Kraj: Nove Jarše / Ljubljana / Slovenija
Datum intervjuja: 05.06.2009
Res, da med prvim intervjujem z Lenimi kostmi za RockLine, ni preteklo vode, da bi napolnila korito Pacifiškega oceana, vendar pa je pol leta potem, ko sva nazadnje sedela skupaj s pevcem skupine Milanom Krušičem v prostorih kluba K 300 v ljubljanskih Dravljah ter premlevala zlasti o pomembni združitvi skupine, prevel skupino dinamičen veter poln pomembnih sprememb. Vse to je vodilo do tega, da so Lene kosti danes čvrsto konsolidirana ekipa, ki jemlje odločne korake, zapisane realizaciji lastne glasbeno razvojne vizije. Na obzorju je tudi že prva uradna izdaja skupine…
RockLine: Nazadnje sva se pogovarjala kakšen mesec po vaši uradni združitvi. Nadaljujva od vašega nastopa v klubu Gromka ,konec decembra 2008. To je bila prva prava priložnost, da pod odrom zberete svoje prave podpornike, ljubitelje težkega železja….
Milan: No, pravih podpornikov je bilo bolj malo, populacija je bila zelo mešana na tem nastopu, predvsem pa so po večini v njej prednjačili, tisti, ki so se udeležili dogodka zgolj iz radovednosti. Naš nastop se mi je zdel fenomenalen, je pa to bila prva predstavitev Ljubljani, s katero smo želeli opozoriti, da Lene kosti znova resno delujemo. Sam dogodek je potekal in se razvijal po načrtih, presenetila pa me je struktura obiskovalcev. Od hip-hoperjev, rastafarijancev, parih metalcev, do naših starejših oboževalcev.
RockLine: Sledilo je “umetno” etiketiranje s strani nekaterih posameznikov, češ da ste Lene kosti skupina, ki podpira nacizem. Celo to, da npr. v Gromki niste več zaželeni, nekaj podobnega je pricurljalo tudi iz Gala Hale, pa čeprav bi morali tudi tam v marcu 2009 nastopati. Zdelo se je kot, da bi vam kdo želel podtikati polena pod noge in vas namerno ovirati.
Milan: Po tem koncertu so se očitno nekateri ljudje ustrašili Lenih kosti. Prišlo naj bi do nekakšnega incidenta. Na ta koncert naj bi prišli neki skinheadovci, ki so bojda izjavljali da poznajo Lene kosti, da so naši prijatelji in podobno, kar ni res. To pa je nekdo s pridom uporabil v namenu, da nas skuša onemogočati pri nadaljnjem funkcioniranju, ker je pri nas itak tako v Sloveniji, da če se nekoga ustrašiš, ga poizkušaš onemogočiti na vse možne načine. Osebno bolj podlega dejanja kot to, da so nas razglasili za skinheadovski bend in češ da podpiramo nacizem, še nisem doživel. A če pogledaš z drugega zornega kota, je bilo hkrati s tem izraženo neko potrdilo, da smo na dobri poti. Ljudje, ki so to poizkušali, so nam na tak način pravzaprav izrekli priznanje, da je pač skupina Lene kosti pomemben deležnik v prostoru slovenskega metalskega gibanja. Z namenom da za vselej zapremo to zgodbo, bi rad dodal le še to, da Lene kosti nimajo popolnoma nobene veze z nacizmom, “skinheadi”. Ta podtikanja so skrajno podla in umazana. Lene kosti imamo toliko skupnega s skini in nacizmom, kolikor ima žaba perja na glavi.
RockLine: Lahko bi uporabili ta podtikovanja kot tržno karto, kot npr. Strelnikoff, ki so nekoč namesto Ježuščka podtaknili podgano Mariji v naročje in to uporabili za naslovnico albuma?
Milan: Lene kosti nismo skupina, ki bi igrala na takšno vrsto provokacije in si na tak način gradila in širila svoje ime. Naše ime Lene kosti je naša glasba in naša pojava na odru.
