Martin Ramoveš: Rob

0 190

“Stik velikega resnicoljubja dveh poetov, ki sta živela vsak v svojem času, a kot izkazuje album “Rob” prinaša ta stik še eno dokazilo, da prinaša kot solza čista iskrenost v umetnosti, večno zimzelenost in brezčasnost umetnine. “

Založba: Celinka
Datum izida: 15.09.2019
Producent: Janez Križaj
Dolžina albuma: 35.06 min.
Zvrst: Singer / Songwriter
Ocena: 10 / 10


Martin Ramoveš se je pred nekaj leti izstrelil na slovensko kantavtorsko sceno kot meteorit, po nizu izdanih albumov “Zvok dežele” (2012), “Nesojeni kavboji” (2014) in “Astronavti” (2017). V tem mladi umetnik ne bi bil nikdar tako uspešen, če v svojem vizionarstvu ne bi bil hkrati tudi tako pečatno prepričljiv. Element, s katerim je Martin pozicijo prepoznavnosti na sceni vseskozi uspešno utrjeval, je, ob izrednem smislu za poezijo in komponiranje, njegov nesluteni slikarski talent. Martin namreč svojo glasbo že od samega začetka kombinira z zgodbo, ki jih ilustrirajo njegovi stripi. Glasba in zgodba v stripu sta povezani. Eno brez drugega ne gre.

Glasbenik je izredno marljiv. Nedavna je našel kreativni navdih ob študiranju lika in dela slovenskega satiričnega poeta Ivana Roba, ki ni bil povsem običajen poet, pač pa absolutni posebnež, ki je živel čas pred časom. Njegova izjemna značajska lastnost je bila ta, da je bil venomer nasmejan, pozitivno naravnan in da je vsaj navidez in navzven užival vsak delček svojega sicer zelo kratkega življenja. Rob je bil tako iskren in ni vedel kaj je to laž, da je bil prav zavoljo svojega velikega resnicoljubja mnogim trn v peti. Zato tisto prej, da je živel v času pred časom. Martin je našel ob branju njegove poezije mnogo vzporednic s postavo in moralo današnje družbe, ako je te sploh še kaj ostalo in če jo je, jo je verjetno mogoče izmeriti v nekaj ugašujočih kvantih. Kaj iz tega sledi? Da nas zgodovina ničesar ne nauči in da kot misleči posameznik nikar ne razmišljaj in ne sprašuj preveč, sicer postaneš trn v peti sistemu (beri: nekoristen, tudi nevaren), te razglasijo za shizofrenega, oprtajo s tabletami in dobijo “pod komando”. Martin je v vseh občutjih, kot mnogi drugi umetniki, mnogokrat osamljen, zato je njegova duša našla idealno izrazno uteho v identifikaciji z zapuščino lika in dela Ivana Roba.

V ta namen je iskrivi slovenski kantavtor uglasbil deset pesmi Ivana Roba in jim nadel rokersko kantavtorski pečat. Deset skladb sicer prinaša, glede na to, da je tole četrti Martinov album, pričakovan glasbeni slog, ki pa ima to srečo, da poseduje edinstveno izrazno prepoznavnost in odločen pečat samoniklosti, s kakršnim nagovarja Ramoveš svojo publiko že od samih začetkov kariere. Pesmi Ivana Roba razgaljajo mnoge obraze njegove duše, temu pa Martin pretanjeno sledi s svojo umetniško rahločutnostjo, ko preliva pesnikova sporočila v rockovsko maševanje in s tem nemalokrat tudi z družbeno kritično noto, subtilno drzno aktualizira Robovo poezijo.

Skočimo h glasbeni podobi kompozicij. Takoj povem, da je Martinu uspel izredno smel spoj poezije Ivana Roba s svojo glasbeno-kantavtorsko percepcijo svobodnega umetnika, s čimer je z veliko odliko dosegel svoj osnovni cilj. Rock je tudi krik upora. V Robovih časih je bila to kot “britev ostra in jedka resnica” ujeta znotraj njegove poezije. Martin združuje oboje. Album “Rob” je slečen rockerski dokument, zaigran po principu koncertnega nastopa v studiu in v največji možni meri odigran “in one take” maniri. Martin se drži elementarnega Telecaster zvoka, ki ravno prav distorzivno draži, še vedno pa zadržujejo fraze v spremljavi dovolj “hreščave čistosti”, z večkratnim poudarkom na reverb efektu. V produkcijskem oziru je album povsem gol, rudimentaren in nezloščen. Skrivalnic tu ni. Martin poseduje pečaten srednje do niže intoniran vokal, občasno všečno obtežen z večjim odmerkom “možatosti”, ki v izraznem oziru vseskozi generira pretanjena občutja koprnenja, melanholije, tihe tesnobe, tudi iskanja po notranji (duhovni in čustveni) izpolnitvi. Prvič se ta v iskrenosti razgalijo v subtilni Legla je noč in čvrsto oklenejo poslušalca. Uglasbitev skladbe Kristal čaroben razgalja Martinovo moč, da spravi od sebe kompozicijo v pravi rock’n’roll maniri, ki z lahkoto potrka na vrata radijskih valov. Eno bolj posrečenih kompozicij dostavi na album skrajno šegava, a energetsko popadljiva in poskočna Črv, ki ne skriva niti ščepec kantrijaške veseloigre, a z razvojem melodije, ki bolj “šentflorjansko” ne more zveneti. Tu je svečana in buditeljska Na rokah te nosil bom, s kančkom country rock’n’roll sapice, ki se ji ne bi odrekel niti Johnny Cash. Tudi v “peščenem desperado blues valcerju” Le še eno pomlad, ne ugaša genialno izvabljanje melanholije in tesnobe v estetiki postopne gradacije drama teatra skozi kompozicijo. Daj mi draga roko se skozi brhko koprneči vokal, pretanjeno spogleduje z izdelanim momentom mistike.

