Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee (Vrba na Koroškem) / Avstrija
Datum koncerta: 05.12.2011
Število obiskovalcev: 70
“Superkvartet”, ki sam sebe (na pol v šali) pomenljivo poimenuje s skovanko kratice I.M.F.s. , postajaj v dejanjih skupina, ki se jo že počasi oprijemlje vzdevek “hišni inventar Bluesiane”! Pobje to kratico rade volje “prekodirajo” vsem firbcem v (the) “International Mother Fuckers”. Stevie Salas na kitari, Bernard Fowler na vokalu, Dave Abruzzese (Pearl Jam) na bobnih in Jara Harrisa na bas kitari. Fantje resnično ne potrebujejo mnogo vrstic za svojo predstavitev. In vendar je tokratni nastop prinesel nekaj spremeb. Na poziciji bobnarja ni bilo Abruzzeseja. Zato je zavzel pozicijo bobnov kar Jara Harris standardni IMFs basist (Slapback, sodeloval tudi z Alicio Keys), basist, za tokratni nastop I.M.F.s v Bluesiani, pa je bil Dorian Heartsong.
Salas (Mick Jagger, Buddy Miles, Rod Stewart, Steve Vai, Zakk Wilde, George Clinton, Bootsy Collins, Duran Duran, Terence Trent d’Arby, Jordin Sparks,…)in Fowler (The Rolling Stones, Ryuchi Sakamoto, Gill Scott-Heron, Sly & Robbie, Material, Bootsy Collins, Duran Duran, Herb Alpert, Paul Carrack, Yoko Ono, Living Colour, Herbie Hancock,…) sta stara znanca še od časov zasedbe Nickelbag. Naj omenimo, da je občasno sodeloval s fanti na poziciji basista tudi enkratni T.M. Stevens. Dorian Heartsong ni nikakršen analfabet v glasbenm poslu. Za seboj ima sodelovanje na Salasovih studijskih albumih “Shapeshifter” in “Be What It Is”, sodelovanje na studijskem albumu današnjega U.F.O. kitarista Vinnieja Moorea “Out of Nowhere”, igral je za album zasedbe Roadsaw “One Million Dollars” in bil do leta 2001, kot “Dorian 27”, basist skupine utrgane metal zasedbe Powerman 5000. Heartsong je tudi velik ljubitelj in mojster preigravanja Led Zeppelin klasik, zato ga je v svoje vrste vpoklical Bonzov sin Jason Bonham v svoj projekt imenovan Jason Bonhnam’s Led Zeppelin Experience.
Tokratni skupni postanek Salasa in Fowlerja je bil v Bluesiani skupno že četrti.I.M.F.s so naročeni v Bluesiani navadno ob zaključku koncertne sezone. In to je obdobje, ko navadno ljudje pozabijo za kakšna dva meseca na koncerte in se osredotočajo na investicije v novoletna darilca, novoletna dopustovanja in podobno. Težje jih je prignati pred odre. In tudi to pot se Bluesiana ni mogla pohvaliti s posebej veliko številko prisotnih, ki so se zbrali, da pozdravijo eminentne glasbenike.
Fantje so pričeli z nastopom še pred deseto zvečer! Ne glede na to, da je postava nekoliko premešana in je Harris na bobnih povsem iz drugega testa, kot Abruzzese (Harris sploh ni uporabljal prehodnih tom-tom-ov), ni bilo strahu, da nemara ne bi v polnosti doživeli intenzivnih občutij, ki jih kreira postava in kemične vezi, teh neutolažljivih funk blues fuzionistov. Čutilo se je, da Harris ni v osnovi bobnar, ima pa seveda ritem v krvi. Salas se je večkrat med koncertom obrnil k njemu in mu navigiral, kdaj mora pognati utrdbo v ritmični galop in/ali kdaj se naj ustavi. Predvsem so bili ti kontakti intenzivnejši zlasti na vhodih in izhodih iz posameznih točk koncertnega repertoarja. Zavedajoč se situacije, ki se je za Salasa in Fowlerja očitno zgodila v zadnjem hipu in povsem nenačrtovano, se je kvartet nekajkrat med nastopom slikovito pošalil na svoj račun.
Na dveh točkah se je skupni kot posebni gost večera na odru pridružil tudi Sugar Blue na orglicah, ki je s Fowlerjem sodeloval pri The Rolling Stones. Njegove orglice zaznamujejo The Rolling Stones zimzelen Miss You, zato se je skupina tudi za živo izvedbo te skladbe. To je storila v dodatku, prav ob zaključku koncerta. Salas je pred tem posvaril prisotne, da skupina to skladbo prvikrat izvaja, zato je naprosil za nekaj razumevanja, da se fantje predhodno uskladijo, preden jo izvedejo. Le v tej skladbi, se je Harris prestavil na igranje bas kitare, bobnarsko mesto pa je zasedel Dorian Heartsong.
Na repertoarju so se znašle še utripavi funk standard Pump It Up iz Salasovega albuma “Shapeshifter”, The Red Rooster, Are The Gods Smiling On Me, Bring It Easy in v zaključnem delu pričakovana I Don’t Know Why I Love You (slednja je bila odigrana v dodatku), kjer se posebej intenzivno iskrila subtilna plat Fowlerja kot vokalista in njegova moč prepričljivega nizanja mnogoterih razpoloženjskih stanj.
Funk obred se je obrnil naokrog kot bi mignil. V uri in 40. minutah. Naveza Fowler / Salas ostaja sanjska! Zaradi rotacij v postavi gotovo to pot IMFs niso pričarali svojega odrskega maksimuma, a to jih glede na rutino, znanje in bogate izkušnje nikakor ni iztirilo. Tudi tokrat je klub preplavil resničnostni občutek jezdenja na orjaškem valu edinstvene glasbene čarovnije, ki jo je sposoben skreirati le Stevie Salas s svojimi kompanjoni. Edinstvena funk potenca je tudi to pot potrdila da je Bluesiana njen drugi dom!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
