Izvajalec: West, John
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Ta enkratni ameriški vokalist, ki poje od leta 1999 pri danskih melodičnih hard rockerjih Royal Hunt, znan po sodelovanju z prog rock legendami Artension, je izdal po “Earth Maker” albumu iz leta 2001 tako njegov naslednik “Long Time… No SIng”, skupno svoj četrti solo album po vrsti. Kot že naslov pove, mora album ponujati nekaj drugačnega, svežega. Kot bi hotel West povedati: “Že dolgo nisem prepeval po svoje!” Album je odklon od predhodnika “Earth Maker”, ki je okarakteriziran v duhu melodičnega hard rocka in tako mnogo bližje npr. Royal Hunt. “Long TIme… No Sing” ima bore malo skupnega z Royal Hunt, z izjemo dejstva, da je West očitno uspel vnesti zelo prepričljivo nanj evropsko čustveno resničnost ter globino skozi melanholični sentiment albuma. Z drugimi besedami ”anti-cuker” element, ki mnogokrat američanom preprosto manjka. Odlično! Največ skupnega ima tako tale album z Johnom Westom samim, to pa pomeni, da je poba zadihal popolnoma svobodno in tako uspel spraviti od sebe album, ki poka od svežih vetrov in prepriča v smislu glasbenega izraza umetnika v svojem najglobjem bistvu.
Material je raznolik, zato se sprehodimo skozi skladbe “step by step”. Otvoritev je prav šokantna, v popolnem nasprotju s pričakovanimi rockerskimi šablonami. Gre za temačen komad znaslovom Fade,… brrrrr temačno atmosferičen. Kitare so navite, rahlo umazan aktualno obarvan zvok jih predvodi, vendar vse je podrejeno melodiji. Neverjetno, a atmosfera spominja na tisto, ki jo srečamo denimo na albumih Brucea Dickinsona obdobja kemične poroke. Zanimivo je, da je vokal nekoliko odmaknjen tako, da dobi zven zamolklosti, ki to turobno otvoritveno točko še nadgradi! Atmosferična ovoritev srednje hitrega tempa z graduiranim stopnjevanjem visoko vibrantnega vzdušja! John West je izkušen glasbenik, ki se je naučil ogromno v svoji glasbeni karieri. In vsekakor prinaša novi album spogledovanje s “soul” koreninami v samem petju.
Na plošči ni nikjer nezadržnega “hardrockerskega” sekanja, pač pa je vse podrejeno popolnemu feelingu. Tako se prikradejo neverjetno uravnovešeno same klaviature v zgradbo skladb, kot protiutež kitaram, kot učinkovito npr. v Set Me Free. Govora je bilo o občutju, prepuščanju golemu občutju! Pravkar omenjeni atributi zrastejo za celo stopnjo višje ob Give Me A Sign. West v soul tirnicah, vskok hammonda, “seventies feel” oživi in nežno pikanje kitar, rahlo odmaknjeno v produkciji tako, da inštrumetni ležijo v prelepem skupnem sozvočju. Čisti ambientalni zadetek v polno! Posebno intenzivno spogledovanje s “soul” in bluesom srečamo v Highway To Roppongi. Aktualno pa zveni zlasti Over My Head s “funky” kitaro, a ohranjeno “hard rockersko” prepoznavnostjo in imenitnostjo dodanih spremljevalnih vokalov, ki spominjajo v ozadju na pravo vračevsko indijansko pridiganje. Največji približek melodičnemu “hard rocku”, pa ponuja The One That Got Away, kjer je končno refren v fokusu same skladbe. Sledi imenitna skovanka “pop” in trdih rifovskih prijemov Falling Down, kateri je zelo blizu Slipping Away, kjer znova kraljuje visoko vzdušje, kot posledica prepuščanja občutku. Skladba atmosferična lepotica srednje hitrega tempa z melanholičnim refrenom, ki požene mravljince po telesu! Enega šokantnih odklonov na plošči, pa prinaša One More Lie, ki meji že na pravi “stoner riff” in West nas odpelje znova v svet popolne teme. Njegov vokal je obskuren, kitare voluminozne, umazano hreščeče, moderne, refren nosi sapico nezlagane Alice In Chains destrukcije. Šok! Za njo je nameščena udarna balada Better Believe, ki potrjuje odličnost Westa kot komponista. Je pravo atmosferično nasprotje One More Lie in plošča splava znova na svojo sončno stran. Vzdušje v drugi polovici te skladbe spontano graduirano narašča ob dodanih godalnih aranžmajih novi dimenziji naproti, zelo nepričakovano se to dogodi. Album zaključi nežna baladna inštrumentalna skladba Puerto Amor s sofisticiranim prepletom klasičnega klavirja in nežne melodije na električni kitari.
Ta album je absolutno presenčenje. Krasi ga izreden ambinet, izredna dinamika, izredna raznolikost, sofisticirani “soul” pristop Westa, s katerim dobesedno zažiga skozi ploščo. Poleg tega ta album na slehrni točki ohranja popolno melodičnost hkrati, pa je prežet z visokimi emocijami, na slehernem koraku. Je odklon Westa kot pevca k “soul” smernicam in zanimivo. Gre za album, ki bo ob prvem soočenju z njim, najprej opozoril nase inštrumentalno, spoh zaradi produkcije vokal, pa se usede v ušesa šele nekoliko za tem. Album izdelan z izrednim sledenjem elementarnim čutom, svež, drugačen in kar je bistvo, unikatni Johm West album. Absolutno najbolj zrel album Westove solo kariere. Še to. Album bo zanimiv tudi za Savatage fane, saj na njem sodelujeta Chris Caffery in Jeff Plate (Metal Church, ex- Savatage).
Zasedba
John West – vokal, vodilna kitara, spremljevalni vokal
Kevin Hampton – ritem kitara
Chris Caffery – ritem kitara
Lonnie Park – klaviature, tolkala, bas kitara
Jeff Plate – bobni
Produkcija
John West
Seznam skladb
1. Let Us Pray
2. Fade
3. Set Me Free
4. Give Me A Sign
5. Highway Roppongi
6. Over My Head
7. The One That Got Away
8. Falling Down
9. Slipping Away
10. One More Lie
11. Better Believe
12. Puerto Amor
Trajanje albuma: 48:03
