Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Zdraviliški park / Bled / Slovenija
Datum koncerta: 15.08.2008
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 0
Sobotni večer v okviru že skorajda tradicionalnega mednarodnega Okarina etno festivala na Bledu, ki vsako leto prinese številne talentirane glasbenike z vseh koncev sveta, je bil še posebno privlačen, saj je nastopila zelo zanimiva angleška folk rockovska zasedba Rainbow Chasers, prava paša za ušesa in oči za vse ljubitelje tradicionalnih keltskih in anglosaksonskih akustično naravnanih melodij. Njihov osrednji član Ashley Hutchings je živa glasbena legenda in verjetno najbolj spoštovan basist britanske folk rock scene, najbolj znan kot ustanovitelj nekaterih najpomembnejših britanskih folk rock skupin kot so Fairport Convention, Steeleye Span in Albion Band. Skratka nekaj takega kot je denimo John Mayall za blues rock. Gospod Hutchings ni samo spoštovan kot očak britanske folk rock scene, temveč tudi kot avtor številnih popevk, pesnik in glasbeni direktor angleškega Narodnega gledališča.
Rainbow Chasers je zadnja izmed njegovih skupin s katero preizkuša združevanje tradicionalne britanske folk glasbe in nekaterih bolj modernih glasbenih elementov. V njej je skupaj zbral tri mlade in visoko talentirane glasbenike, ki se še uveljavljajo na glasbeni sceni. Ženski dvojec tvorita Jo Hamilton na violi, akustični kitari in vokalu ter Ruth Angell na violini in vokalu. Obe izhajata še iz Ashleye prejšnje skupine Albion Band medtem, ko je akustični kitarist/pevec Joe Topping še svež član, ki je nedavno zamenjal ustanovnega člana Marka Hutchingsa. Joe je med nastopom dokazal, da obvlada tudi električno mandolino ter bozouki. Vsi štirje člani skupine niso samo vrhunski inštrumentalisti, temveč tudi izvrstni pevci in med nastopom večkrat uprizorijo večglasja.
Kljub prvotno neobetavnemu pogledu pod oder se je pred začetkom nastopa, ki je bil mimogrede zastonj, v Blejskem zdraviliškem parku na koncu zbralo lepo število udeležencev, med njimi tudi veliko angleških turistov ter nezanemarljiv delež mladine. Rainbow Chasers so med svojim nastopom odigrali številne akustično usmerjene in umirjene folk rock skladbe nežnih in nalezljivih keltskih melodij, nekaj inštrumentalov, uprizorili en a capella nastop ter odigrali tudi nekaj bolj poskočnih zadev, ki so ponovno ogrele vse tiste, ki so se predali prijetni zamaknjenosti. Svoj nastop so odprli s poskočno skladbo, ki jih po njihovih besedah menda vedno spomni na domače hribovite kraje na severu Anglije, kateri pa se seveda ne morajo primerjati z našimi hribi.
Gospod Hutchings ni samo izvrsten folk rock basist in pevec, temveč v svojem glasbenem izrazu presega meje običajne angleške folk rock glasbe in preizkuša tudi nekatere glasbene elemente iz drugih koncev sveta. Tako je njegova zasedba odigrala tudi skladbo “The First Europeans”, na violino in violo usmerjeno skladbo, ki se oplaja iz izročila romske oz. v tem primeru bolje povedano – ciganske (ta beseda tu seveda nikakor ni mišljena v negativnem kontekstu) glasbe, ki naj bi bili po Ashleyevih besedah s svojimi nenehnimi selitvami iz enega kraja na drug kraj na nek način prvi sodobni Evropejci za katere so danes značilne pogoste selitve ali potovanja. Med odličnimi izvedbami je najbolj navdušila predvsem izjemna harmonija med člani skupine, s katero so med seboj menjavali vokalne dele ter tvorba raznolikih akustično zabeljenih melodij, tako tistih romantičnih kot tistih bolj po plesno poskočnih.
Ashley med nastopom ves čas, kot kak skrbni oče, budno bdi nad obema mladenkama in mladeničem ter jih včasih s kakšno živahno gesto še spodbudi k bolj zavzetemu pristopu. V nekem bolj poskočnem delu nastopa je gospod Hutchings celo pozval publiko k plesu pred oder. Na njegovo povabilo pa so se opogumili samo razposajeno poskočni organizator festivala in povezovalec nastopa Leo Ličof ter dva vidno okajena najstnika, ki sta pokazala nekaj “spretnosti”, ki so jima še ostale z maturantskega plesa. Vmes so si zaradi zvonjenja cerkvenih zvonov, ki po njihovih besedah motijo po večini nežno glasbo, katero igrajo, privoščili krajši odmor v katerem je gospod Hutchings osebno prodajal in podpisoval oba albuma, katera je njegova skupina do zdaj izdala. Edina negativna opazka leti samo na dejstvo, da so za zaključek, morda tudi za razne zamudnike, še enkrat odigrali tisto razigrano skladbo s katero so odprli nastop, saj jim je ta tako zelo všeč, ker jih vedno spomni na domače “hribovite” kraje medtem, ko sem prepričan, da imajo na voljo še izobilje drugih skladb.
Seveda so prišli odigrat še obvezni dodatek, ki je ponovno razgrel publiko vse do zadnjih vrst, verjetno pa bi odigrali še kakšno skladbo več, če ne bi začel že pošteno pritiskati večerni hlad. Gospod Hutchings je še oznanil, da upa da se bodo lahko čim prej spet oglasili v naših krajih, kjer jim je zelo všeč, še posebno Bled s svojim idiličnim jezerom in hribi, ki vselej prebudijo njegov pesniški in skladateljski navdih. Magični večer pristnega angleškega folk rocka v izvedbi njegovega praočeta in njegove mlade druščine, ki je s svojimi nostalgičnimi in melanholičnimi melodijami še posebno navdušil vse romantične dušice je, kljub vse ostrejšemu večernemu mrazu kar nekako prehitro minil. Ambiciozni organizator festivala Leo Ličof, kateremu vsa čast za odlično organizacijo in dobro povezovanje nastopa, pa že obljublja, da namerava naslednjo leto (po 12-ih letih od njihovega zadnjega nastopa pri nas) spet pripeljati nikogar drugega kot legendarne Fairport Convention.
Galerija slik