Da je Martin tudi izvrsten kitarist, je do sedaj že dobro znano. No, a do devete skladbe albuma “Rob”, tega niti ni moč intenzivneje zaznati, saj stoji v ospredju poezija, pa čeprav se skozi kompozicije soočamo, tudi po plati kitarske igre, vseskozi z zelo domiselnimi in zanimivimi rešitvami (mid-eight pasaže). Pa vendar je treba počakati do skladbe Čas prihaja, da se Martinu konkretno odvežejo tudi prsti na kitari. Skladba je mrakobni kumulus albuma in njegov najbolj temačen trenutek, ki se razvija progresivno, pri čemer v gradaciji drame prevzema v drugem delu kompozicije pobudo kitara, ki niza občutja psihadeličnosti in ujame celo sapico tistega momenta tovrstnih trikov generacije pionirstva od The Moody Blues do naših Dekameronov. Resnično zgrabi skladba Čas prihaja najintenzivneje, Martin pa mojstrsko izkorišča tudi oscilirajoče zvoke mikrofonije in drugih priročnih trikov brnenja ter hrumenja, s čimer polni razpoložljivo zvočno sliko! Album sklene skladba Domov, ki je najbolj pravoverno brani kantavtorske barve albuma. Album odpre nabrita Razpelo v gostilni, kjer Ramoveš pristopa z nekoliko prirejeno barvo glasu, v kateri deluje obenem porogljivo, pa obenem diziluzirano. Kitarska fraza vodi jangle zvok, silno všečen in organski kar se da. Skladbo poganja čvrst in koketni ritem. Odličen uvodni katalizator albuma “Rob”. Ostane nam še točka izrazite blues narave v skladbi Sanjajo mi rože, ki takoj za uvodno Razpelo v gostilni, razgali drugačno vokalno naravo, to je tisto, prej opisano “možato-desperado” značajsko plat vokalne karizme Martina, ki se je poslužuje v večjem delu albuma “Rob”.

Po albumu “Astronavti”, ki je posnet in napisan v slogu “one man” benda, se vrača Martin Ramoveš na slovensko glasbeno sceno znova robato na-elektrificirano in rockovsko odebeljeno. Čeprav je album kantavtorski, deluje “bendovsko”, tako, kot je to bil npr. “Nesojeni kavboji”. To je ta stik rocka in kot britev ostre poezije Ivana Roba, ki ga je zahtevalo in iskalo vizionarstvo Ramoveša za album “Rob”. Stik velikega resnicoljubja dveh poetov, ki sta živela vsak v svojem času, a kot izkazuje album “Rob” prinaša ta stik še eno dokazilo, da prinaša kot solza čista iskrenost v umetnosti, večno zimzelenost in brezčasnost umetnine. Martin Ramoveš je pogumni izziv oddelal z veliko odliko in album “Rob” izraža do tega dne največjo mero izrazne zrelosti mladega slovenskega kantavtorja, za katerega ne dvomimo, da bo s svojimi idejami, pogumom in talentom, še večkrat tako pečatno presenečal tudi v prihodnje.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Razpelo v gostilni (04:12)
2. Sanjajo mi rože (03:37)
3. Legla je noč (03:14)
4. Kristal čaroben (03:07)
5. Črv (02:25)
6. Na rokah te nosil bom (03:37)
7. Le še eno pomlad (02:58)
8. Daj mi draga roko (02:56)
9. Čas prihaja (07:19)
10. Domov (02:41)

Glasbeniki:
Martin Ramoveš – vokal, kitara

Marko Petrič – bas kitara, spremljevalni vokal
Luka Drobnič – bobni, spremljevalni vokal
Žiga Lovšin – klaviature
Tina Petrovčič – spremljevalni vokal

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki