Machine Head praznovali 25 let albuma Burn My Eyes v dunajskem Gasometru

0 5,016

Lokacija: Gasometer, Dunaj, Avstrija
Kdaj: sreda, 16. 10. 2019

Priznani metal zasedbi Machine Head se je leta 2018 pisala precej slaba zgodba. Robb Flynn ja namreč ostal skorajda sam, ko sta odšla dolgoletna člana Phil Demmel in Dave McClain. Čeprav ni šlo za originalna člana, si je bilo težko predstavljati Machine Head brez njiju, po tem ko sta k samemu izgledu skupine ogromno doprinesla. Razlog za njun odhod je bil tudi odziv na zadnji album Catharsis (2018), ki je prejel slabe kritike. Kljub vsemu se je Flynn postavil nazaj na noge. Kontaktiral je originalna člana Logana Maderja in Chrisa Kontosa, ki sta pristala na ponovno sodelovanje.

Flynn je za namene koncertov obdržal koncept »An Evening With …«, kjer so igrali le Machine Head z dolgim repertoarjem. Tokrat je prišlo do dodatka, in sicer je za prvi set najel novega kitarista in bobnarja, drugi set pa je bil rezerviran za celotni album Burn My Eyes z Maderjem na kitari in Kontosom na bobnih. Skratka, mokre sanje za oboževalca prvenca skupine. Machine Head so najavili obsežno turnejo, ki se kot vedno ustavi tudi v avstrijski prestolnici, kjer je bil odziv nad skupino vedno dober.

Za redni del so se Flynnu in Jaredu MacEachernu pridružila Matt Alston ter kitarist Vogg iz poljske death metal zasedbe Decapitated. Za slednjega se lahko trdi, da gre nedvomno za presenečenje. Oba člana sta nedvomno stopila v velike čevlje, tako da polemike so bile povsem opravičene.

Koncert je bil ponovno v dvorani Gasometer. Machine Head so stopili na oder okoli pol devete ure. Za otvoritveno skladbo so Machine Head izbrali Imperium z albuma Through the Ashes of Empires. Gre verjetno za najboljšo otvoritveno skladbo, pri kateri lahko publika konkretno ogreje svoje vratne mišice in začne tudi s moshpitom. Nadaljevanje je bilo vsekakor pestro, ko so Machine Head v repertoar nazaj uvrstili Take My Scars z drugega albuma. Flynn in kompanija so z repertoarjem prvega dela nekako skušali povzeti najbolj poznane skladbe skupine. Večinoma je tudi uspelo, a kakšna sprememba bi tudi koristila.

Logično so bile odigrane Now We Die, Aesthetics of Hate, Locust, Beautiful Morning, Bulldozer, The Blood, The Sweat The Tears itd. Flynn niti ni pretirano govoričil, kar je zanj precej značilno. Dal je prednost glasbi, a obenem je tudi publiko konstantno spodbujal k divjanju z množično uporabo kletvic. In ko so že kletvice v rabi, je prišlo do presežka celo z novo skladbo Do Or Die. Skladba ima sicer inštrumentalno agresivno thrash metalsko naravnanost, a z besedilom deluje bolj, kot da je publika poslušala jeznega najstnika, ki je ravnokar spoznal Limp Bizkit.

Kar se tiče same uigranosti Machine Head, ni pravzaprav kaj pripomnit. Robb Flynn, ki jih šteje že preko 50, je v dobri kondiciji. Konec koncev je skupaj z basistom zdržal na odru okoli tri ure in pol, za kar je potrebno veliko vaje in vzdržljivosti. Da je njegov vokal tako dolgo zdržal, je tudi občudovanja vredno. Bobnar Matt Alston je svojo nalogo opravil odlično. Njegovo igranje je točno, odsotnost Davea McClaina se ni poznala. Presenetljivo dobro se je odrezal tudi Vogg, ki se je dokazal kot tudi zelo dober solo kitarist. Resda je kakšna solaža v detajlih zvenela malce drugače, a bistvo je ostalo. Za ritem mu pa seveda ni mogoče očitat, da se ne znajde, saj že pri njegovi matični skupini Vogg dokazuje, da ima narejen doktorat iz igranja na desno roko.