RockLine: V bistvu ste popolnoma nedolžni, nekomu pa je ob vsem tem “zabliskalo” v glavi in…
Milan: V tistem času, ki je sledilo koncertu v Gromki sem bil precej razjarjen, šokiran. Pripravljen sem celo poiskati pravico na sodišču. Kasneje sem sicer prejel pisna opravičila, češ da je pri vsej stvari prišlo do nesporazuma, vendar to ne spere grenkega priokusa pri vsej stvari. Veš to je tako, kot bi npr. na koncert skupine Saxon prišlo pet nun, pa bi jih potem vsi razglasili za krščansko skupino, ki slepo sledi le izročilom Svetega pisma.
RockLine: Prišel je februar 2009. V ljubljanski Cvetličarni ste nastopili pred, danes pravzaprav legendarnim old school nemškim heavy metal bendom Grave Digger. Ta špil je pomemben za Lene kosti, ker ga je prišla poslušat “sprofilirana” publika, zavezana ljubezni do heavy metal glasbe.
Milan: Nastopili smo na povabilo mojega osebnega prijatelja Mannija Schmidta (Manni Schmidt je kitarist skupine Grave Digger op.p.), tudi tu pa moram znova poudariti, da je bilo v zvezi z našim nastopom ogromno podtikanj, poizkusov, da nas onemogočijo, s strani slovenskega organizatorja koncerta Grave Digger v Ljubljani. Imeli smo kar nekaj težav v zvezi s tem, ki pa so bile potem zahvaljujoč Manniju Schmidtu, ki je eksplicitno potrdil, da Grave Digger ne želijo na tem koncertu v Ljubljani nobene druge slovenske skupine pred svojim nastopom, razen Lenih kosti. Koncert je za nas popolnoma uspel. Končno smo prejeli širše kritike in odzive občinstva na naš nastop. Ti odzivi so bili vsi po vrsti zelo pozitivni in ohrabrujoči. Izredne pohvale smo prejeli tudi od same skupine Grave Digger ter preostalih spremljevalnih skupin.
RockLine: Slišal sem tudi priznanja, da ste v Ljubljani bili edina skupina, ki je dostojna, da odpre koncert pred Grave Digger, ne glede na to, da so jih na turneji spremljali Alestorm in Taletellers.
Milan: To nam je lahko le v veliko čast. Spomnim se tudi jasnih in natančnih opozoril pred koncertom s strani obeh predskupin, kaj in česa se lahko dotaknemo na odru med nastopom, po koncertu pa so člani obeh skupin prišli do nas in že želeli postati “veliki prijatelji”. Ta koncert je bil za Lene kosti eden od vrhuncev kariere, ki pa gotovo tudi ni bil zadnji.
RockLine: Med skladbo Russian Girl je nastopil z vami na odru tudi Grave Digger kitarist Manni Schmidt. Kaj je imel lepega za povedati po koncertu o tem? Se je imel fino v vaši kompaniji?
Milan: Po tem ko sva se dogovorila za naš nastop pred Grave Digger v Ljubljani, sem povabil Mannija, da se nam pridruži na odru za kakšno izmed naših skladb. Manni je brez oklevanja privolil v to. Moram pa poudariti to, da Manni skladbe Russian Girl ob prihodu na oder sploh še ni poznal. Vprašal me je samo za tonaliteto, v kateri se začne komad. Ostalo je sproti na odru poštudiral. Že samo to dejstvo dokazuje, da gre za izrednega glasbenika. Po koncertu je Manni iskreno povedal, da nam je ponudil priložnost zgolj zaradi najinega prijateljstva, ter da sploh ni pričakoval, da smo taka skupina kot smo. Kasneje mi je v pogovorih obljubil, da če bo le kakšna prilika, nas bo poizkušal na podoben način angažirati. Tudi po Nemčiji. Bil je zelo presenečen, ker ni pričakoval nivoja naše skupine. Tudi Jens (Jens Becker, basist skupine Grave Digger op.p.) in Stefan (Stefan Arnold, bobnar skupine Grave Digger op.p.), sta bila navdušena nad našim špilom.
RockLine: Sam sem opazil vse člane skupine pod odrom med vašim špilom v Ljubljani. Manjkal je samo pevec Chris Bboltendhal.
Milan: Chris se navadno ne kaže v publiki pred koncerti, je bolj rezervirane sorte. No, je pa Thilo (Thilo Hermann, bivši kitarist skupine Grave Digger) med našim špilom “letel” do Chrisa v “backstage” in ga je želel poklicati naj gre gledat Lene kosti, pa je ta le dejal: “Yes, I can hear. It’s Milan screaming with Lazy Bones!”
