Kraj: Tvornica Kulture, Zagreb
Datum koncerta: 05.06.2012
Število obiskovalcev: 1500
Cena karte: 17,30€ / 19,50€
M83 je glasbeni projekt oz. skupina, katere glava in srce je Francoz španskih korenin, Anthony Gonzalez. Poimenovani so po spiralni galaksiji Messier 83. V začetku je pomagal skupino sooblikovati tudi Nicolas Fromageau, ki pa je skupino po prvih uspehih leta 2003 zapustil. Od takrat dalje se Gonzalez obdaja z najrazličnejšimi glasbeniki, tesnejša partnerja sta le brat Yann Gonzalez in multiinštrumentalistka Morgan Kibby. Na sceni so prisotni že nekaj več kot deset let; prvenec ”M83” je namreč izšel leta 2001. Poosebljajo nekakšen trikotnik med shoegaze psihadelijo, new wave in ambientalno glasbo, ki je zavita v svojevrstno space-pop enačbo. Influence iz osemdesetih so očitne, a nikakor ne moremo ob omembi tega benda preko vpliva ambientalnih in elektronskih glasbenikov, kot so Brian Eno, Terry Riley, Klaus Schulze, Jean-Michel Jarre in skupin My Bloody Valentine, Pink Floyd, Kraftwerk, Talk Talk, Simple Minds in Cocteau Twins. Njihov vzpon znotraj glasbene srenje se je začel okoli leta 2005, kmalu po izidu tretjega albuma ”Before the Dawn Heals Us”. Takrat je zahod odkril tudi prve dve plošči, ki so ju kaj kmalu začeli različni mediji postavljati na piedestal urbanega in razglašati za paradigmatična primerka kvalitetne glasbe 21. stoletja. Svoj genij je Gonzalez s peto ploščo ”Saturdays = Youth” le še potrdil. Poleg odličnih kritiških recepcij, je album doživel tudi silno dober sprejem pri poslušalcih. Začela se je strma pot navzgor. Prvikrat so s tem albumom M83 dosegli tudi širše mainstream medije in nastopali kot predskupina na koncertih skupin The Killers, Depeche Mode in Kings of Leon. Pravi razcvet pa je za Gonzaleza pomenil zadnji album ”Hurry Up, We’re Dreaming”. ”Indie biblija”, ameriški spletni glasbeni medij Pitchfork je album razglasil za tretjega najboljšega v letu 2011 in njegov single Midnight City postavil na prvo mesto med skladbami. Pohvale so tudi od drugod kar deževale, poslušalci pa s(m)o ga vzeli za svojega.
Že ob napovedi turneje in določitvi Zagreba kot enega izmed postajališč, je znotraj ”indie” krogov zavladalo prava mini evforija. Po ogledu koncerta lahko rečemo, da upravičeno. Ampak počasi, pojdimo od začetka. Že ob prihodu v Zagreb, pred samim krajem ”zločina”, Tvornico Kulture, je vladalo prijetno ter pozitivno vzdušje. Pohvaliti je potrebno organizatorje koncerta, ki so navkljub skorajda razprodani dvorani in ogromni množici ljudi, ohranili mirne živce in ne preveč posiljevali in travmatizirali s pravili in redom. Obiskovalci so bili kultivirani, tako da bi to znala biti velika napaka za celotno vzdušje. Pred samimi M83 je občinstvo dodobra ogrela zagrebška elektro pop skupina How Convinient, ki tokrat ni nastopila v live različici. Njihovo glasbo bi najlažje opisali kot psihadelično – galaktično elektro izkušnjo, kjer sta v nenehnem spopadu analogno in digitalno. V sebi združujejo najrazličnejše elektro žanre, od disca, housa do deep techna itd. Prava vsebinska priprava na prvo ime večera.
