Martin Lancelot Barre in izvirni pristanek Jethro Tull klasik v Goriških Brdih (2019)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 216

“Se pravi, dobil si občutek, kako bi zveneli Jethro Tull brez flavte, ali celo to, kako so brez flavte zveneli nekateri izvirniki nastali še v drugi polovici šestdesetih in začetku sedemdesetih.”

Lokacija: Hum (Goriška Brda) / dvorana Hum / Slovenija
Datum: petek, 18.10.2019


Martin Lancelot Barre, legendarni britanski glasbenik, ki je s flavto Iana Andersona še ob koncu šestdesetih so-definiral glasbeno izkaznico progresivno rockovskih velikanov Jethro Tull, se je sredi letošnjega oktobra, v svoji dolgoživi glasbeni karieri, ustavil še tretjič v Sloveniji, ko je s svojo spremljevalno zasedbo natopil v vasici Hum sredi Goriških Brd. Leta 1975 je Barre skupaj z Jethro Tull prvič nastopil v ljubljanski Hali Tivoli. Pisal se je 16.4.1975, bend pa je v Ljubljano pripotoval z juga rajnke skupne države, kjer je dva dni prej nastopal v Beogradu, dan zatem pa še v Zagrebu. No 25. let kasneje, točneje 11.05.2000, pa na prej omenjeni lokaciji slovenske prestolnice, še drugič. Medtem, ko njegov mnogo bolj sloviti nekdanji Tull kolega že drugo leto zapored brez Barreja, obeležuje 50. let delovanja z Jethro Tull (kar pod imenom Jethro Tull), je Martin s precej manj pompa ustvaril, posnel in izdal novi samostojni studijski album “Roads Less Travelled” (2018), v letošnjem letu pa še kompilacijski album (2CD) s kopico Jetho Tull klasik imenovano “MLB – 50 Years Of Jethro Tull” (Barre se je Jethro Tull priključil v času albuma “Stand Up” 1969), ki jih je prearanžiral in na moč posrečen ter slikovit način prikazal, kako lahko povsem suvereno vžigajo tudi brez flavte.

Barre, ki bo v letošnjem novembru napolnil častitljivih 72 let, je prispel v Brda z ekipo, s katero je posnel omenjeno kompilacijo Tull klasik in sicer so ob njem vokalist in kitarist Dan Crisp, nadalje basist Alan Thomson in bobnar Darby Todd. Še mnogo pred koncertom, se je ekipa glasbenikov v Briški hiši, to je restavraciji streljaj stran od dvorane, podprla z orjaškimi pizzami (česar niso zmogli pospraviti vase, so v zavitkih alufolije odnesli s seboj).

Ob pol devetih zvečer je čislani srebrnolasi mož vkorakal na oder prikupne dvorane Hum v kateri se je nabralo kakih 200 obiskovalcev, pretežno z goriškega konca a tudi nekaj z ljubljanskega, pa idrijskega, celo oseba iz breginjskega kota in seveda že po tradiciji tudi nekaj komadov iz bližnje Italije.

Na začetku koncerta se je porodilo nekaj temeljnih vprašanj o tem, kako bo Martin s tovarišijo “krošnjaril” po zapuščini Tull klasik. O eklekticizmu, ki krasi slog igre tega glasbenika in ki je v izhodiščno blues retoriko vselej dodajal tako prepoznavni osebno izpovedni pečat kitarske igre, kot nihče drug na planetu in je silno pomemben pri tem, da so Jethro Tull ob pravem času na pravem mestu sploh lahko vstopili v ligo največjih rock in roll zasedb progresivnorockovskega pionirstva, ni šlo dvomiti. Vedelo se je, da bo Martin dostavil najboljše kar zna, zmore in kar dejansko definira njega samega oziroma njegov slog in zvok na miljo prepoznavne in njemu lastne kitarske igre. Prvo vprašanje je bilo kako bo Dan Crisp hodil v povsem specifičnem vokalnem obuvalu Iana Andersona? Drugo, kako bo skupina sanirala odsotnost flavte in klaviatur? Barre je tega večera presenetil z integracijo nekaterih cvetk, ki jih Jethro Tull niso desetletja izvajali na odrih (ali pa sploh nikdar), obenem pa je dostavil tri avtorske skladbe, dve (Back To Steel, Peace And Quiet) iz albuma “Back To Steel” (2015) ter Lone Wolf iz aktualnega “Road Less Travelled” (2018).