RockLine: Sledil je marec in napovedan nastop na festivalu Metal United skupaj z močnejšimi, bolj prepoznavnimi skupinami slovenskega metala kot so MetalSteel, Interceptor in Sarcasm. Ideja je bila odlična, potem pa so vskočili namesto vas vzpenjajoči mladci Chaosstar. Kaj se je zgodilo, zakaj niste nastopili?
Milan: Chaosstar, prav tako odlična skupina, so vskočili namesto nas v zadnjem hipu, ker sem sam staknil zoprno poškodbo na roki. Natrgal sem si ligamente v komolcu desne roke. Dobil sem bolniško in bil obsojen na mirovanje. Ni problem v tem da ne bi mogel peti in skakati po odru, problem je v tem, da če bi me kdo iz naše službe videl na odru, bi jaz v službi takoj dobil odpoved. Zato bi rad izpostavil namigovanja, češ da smo se Lene kosti ustrašili drugih skupin, kot neutemeljene. Lene kosti se nikogar ne bojimo. Mi tudi z nobeno skupino ne tekmujemo. Mi le “furamo” svojo vizijo, to je svojo glasbo. Če pa je kdo ustanovil skupino zato, da bi s kom tekmoval, potem naj se prijavi raje na Evrovizijo.
RockLine: Vzporedno s tem, so se za Lene kosti v istem času dogajali še drugi pomembni premiki. V mislih imam nedavno osvežitev same postave Lenih kosti. Kateri so bili osnovni motivi, ki so privedli do tega?
Milan: Basist Davor Kastelec, nam je že v samem začetku povedal, da se nam je pridružil le za osnovno pomoč. Torej, dokler skupina ne dobi v svoje vrste stalnega člana – basista! Organizirali smo nekaj avdicij, fantje so pokazali talente in znanje, vendar se noben ni ujel z našim principom. Koncept Lenih kosti določamo mi trije z bratoma Kavaš in pač ti fantje se niso vklopili v ta koncept. Potem, pa je nekega dne zazvonil telefon. Na drugi liniji je bil nek poba, ki je izrazil željo, da bi igral pri nas. Čez kak teden smo imeli avdicijo, ko stopi skozi vrata prostorov v katerih vadimo Gregor Brenko, sicer sin našega bivšega basista Dareta Brenka. To je bilo prvo presenečenje. Drugo je sledilo, ker se je Gregor v trenutku ujel z nami. Tako po glasbeni plati, kot tudi karakterni. Takoj smo ga sprejeli v skupino. Še ena pomembna stvar, ki se je zgodila pri nas, pa tiči v dejstvu velike želje že od samega začetka naše kariere, torej še iz osemdesetih, da bi v bobnih uporabljali dvojno bas boben stopalko. To vlogo je nekaj časa opravljal pri nas naš bivši bobnar Perko “Animal”, ki danes živi v Avstraliji. Ko se je lanskega leta skupina na novo formirala, se je vrnil vanjo naš prvi bobnar Igor Kremenšek – Fico. On je klasičen bobnar, uporablja enojno bas boben stopalko. Stremeli smo za tem, da se nemara privadi na dvojno stopalko. No vsa reč se nekako ni izšla. Lene kosti smo se zavedali, da se lahko povzpnemo na stopničko višje, če integriramo v našo glasbo dvojno bas boben stopalko. Tako se je Igor odločil, da zapusti skupino. Brez hude krvi. Med nami in njim so odnosi tudi danes povsem običajni. Še vedno smo prijatelji. Tako je prišel do nas Miha Nedoh (Miha Nedoh je sicer bobnar skupine Forgotten Eden, občasno pomaga tudi v Requiem in Razvalinam op.p.), se usedel za bobne in že na naši prvi vaji je postalo povsem jasno, da hočemo natanko to, kar je s svojim prihodom prinesel Miha. Sam sem na tej vaji bolj malo pel, ker se mi je vseskozi kar smejalo.
RockLine: Ravno v tem času se je zgodil pomemben bum z Requiem, ki vas je v bistvu pripeljal do Mihe.
Milan: Da. Miha je priporočil naš kitarist Marc, ki sicer igra tudi za Requiem. Že po nekaj pogovorih med nami v skupini, smo imeli že v naprej dober občutek, da bo z Mihom vsa stvar dobro funkcionirala. Za začetek je bilo za nas pomembno že samo dejstvo, da se je Miha odločil, da nam pomaga, čeprav še čakamo na to ali namerava Miha tudi uradno postati stalni član zasedbe, ali ne.
