Mark Knopfler – Mož tisočerih glasbenih pripovedi (2013)

0 8

“Dve uri dolgo potovanje po zapuščini enega najbolj cenjenih britanskih kitaristov je zadovoljilo apetite lačne ljubljanske publike, ki se je prepustila melanholično umirjeni, a vseeno veličastni glasbeni pripovedki Marka Knopflerja.”

Lokacija: Ljubljana / Arena Stožice / Slovenija
Datum: sobota, 04.05.2013


Skoraj do dneva natančno osem let je trajalo, da se je nekdanja prva struna in grlo legendarnih Dire Straitsov Mark Knopfler znova ustavil v Ljubljani, le da je tokrat Halo Tivoli zamenjal za Areno Stožice. Večjo in modernejšo. Naključje je hotelo, da so se tudi Dire Straitsi na svojem edinem koncertu pri nas ustavili meseca maja. Takrat se je pisalo leto 1985. A od znamenitega koncerta je preteklo že veliko vode, dovolj, da se je Mark Knopfler medtem uveljavil kot prefinjen, slogovno odprt glasbenik tisočerih obrazov.

Če se je s koncerti po odprtju Stožiške dvorane (Joe Cocker, Leonard Cohen) med obiskovalci koncertnih prireditev v Sloveniji ustvarilo mnenje, da akustika v dvorani ubija pristna koncertna doživetja, so odgovorni dvorani medtem uspeli zagotoviti boljši akustični standard. Daleč od tega, da bi bil zvok kot iz škatlice, omogoča pa vsaj normalno spremljanje koncerta, kar je konec koncev dokazal že krstni nastop kakšnega težkorockerskega izvajalca pred nekaj dnevi, ko so v Stožicah gostovali Rammstein.

Mark Knopfler je kljub 63-im letom še vedno vseskozi aktiven. V solo karieri, na katero je sredi devetdesetih krenil po razpadu njegove primarne zasedbe Dire Straits, je izdal sedem studijskih albumov, zadnjega izmed njih »Privateering« lansko jesen. V okviru njegove svetovne promocijske turneje so se leta izmikanj, ko je Knopfler praviloma nastopal samo v naši soseščini v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem, končno kapitalizirala s povratkom na Sončno stran Alp.

Nekaj minut čez deveto uro zvečer so se Mark Knopfler in njegova spremljevalna zasedba razporedili po odru in nastop brez kakrkšnekoli pompoznosti ali glamura otvorili s skladbo What It Is. Osmerica glasbenikov na odru je napovedovala organsko bogato zvokovno poslastico, seveda s prepoznavno retoriko mojstra šestih strun Marka Knopflerja v sredi, ki je že v uvodu pokazal nekaj manevrov iz bogate zakladnice samosvoje fingerpicking tehnike igranja kitare.

Skladba Corned Beef City, v kateri je iz svoje znamenite rdečo-bele Fender Stratocaster kitare izvabil nekoliko bolj žmohten zvok, je predstavlajala uverturo v sredinski del nastopa, ki je služil kot dokaz, da je Knopfler svojo dušo v zrelih artističnih letih prodal folku, bluesu in countryju. Mark Knopfler goji slog, ki je bliže tradicionalnemu pojmovanju ameriške glasbe, a ga izpod njegovih prstov z odprtimi rokami sprejema tudi evropsko poslušalstvo. V skladbah Father and Son ter Hill Farmer’s Blues je z razpotegnjenimi inštrumentalnimi momenti ciljal na intimnost, ki je zahtevala zbranost in koncentracijo, kar za časa njegovih rock’n’roll let z Dire Straitsi sigurno nista bili prednostne značajske lastnosti njihovega poslušalstva. Za bogato zvočno izkušnjo so skrbeli spremljevalni glasbeniki na klaviaturah, ukulelu, spremljevalnih kitarah in godalih. Zanimiv zasuk v tipično countryjevske vode so Stožice zaplavale s skladbo I Used To Could, saj sta Knofplerja bodrila zgolj doneč zvok kontrabasa in tolkalna spremljava. Z Romeo in Juliet sredi repertoarja se je Knopfler prvič tega večera vrnil v Dire Straits ero, kljub navdušenju publike pa je baladna izbira nadaljevala razpoloženjsko noto prefinjene glasbene pripovedi.