Prvi del repertoarja je vseboval veliko skladb, ki Machine Head delajo prepoznavne. A z lahkoto bi lahko izpustili »Is There Anybody Out There?« in Catharsis. So pa toliko bolj odmevali Darkness Within, Ten Ton Hammer in zaključna Halo, s katero se je skupina tudi začasno poslovila. Machine Head so odigrali dvourni set, a najboljše je bilo prihranjeno za drugi del koncert.

Po 15 minutnem premoru je ozadje predstavljajo naslovnico albuma Burn My Eyes, kot intro pa se je iz zvočnikov slišala skladba »Real Eyes Realize Real Lies«, ki služi kot intermezzo na albumu. Za tem se je skupina vrnila na oder. Kitaro je prevzel Logan Mader, za bobnarsko baterijo pa je stopil Chris Kontos, ki očitno doživlja vrhunec svoje kariere na tej turneji. Logično, Kontos poprej ni bil glavna zvezda, kaj šele da bi videl tisočero publiko, ki je prišla podpret skupino, v kateri igra. Kontosu se je videlo, da v nastopu izredno uživa. In kljub napornemu igranju je bil videti izjemno dobre volje.

Otvoritev z legendarno skladbo Davidian in nadaljevanje z Old je vsekakor nekaj, na kar je publika že mnogokrat norela, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. A tisto, kar se je čakalo, je prišlo z naslednjimi skladbami: A Thousands Lies, None But My Owen in Rage To Overcome. To so skladbe, ki so bile v živo dolgo časa pogrešane. In tu so na račun prišli stari oboževalci, ki so z Burn My Eyes repertoarjem polizali prste.

Seveda se pojavilo vprašanje glede uigranosti Kontosa in Logana. Tu ni kaj za pripomnit. Minilo je 25 let, Logan je še vedno suveren v ritmu. Poleg tega pa ni ravno statičen, še vedno skače ob igranju, tako da ni dal občutka, da je tu zgolj zaradi denarja. Predvsem pa Kontos, ki premore za svoja leta neverjetno moč. Po skladbi Rage to Overcome je Kontos odigral kratek bobnarski solo. Z odigranim pa je pokazal svojo karizmatičnost, ki je dala koncertu nekaj izredno pozitivnega.

Po bobnarskem solu je sledila počasnejša Death Church, nato pa sprva umirjena A Nation On Fire, ki je eksplodirala v drugem delu s hitrim thrasherko/hardcorovskim šusom. Utrujena publika je ponovno norela, Machine Head pa so z naslednjo skaldbo dali še en razlog za norenje. Blood for Blood. Krajša in hitra skladba je idealna kaos in moshpit. Umirilo se je malce z I’m Your God, do konca je ostala po albumu sodeč le še ena skladba. A Machine Head so se odločili, da bodo zaigrali venček priredb, s katerimi so poklonili Alice in Chains, Metallici, Slayer, Iron Maiden in Megadeth.

Po več kot treh urah igranja so se Machine Head poslovili s skladbo Block, pri kateri je refren s »Fuck it all!« odmeval po celem Gasometru. Krog je bil sklenjen, Machine Head so se še dolgo poslavljali, med publiko zmetali cel kup bobnarskih palčk in trzalic. Na oder pa sta prišla še Matt Alston in Vogg, da so se skupno poklonili publiki.

Machine Head s trenutno turnejo, na kateri praznujejo 25 let legendarnega albuma Burn My Eyes, uresničujejo sanje vsem dolgoletnim oboževalcem. Sodeč po energiji pa se upa, da se bo Robb Flynn s trenutno ekipo uskladil in posnel še en spodoben album.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X