RockLine: Energija skupine je po spremembi na bobnih, zrasla za 100%!
Milan: Za tem smo stremeli. To smo si vedno želeli. Točno to kar smo sedaj, s takšno ritem osnovo, ki jo imamo trenutno. To je bil eden naših prioritetnih ciljev.
RockLine: Tudi v maju letos, ste bili Lene kosti, zelo dejavni na odrih.
Milan: Prvi od nastopov je bil na Bikerskem festivalu v Ivančni Gorici. Šlo je za poslovilni špil s Ficotom in krstni z Gregorjem. Še en zelo dober špil za nas. Sledil je težko pričakovani nastop v Avstriji na Mairock festivalu v mestecu Scheifling. Na tem špilu smo prvič preizkusili Miha in tako v tem nastopu prinesli povsem novo, drugo dimenzijo na oder. Začeli smo bolj zadržano, a po dveh komadih smo pohodili plin do konca. Avstrijsko občinstvo je bilo kaj hitro na naši strani.
RockLine: A šele na nastopu v Orto baru, na RockLine festu II, dva dni po Scheiflingu, sem začutil tisti maksimum Lenih kosti.
Milan: No. Mi se trudimo, da damo na vsakem špilu od sebe svoj maksimum. Nastop v Avstriji je pomenil za nas to, da smo pravzaprav prvič v karieri nastopali v tujini. Morda je bilo zraven malo treme. Sam še nikdar nisem ogovarjal pred tem publike v angleškem jeziku. Vseskozi pa smo se zavedali našega dometa, naše ponudbe, bilo je le vprašanje ali bodo ljudje to sprejeli, ali ne. Morda je občutek, da smo zavirali poleg naštetega tudi odraz manjše napetosti, ker nismo vedeli, kako nas bodo ljudje sprejeli. Na koncu je prevladala absolutno pozitivna vibracija.
RockLine: In potem je bil RockLine fest II. v družbi s Chaosstar in Shutdown. Tam si poskrbel za pravo zabavno dogodivščino. Preoblekel si se v norega kirurga, doktorja Evila. Rodil se je torej dr. Evil. To je sedaj tvoja zaščitna znamka.
Milan: Da. Odslej je dr. Evil moja zaščitna znamka, moje novo ime v šov biznisu. Ob tem nastopu bi rad povedal, da sta tako Shutdown kot Chaosstar skupini, ki sta dali svoj maksimum na tem koncertu. Odlični skupini. Tudi v “backstageu” smo se odlično ujeli med seboj. Bilo je polno zabave, pozitivne energije. Za ta nastop v Orto baru smo pripravljali nekaj posebnega. Je pa moja ideja ta, da bom to odslej skušal zagotoviti na vsakem našem koncertu. Vse to bi rad nadgradil. Če bi imeli dovolj financ, bi skušali nadgraditi tudi skupine kot so Alice Cooper ali Lordi. Trudimo se po najboljših močeh. Tudi preostali v ekipi se zavedajo, da sem klasičen tip zabavljača na odru. Ljudje so bili šokirani, ko sem stopil na oder. Reakcije so bile enkratne. Ob tem moram poudariti, da je bil ta RockLine fest, šteto od dneva ponovne združitve do danes, ko delava ta intervju, naš daleč najboljši koncert. Po tehnični plati, po načinu kako smo odigrali repertoar, do odziva publike. Na tem špilu je bilo precej tudi takšnih, ki so za nas slišali, da smo nekoč obstajali, prišli so bolj “firbcat”. Tudi sam koncert je bil odlično organiziran, vse je potekalo brez zatikanja.
RockLine: Milan, si eden redkih pevcev v Sloveniji, ki ima izreden talent odrskega zabavljača, ki ga tudi znaš in zmoreš s pridom izkoristiti. To dejstvo je vsaj kar se mene tiče velikega pomena, vam daje neko določeno prednost, nek velik as, ki vam je bil položen v zibelko. Se fantje kdaj počutijo odrinjene, zapostavljene, ker sam zase zahtevaš veliko prostora na odru?