Zapeli sta zelo prodorno obe PRS kitari in takoj je bilo jasno, da je ta poudarek na izpostavitvi kitarskih fraz vrsta kompenzacije za odsotnost flavte in klaviatur. Barre se je v svojih karizmatičnih kitarskih rifih JT klasik pridno držal prepoznavnega zvoka, ki je večkrat dobival konkretno podporo Dana Crispa. Ta mož je presenetil, saj se je na nekaterih točkah povsem na ped približal karizmi vokala Iana Andersona. kar je zlasti godilo v starejših klasikah albumov tja, od prvenca pa do “Aqualung”. Z levico, kadar je bila prosta, je občasno celo namerno oponašal gestikuliranje Iana Andersona Prav skladbe z začetnega dela Tull kariere so v Barrejevih aranžmajih pridobivale na večjem blues formatu, prav tako, pa kot omenjeno, so kitarske fraze konkretneje grmele, kot bi Anderson Barreju kdajkoli sploh dovolil. Med absolutna presenečenja gre všteti zlasti tri skladbe vzete iz širokega nabora Tull klasik, to so: Back to the Family, ki jo Tull v karieri na odrih niso izvajali, pa skadbo Teacher, kot B stran singla Witch’s Promise, kar sliši vkup z evropsko verzijo komada brez flavte, ki je ob izvedbi To Cry You A Song, prinesel nekaj sapice s spregledanega, a izvrstnega albuma “Benefit” (1970). Tretje presenečenje je bila na repu set liste izvedena “Crest Of A Knave” skladba Jump Start, edina tega večera, ki izhaja iz JT obdobja osemdesetih.

V JT klasikah se je razgaljala v prvem planu igra kitare, ki je pri originalnih JT, ob aranžiranju flavte in klaviatur, večkrat ostala prekrita in prikrita. Prav tako je Barre za nekatere klasike, kot sta Nothing Is Easy, New Day Yeserday in For A Thousand Mothers, razvil komade v malo drugačnem ritmičnem ključu. Crisp se je izkazal tudi za zelo dobrega kitarista, kar je potrdila izvedba Barrejevih avtorskh stvaritev, kjer sta v Peace And Quiet, združila moči znotraj tercetnih harmonij in pri tem celo vzbudila nekaj Wishbone Ash simpatij.

Težji skladbi, ki sta v izvedbi tega večera čakali skupino, sta bili seveda Heavy Horses in Songs From The Wood, polni detajlov in zabavnih prehodnih ritmičnih obratov, kjer so prišle na površje nekatere luknje, saj zgolj kvartet dveh kitar, bobnov in bas kitar, težko rekreira bogato aranžirana izvirnika obeh JT pesmi. Je pa zato toliko bolj posrečeno, skorajda metalsko, razvil Barre klasiko Hunting Girl, ki nosi enega najmarkantnejših vodilnih kitarskih fraz Jethro Tull kariere. Lepo je bilo, da Martin tega večera ni pozabil na udarno War Child iz istoimenskega Jethro Tull albuma, izdanega leta 1974.

Lahko rečemo, da je tega večera legendarni glasbenik več kot suvereno izvlekel koncertno predstavo, zahvaljujoč prefrigani adaptaciji aranžmajev za klasični rockovski kvartet ter gromoglasnejšim kitaram, kot kompenzaciji za odsotnost flavte in klaviatur, prav tako pa so navdušila občutja, da je bila na tak način približana Barrejeva kitarska aura, kot edinstvenega kitarskega čarovnika celotnega rock’n’roll univerzuma. Njegov blues eklekticizem, poln presenetljivih modulacij, integracije in interakcije akordov in melodij, ki jih konvencionalna blues retorika ne pozna, sta razgaljala pravzaprav vrsto vpogleda v “slečene” Tull klasike. Se pravi, dobil si občutek, kako bi zveneli Jethro Tull brez flavte, ali celo to, kako so brez flavte zveneli nekateri izvirniki nastali še v drugi polovici šestdesetih in začetku sedemdesetih. To je tista vrednost absolutnega unikata, ki postavlja tega glasbenika na posebno mesto v rock’n’rollu ter več. V njegovem pionirstvu. Izvrstna uigranost ekipe in seveda, nadvse prijeten približek Crispovega vokala Andersonovemu, je dodal obvezno piko na “i” prelepemu večeru vzbujanja Tull nostalgije v režiji in po recepturi edinstvenega Martina Barreja ter njegove ekipe.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
1. Song For A Jeffrey
2. My Sunday Feeling
3. Back To The Family
4. For A Thousand Mothers
5. Nothing Is Easy
6. Lone Wolf
7. Hymn 43
8. To Cry You A Song
9. Back To Steel
10.Teacher
11. Aqualung
12. War Child
13. Peace And Quiet
14. Heavy Horses
15. Songs From The Wood
16. Hunting Girl
17. New Day Yesterday
18. Jump Start
—dodatek—
19. Locomotive Breath

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X