Kolektiv na odru je dihal kot eno. Spremljevalna zasedba, ki jo sestavljajo sami visoko cenjeni glasbeniki, je Knopflerju nudila zanesljivo oporo, pravzaprav so zaradi zahtevanih zvočnih harmonij s svojim šefom tvorili kar enakovredno pozicijo. Kljub temu so oči razumljivo ves čas počivale na sivolasemu Knopflerju. Ta je skozi koncert deloval nekoliko rezervirano. Jasno je, da mu obsežna turneja s sedemdesetimi nastopi onemogoča vsakdanje puščanje srca na odru, vseeno pa je, podmazan z dolgoletnimi izkušnjami, v slabi dve uri dolgo druženje vložil ravno toliko truda, kolikor je bilo to potrebno. Manjše napake pri ritmičnih prehodih ali vhodih v solo točke je prefinjeno reševal z golo improvizacijo, kar mojstru njegovega kova res ni bilo težko. Njegov vokalni pristop se je že dobro udomačil v kantavtorskem značaju intenzivnega pripovedovanja, po sledeh katerega z vsakim novim izdanim albumom stopa vse močneje. Masivna razpoloženjska tematika je vrhunec doživela v izvedbi kavbojske koračnice Marbletown, več kot desetminutne kompozicije prepletanja akustičnih motivov svetovne folk glasbe, kar pa je bil roko na srce za marsikaterega obiskovalce težak zalogaj. Široka paleta slišnega učinka, torej ustvarjanja atmosfere z maloštevilnimi toni, se je logično nadaljevala s Telegraph Road, eno najbolj opevanih dolgometražnih skladb, kar so jo kdajkoli izdali Dire Straits. Redni del koncerta se je tako zaključil, pred pričakovanim povratkom na oder pa se je zgodilo verižna reakcija, kakršno sem do sedaj doživel samo na koncertih Patti Smith in Johna Waita. Obiskovalci iz parterja so se iz sedišč zapodili naravnost pred oder in z dvignjenimi rokami in bučnim aplavzom druščini na odru sporočili, da si želijo nekoliko bolj poskočnih skladb – tistih iz neusahljive Dire Straits zakladnice! Brothers in Arms ter So Far Away sta prišli kot češnja na vrhu tortice in stožiški parter končno spremenila v plesišče. Kljub temu, da je Mark Knopfler umetnik z vsega spoštovanja vredno solo kariero, je intenzivni zaključek koncerta pokazal, zakaj so njegovi nastopi še vedno tako dobro obiskani – ker poslušalci v njem še vedno vidijo nekdanjega frontmana rock legend Dire Straits.

Neigranje najbolj pričakovane skladbe večera, radijske klasike Sultans of Swing, je bilo v odzivih na koncert deležno obilice negodovanja. Roko na srce je vsak glasbeni umetnik sam svoje sreče kovač, pri čemer sam podpiram njegovo (kontroverzno) odločitev o neigranju svojega največjega hita, vprašanje pa je, kako bi se ponavljajoča poteza poznala na obisku njegovih koncertov na dolgi rok. Kljub temu je dve uri dolgo potovanje po zapuščini enega najbolj cenjenih britanskih kitaristov zadovoljilo apetite lačne ljubljanske publike, ki se je prepustila melanholično umirjeni, a vseeno veličastni glasbeni pripovedki Marka Knopflerja. 

avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:

  1. What It Is
  2. Corned Beef City
  3. Privateering
  4. Father and Son
  5. Hill Farmer’s Blues
  6. Back to Tupelo
  7. I Used to Could
  8. Romeo and Juliet
  9. Song for Sonny Liston
  10. Postcards from Paraguay
  11. Haul Away
  12. Marbletown
  13. Yon Two Crows
  14. Telegraph Roar
    —dodatek—
  15. Brothers in Arms
  16. So Far Away

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X