Milan: Absolutno ne. Vse kar jaz počnem na odru, itak počnem absolutno za korist skupine. Zdi se mi, da smo pričeli sedaj dosegati nek profesionalen odnos do svojega dela. Velja za vse nas v ekipi. Vsi dogovori med nami pred koncertom, se tudi na odru dosledno upoštevajo in v tem ni odstopanj. Moram pa dodati, da sem bil jaz, še v osemdesetih, eden prvih v Sloveniji, ki je pričel s temi svojimi neumnostmi na odru zabavati folk. Tam nekje leta 1985, sem prišel polit s krvjo na oder in podobno…
RockLine: Škoda da sem vse to zamudil, se pa spomnim pričakovanja pred nastopm v Orto baru. Za mojim hrbtom se je zaslišalo, ko so bili fantje, razen tebe, že na odru: “A Krušiča pa še ni? Zanima me kaj bo danes ušpičil!”
Milan: Na Haliaetum Open Air festivalu v juniju letos, bo vse to kar smo pokazali v Orto baru, samo še dodatno nadgrajeno. Ne bom pa ničesar povedal, kaj sem si zamislil za naš nastop na tem festivalu v Izoli.
RockLine: No in končno lahko rečeva tudi to, da se na obzorju že pojavljajo prvi obrisi vaše prve uradne izdaje v karieri nasploh.
Milan: Hvala bogu, lahko končno na glas rečem, da smo prišli do te stopnice, da bomo izdali 30. let težko pričakovano ploščo. Studio v katerem bomo snemali je v bistvu “zabukiran”, komadi narejeni. Našim sedmim osmim standardnim komadom, bomo dodali še štiri ali pet novih. Na albumu bosta tudi dva gosta iz tujine. Rad bi, da to glede imen ostane zaenkrat skrivnost. Gre pa za dva eminentna gosta, ki predstavljata v heavy metalu imeni, ki ju ne moreš spregledati. Sta v špici svetovnega heavy metala in oba prihajata iz Nemčije.
RockLine: V Nemčiji gotovo nekakšna metalska tutorja, če ne že legendi.
Milan: Da. Za izdajo tega našega albuma pripravljamo torej nekaj, ker noben slovenski bend doslej še ni naredil.
RockLine: Torej sedem, osem klasičnih komadov Lenih kosti, bodo odigranih na novo?
Milan: Da. Z novo, trenutno postavo. Vsi stari komadi bodo na novo aranžirani, z Mihom na bobnih in Brenkom juniorjem na basu. Zamislil sem si tudi to, da bi ta album izdali samo v nakladi 1000 kosov, kot nekakšno rariteto. Poizkušali bomo večino izvodov tudi podpisati. V knjižici naj bi bile zbrane arhivske slike, nekaj novejših slik, izrezki iz časopisov.
RockLine: Preostali material, ki pa ga doslej še niste igrali v živo, pa verjetno izvira iz starih riffov, ki so doslej stali, zvesto čakali in se medili v shrambi.
Milan: Tako je. Ti štirje komadi, ki jih bomo še vključili na album, so komadi, ki smo jih preigravali na vajah, a nikoli doslej igrali v živo. Stari so najmanj 15 let. Štejemo pa jih za nove, ker doslej še nikdar niso bili predstavljeni širši javnosti.
RockLine: Tako imenovani “izgubljeni sladkorčki”, poleg klasik kot so Russian Girl, Stones Of Death, Warrior…
Milan: Seveda, seveda. S tem, da so spisani v tradicionalnem slogu Lenih kosti, kot komadi, ki jih naštevaš.
RockLine: In z osvežitvijo, ki se ji reče uničujoči ritemski marš podvozja dvojne bas boben stopalke.
Milan: Da. V celoti.
RockLine: Jeseni se torej odpravljate v studio.
Milan: Da. Trenutno se pogovarjamo z raznimi založniki za izdajo plošče, sicer bomo šli v izdajo preko samozaložbe. Kot sem rekel. Natisnili bi le 1000. koščkov, za vse naše die hard fane. Potem pa bomo videli kakšno bo povpraševanje in ali se nam splača zadevo ponatisniti.
RockLine: Eminentna gosta, ki bosta sodelovala na albumu, prinašata pomembno odskočno desko tudi za potencialen preboj Lenih kosti v tujino.
