za izredno gostoljubje in popoln profesionalen odnos.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