M83 so začeli koncert z običajno petnajst minutno zamudo. Začetek pa je bil pravi mali šok. Na oder je ob spremljavi himnično-atmosferično bogate glasbe prikorakolo dekle z nenavadno masko na glavi, ki krasi že naslovnico albuma ”Hurry Up, We’re Dreaming”. Vse to je izgledalo kot nekakšen ritualni začetek mistične izkušnje, ki naj bi ji bili priča v nadaljne. Po tem nenavadnem, eteričnem uvodu pa so se že zaslišali prvi zvoku uvodne pesmi ”Intro”. Na oder so se v počasnem, umirjenem, prav nič senzacionalnem tempu povzpeli člani skupine M83 z Gonzalezom na čelu. Skladbo ”Intro” je v studio pomagala vokalno oblikovati ameriška glasbenica Zola Jesus, tukaj pa jo je dostojno nadomestila multiinštrumentalistka Morgan Kibby. Ob tem bi rad še opozoril, da je bilo prav fascinantno spremljati raznorazna menjavanja po inštrumentih skozi celoten set. Na ta način člani skupine niso samo ohranjali neko larpurlartistično diverziteto, ampak je ob tem nenehnem menjavanju ”vlog” prišlo do ene izredno zanimive timske energije, ki je skupino skozi celoten set oplajala in držala na visokem nivoju. Na ta način je sčasoma tudi Gonzalez, ki je po naravi očitno sramežljiv (to vseskozi tudi sam v intervjujih zatrjuje, pa tudi njegova telesna govorica nam to pravi), prišel do položaja, ki mu je omogočil ”frontmanovsko” držo. ”Intro” je že v osnovi zgrajen na poigravanju z napetostjo. Že ob prvem Gonzalozovem dotiku z mikrofonom in šepetanju naslednjih besed ”We didn’t need a story, we didn’t need a real world / We just had to keep walking / And we became the stories, we became the places /We were the lights, the deserts, the faraway worlds / We were you before you even existed” je publika začela postajati eno z glasbeniki na odru, ob Gonzalozovih in Kibbyjevih vzklikih ”We carry on, carry on / Follow us, we are one…” pa je zavladala prava ekstaza navdušenja. Sanje so zavladale Tvornici. ”Intru” je sledila hipnotična ”Teen Angst”, ki so jo pospremili naslednje štirje enigmatični verzi: ”The more we learn / The more we cry / How fast we burn / How fast we die” in v zaključku še ”I hear the planet crying now…”. Naslednjo pesem ”Reunion” pa bi že lahko opredelili kot prvi vrhunec večera. Značilni glasbeni elementi plesnih osemdesetih in presunljiva, neposredna lirika (You came out of nowhere / Stealing my heart and brain / Flaming my every cell / You make me feel myself… You make me feel my soul / There’s no more loneliness / Only sparkles and sweat / There’s no more single fate / You make me feel myself) ter navijaško popevanje (Oh, oh, oh, oh, oh, ohohoh…/ Will you stand in this land forever?) sta vrelišče v dvorani dvignila na maksimum. Zaradi vročine so bila polivanja z vodo obvezna. A bilo je kot v paradižu. Kamorkoli si pogledal, si videl nasmejene in navdušene obraz. Serotonin se je pretekel v potokih. ”Reunion” se je izliv v inštrumentalno ”Sitting”, edino skladbo s prvenca ”M83” na koncertu. Plesni ritmi so se nadaljevali, vse skupaj se je spreminjalo v disco zabavo iz začetka osemdesetih. Sledila je še ena inštrumentalna skladba ”Year One, One UFO”, s country noto ”nafilana” tempirana plesna bomba. Sanjava oda ”We Own The Sky” je plesišče malo umirala, vzdušje naredila intimnejšo in nas pripravila na osrednji vrhunec koncerta, trojček ”Steve McQueen-Wait-Fall”.
Nalezljiva ”Steve McQueen” je poklon ameriškemu znamenitemu igralcu Steve McQueenu, ki se je potem, ko mu je uradno medicina ni več mogla pomagati pri zdravljenju raka, odpravil v Mehiko na nekonvencionalno zdravljenje. McQueen mu služi kot parafraza za prenovo duha, za borbo, za prevrednotenje vrednot: ” There’s a magic inside. / Just waiting to burst out. / The world is a goldmine. / That will melt tomorrow”. Po še eni navdihajoči in razigrani skladbi je sledil katarzičen del koncerta. Skladba ”Wait” je s svojo minimalistično, tiho in umirjeno zasnovo izvedla tisto, o čemer je ”Steve McQueen” govorila. Odplavili smo v neznano sfero, pot v x…” Send your dreams / Where nobody hides / Give your tears / To the tide / No Time / No Time / There’s no end / There is no goodbye / Disappear / With the night / No Time / No Time”. Le kdo je potem pričakoval še kaj več? Le kdo je potem pričakoval cover elektronskih herojev, dua Daft Punk? Sledil je eksploziven, temačen in razgiban cover skladbe ”Fall”. Zadane. Zelo. Še danes, ko pomislim. Vidim, Čutim, Voham, Tipam, Okušam.
Deseta skladba ”This Night Flash” je služila kot nagovor k najbolj pričakovani točki večera – urbani himni ”Midnight City”. Žal pa je ravno pri tej skladbi prišlo do tehničnih težav (na bobnih), vendar je skladbo vseeno rešil ”epic sax guy”, ki je zaigral genialen, razsvetljujoč solo na saksofonu. Verz ” The city is my church” je šele ob tej jazzy noti zasijal v vsem svojem bistvu. Briljantna skladba, popolna pop uspešnica, ki bo še dolgo časa ostala med nami. Začetni riff je izvenserijski. Pitchfork je ni za manj razglasil za pesem leta 2011. Uradni del seta so M83 zaključili s sladko ”A Guitar and a Heart”. Skladba je publiko popeljala do vrhunca in ga tam tudi zapustila – evforičnega ter željnega ponovnega fiksa. Zasvojljivi elektro bombastični ritmi so nam vsem pognali pritisk tja do 200 in več. Po glasnem vzklikanju so se hitro prikazali nazaj in odigrali v bisu še dve skladbi. Pri ”Skin of the Night” je v ospredje stopil erotičen glas Morgan Kibby, ki se je zdel kakor narejen za naslednje verze: ”Oh Queen of the Night / Well she is deep inside / She is haunting me /(All of her soft parts call to me / She could be mine)”. In ko smo že vsi mislili, da je konec, je prišel še zadnji vrhunec, skladba ”Couleurs” iz predzadnje plate Saturdays = Youth . Eksperimentalna, nezemeljska izkušnja. Trenutek, ko se je cel koncert spremenil v deset minutno norenje ”na glavo”. Rave party! Bili smo več v zraku kot na tleh, na oblakih in neznanih poteh. In potem konec. Nekam hitro je prišel. Zdelo se je dvajsetminutni čas za raj, v resnici je trajal še približno uro dalj. Vseeno premalo. Če bi kaj izpostavil za šibko točko, bi vsekakor kratkost koncerta.