Milan: Da. Menim, da že zgolj zaradi dejstva, da se bosta ta dva gosta pojavila na plošči, bo naš album zanimiv tudi na Japonskem. Bo pa prvenstveno izdana za naše, slovensko tržišče.
RockLine: Potem pa tudi čim več špilov, da se album konkretno predstavi.
Milan: Seveda. Po koncertu pred Grave Digger smo ugotovili, da se zelo splača razgledovati po tujini, zato navezujemo kontakte s tujino. Že vse tri skupine, ki smo jih srečali v Ljubljani februarja na tem koncertu, so bile zainteresirane da bi kdaj igrali skupaj tudi v tujini. Če dobiš takšno potrditev, bo že nekaj na tem, da lahko v prihodnje resno računamo na tujino, kot lahko tujina resno računa na nas.
RockLine: No da te vprašam še kaj, kar se ne tiče Lenih kosti. Kako doživljaš slovensko metal sceno v letu 2009. Je kaj drugače kot v osemdesetih ali začetku devetdesetih?
Milan: Nič drugače ni. Vedno se najdejo kakšni idioti, ki ti mečejo polena pod noge. Še vedno se najdejo obiskovalci, ki namesto da bi prišli uživat na naš koncert, ali pa oditi iz dvorane, če jim npr. ne bi bili všeč, opazujejo naše koncerte in nas po koncertih ocenjujejo in nam solijo pamet kaj bi bilo za nas bolje, iščejo dlako v jajcu, iščejo napake na nas itn… Po drugi plati, pa bi rad omenil eno osebo, ki je naš stalni obiskovalec, nas vseskozi z zanimanjem opazuje na koncertih ter deluje spodbudno. To je Gregor Čulk od Interceptor. S to skupino smo prijatelji, všeč mi je ker oni delajo svoje, mi svoje in človek ne čuti nobenega rivalstva, kvečjemu podporo, spoštovanje.
RockLine: To bi moralo vladati vedno med vsemi bendi. Vprašanje, če bomo kdaj to dočakali.
Milan: Ja tega verjetno ne bomo dočakali nikoli. Pri nas obstajajo festivali z določenimi kriteriji, ki te silijo, da se obnašaš kot poslednja kurba, da lahko potem nastopaš na njih. Od tega, da silijo skupine v predhodno prodajo vstopnic, potem so tu neka predhodna glasovanja itn…. Po drugi strani pa na taiste festivale v isti sapi vabijo iz tujine skupine, za katere pri nas nihče ni slišal, pa jim še plačajo za to. Že ko se ozreš čez severno mejo Slovenije, na koncertih ni težko zaslediti, da ponujajo tamkajšnji organizatorji možnost in podporo domačim skupinam, da se predstavljajo na odrih, pred večjimi – glavnimi nastopajočimi skupinami. Tega pri nas ni občutiti. Lene kosti se tako ne bomo prodajali. Če nas bo kdo želel imeti na odru, naj ve, da mi ne bomo lazili za njim in ga prosili za špile. Dokler bodo vladali neki pogoji prodaje kart s strani skupin, da potem lahko sploh nastopiš, igraš zastonj, zato da te pod odrom gleda 500 ljudi, ki popije med tvojim špilom 500 piv in podobno… tak način je do skupin ponižujoč. Imeli smo priložnost da bi nastopili v začetku junija na festivalu pred Saxon in Grave Digger blizu Stuttgarta v Nemčiji, a smo nastop odpovedali zaradi poškodbe mojega komolca. Povabilo je bilo uradno s strani organizatorja. In če prejmeš takšno povabilo iz tujine, potem ne vidim razloga, da bi se nekomu pri nas udinjal, ga prosil in lazil za njim, v prošnji, če lahko igram na nekem špilu.
RockLine: Kaj pa nove ideje. Mislim povsem nove, za nove komade. A kaj nastaja?
Milan: Mi imamo toliko riffov, ki še niso bili nikoli uporabljeni, da bi lahko izdali takoj tri albume. To nam sploh ni treba skrbeti. Sicer pa se dogaja, da vsake toliko časa, predstavi Marc na vaji nov riff. Tako je pred kratkim nastal instrumental The Sting. Riff mi je bil tako všeč, da ga z vokalom nisem hotel “pokvariti”. Zato je ostal instrumental. Komad je bil narejen v celoti v vsega 20. minutah.
Galerija slik