Celotno gledano, pa si M83 zaslužijo visoko oceno. Vidi se, da so trenutno na višku ustvarjalne moči. Skupina je v izredni koncertni formi. Vseskozi so držali koncert na visokih obratih in zato tudi ni bilo nobenih nepotrebnih energetskih izpadov. Ustvarili so lasten svet, začarali in očarali publiko, ujeli vzdušje ter dihalo eno z občinstvom. Zato tudi noben izmed nastopajočih ni imel probleme z nadutostjo, z nepotrebnim postavljanem; vse je izpadlo zelo skromno, a kljub temu zelo prezentno. Setlista je bila odlično strukturirana, v pravem ravnovesju, s pravo doto hitov in ostalih malo manj znanih skladb. Ko skupina v živo zveni bolje kot na studijskih posnetkih, potem veš, da so na pravi poti. Delujejo na odrih vseh velikosti. Ko sem njihov nastop iz festivala Coachella gledal pred dvema mesecema v živo preko youtuba, sem po njemu delil mnenje, da so ustvarjeni za odprte prostore, za festivalske množice, vendar pa so tudi z nastopom v Tvornici potrdili, da jim tudi manjši in intimnejši prostori ležijo.
Poleg Gonzaleza, ki se iz koncerta v koncert spreminja v pravega frontmana, je potrebno pohvaliti tudi ostale člane skupine, ki pa jih Gonzalez začuda ni predstavil (omeniti je še potrebno Gonzalezovo večkratno zahvaljevanje publiki v Zagrebu, ki si je z odzivom to tudi zares zaslužila). Multiinštrumentalistka Morgan Kibby je koncertu dodala prepotreben ženski sentiment, z izrednim glasom navduševala in polnila ozadja Gonzalozove vokalne krajine. Bobnar Loïc Maurin je čudovito kontroliral glasnost in skrbel za ritmično popolen nastop. Saksofonist Ian Young, sicer priznan glasbenik na newyorški jazz sceni ter poznan po številnih nastopih tudi v bolj pop vodah, je sicer nastopil le na dveh skladbah, ”Midnight City” in zadnji ”Couleurs”, a je s strastno in virtuozno igro pomenil izredno dodano vrednost celotnemu nastopu. Cel koncert bi lahko ločili na trenutek pred in po njegovem nastopu na ”Midnight City”. ”Masterpiece”. Najbolj pa je po dejavnosti na odru izstopal mladi fant, izbran na avdiciji, Jordan Lawlor. Neverjetno karizmatičen multiinštrumentalist, ki ni bil pri miru niti ene sekunde. Nenehno je poplesaval, menjaval inštrumente kot za šalo, koketiral z občinstvom in dvigoval že tako visoko energijo v skupini.
Zvok je bil odličen v dvorani; nobenih izpadov, nobenih šumov in nepotrebnih tonskih nihanj. Publika je bila generacijsko in narodnostno mešana. Veliko je bilo seveda domačinov, potem neverjetno veliko število Slovencev, zasledili pa smo celo Italijane, Portugalce in Špance (Erasmus izmenjave naredijo svoje).
Koncert lahko označimo kot koncert superlativov. Še enkrat več pa se je izkazalo, kako so Hrvati spretnejši od Slovenije pri pridobivanju mladih glasbenih imen, ki ta hip nekaj pomenijo. M83 se zdi akt, ki je kot naročen za Križanke ali pa vsaj za Kino Šiška; koncert bi bil razprodan in še izveden na najvišjem možnem nivoju. Žal smo zopet za leto, dve ali več zamudili. Upajmo le, da bo M83 iz leta v leto rastel in da se nekega dne ustavi tudi v Sloveniji. Na koncu bi se tudi rad zahvalil ekipi Ride With Me, ki je iz Slovenije organizirala prevoz v Zagreb in tako marsikateremu Slovencu omogočila cenejšo in udobnejšo vožnjo na in iz koncerta.
Setlista
Intro
1. Teen Angst
2. Reunion
3. Sitting
4. Year One, One UFO
5. We Own The Sky
6. Steve McQueen
7. Wait
8. Fall (Daft Punk cover)
9. This Bright Flash
10. Midnight City
11. A Guitar and Heart
–dodatek–
12. Skin of the Night
13. Couleurs
Galerija slik
