Izvajalec: Seventh Wonder
Založba: Lion Records
Izid: year
Trajanje: 74:06
Ocena: 4.5/5
Že drugi studijski album “Waiting In The Wings” (2006, RockLine recenzija TUKAJ), je neizpodbitno opozarjal, da so Seventh Wonder skupina, izrednega potenciala. Potenciala zapisanega združevanju najboljših značajskih lastnosti poante progresivnega metala.
Čas v katerem se nahajamo, ni naklonjen zvrstem metala, ki se opirajo v prvi vrsti na implantacijo melodičnosti. Seveda se popularnost žanrov vrti v ciklih. In v tem obdobju je žal nekako treščilo zanimanje za melodičnost ob dno in hkrati s “power metalom”, tako trpi tudi progresivni metal. Kljub temu skupine živijo in se prebijajo dalje. Seventh Wonder pa so med njimi, kot povsem neobremenjena glasbena enota, stopili z “Mercy Falls” še stopničko višje in spravili od sebe najbolj ambiciozen dosežek dosedanje kariere.
Za glasbo, ki jo ponuja “Mercy Falls” se skriva koncept. Je precej kompleksen in precej težko ga je razvozljati, a ga proti zaključku albuma približa dialog zakoncev:
“Ljubi?”
“Kaj je Ljubica?”
“Žal mi je, a ta otrok ni tvoj!”
Lahko takšna plitkost v svoji brutalnosti sploh še bolje učinkuje? Da so ženske lahko prave kače, je že dolgo znano, a tu se pravzaprav začne vsa zgodba koncepta “Mercy Falls”. Družina se pelje skozi kraj imenovan Mercy Falls, ko življenjska družica izreče možičku usodni stavek. Zlomka! Možakar še uspe nekako izdaviti: “Kaj?!?!”, potem pa kaj kmalu izgubi oblast nad volanom. Sledi tragedija prometne nezgode, po kateri odplava nesrečnik v komo, žena in “nesojeni” sin preživita. “Komiranje” nesrečnika je jedro koncepta. V glavi se vrti marsikaj, pacienta obiskuje skozi bolniško kariero cela družina in mu joče na plečih. Vse spominja na patetično zmes norosti in bolečine, ko si akterji priznavajo marsikaj. Čeprav se ne slišijo, besede prodirajo skozi logični um in “hranijo” podzavest. Nesrečni možakar, oče in mož, na koncu izdihne. Oddahnejo si vsi. Ne zato, ker bi mu to privoščili. Spoznajo namreč kako pomembna je moč odpuščanja.
Kompleksna štorija, v kateri so se seveda odlično znašli pisci koncepta, zlasti basist Andreas Blomqvist, ki je preživljal v času nastajanja albuma težje čase svojih dni in pevec Tommy Karevik. Novo ubrani korak je v rokah tako inteligentne skupine visoko profiliranih glasbenikov kar nekakšna logična poteza, s katero je skupina še dodatno razširila svoj artistični domet.
Skladb je 15. Nekatere služijo kot interludiji, ki v konceptualnem smislu zgodbe spodbujajo aktiviranje pacientove podzavesti. Te krajše glasbene vključke, med daljšimi (pravimi!) skladbami, skupina izkorišča izključno za podajanje koncepta. Torej brez pripovedništva, naracije, pač pa skozi glasbo. Tako je pevec Tommy Karevik v teh vmesnih, prehodnih skladbah vključen v oživljanje vlog sina, matere in žene in v njih prevzema absolutno domeno, pred ostalimi gradniki Seventh Wonder glasbe.
Očitno je skupina presodila, da je tak način povezovanja celotnega koncepta najboljši pristop. Vsekakor občasno motijo nekateri preveč patetični in osladni izbruhi, ki spominjajo na cenenost celovečernih nadaljevank mehiškega in ameriškega porekla. In vendar je stvar spretno zavita v izjemno kvaliteto vodilnih skladb. Te so seveda daljše, bogato razgibane, z značilnimi mnogoterimi ritmi, ki so občasno pošteno progresivno lomijo. Skupina v njih lovi vso svobodo, ki jo razume njen princip eksperimentiranja in preizkušanja. Seveda je ta zapisan klasicističnim osnovam, ki ne sme preseči običajnih dometov strogo začrtane melodične forme simfonij in uvertur. Po eni plati prekletstvo, po drugi blažen žegenj.
A ravno tu uspevajo Seventh Wonder iztržiti v izraznem smislu maksimum. Odlično vozijo po srednji liniji med kompleksno strukturo in nalezljivo melodičnostjo. To so tudi zaščitne znamke drugih skupin skandinavskega porekla, ki danes ohranjajo sporočilnost progresivnega metala, kot npr. Circus Maximus, Vindictiv, Platitude ali Vox Tempus. To je “moderni” pristop v prog metalu. Zato pozabite na mesarjenje znaveličanih Dream Theater, ki že deset let od sebe ne spravijo navdahnjenega albuma. Ko smo pri Dream Theater, pa je treba nujno omeniti, da se Seventh Wonder silno zgledujejo po ameriških prog metal prvakih. A vlečejo iz njih tisto, kar jim najbolj koristi pri plasiranju in ohranjanju jedrnate kompaktnosti in s tem prepričljivo kljubujejo nevarnosti, da bi skladbe razpadale v mnogoterih motivih. Od Dream Theater so podedovali denimo “Kevin Moore” era zvok sintetizatorjev. Solistične linije klaviatur pa obogatili z dodatnimi aranžmaji, tako da mestoma deluje album, kot bi igral na njem simfonični orkester. Klaviature odlično funkcionirajo, ko se navezujejo na delo riffov, dialoge solaž s kitaro. Riffanje je jasno izpostavljeno in udarnost, ki jo mora iztržiti dejstvo predznaka “metal”, v produkciji nikjer ne šepa, ali zaostaja za ostalimi gradniki Seventh Wonder glasbe. Kitarske solaže mestoma opozarjajo, da pripadajo tipični švedski šoli Yngwieja J. Malmsteena, a so spretno dozirane in umerjene tudi z bolj dostopnimi melodičnimi pasažami, ki razbremenjujejo tenzijo občasnega zasipanja z notnimi črtovji. Deseta skladba Break The Silence prevzema absoluten primat na albumu ravno zaradi izjemnega instrumentalnega dialoga v srednjem delu, kjer so Seventh Wonder v svojem izraznem značaju še posebej impresivni. Razpoloženjska stanja dihajo, so živa in so sposobna shajati celo s kančkom nepredvidljivosti, ko se nebrzdano prelivajo druga v drugo, tudi v kompleksnejših delih.
Najbolj pomemben vezni člen med poslušalcem in skupino pa je vokal Tommyja Karevika. Ta prepriča takoj s svojo barvitostjo, čutnostjo, visoko avtoritativno melodičnostjo. Možakar se spretno oživlja v mnoge vloge in emotivna plat tega albuma je mojstrsko kapitalizirana skozi podajanje verzov. Dosega svoj optimum in s tem namen. Linije, ki jih izbira v verzih, lahko opomnijo na izrazno moč preteklih časov Dream Theater prve polovice devetdesetih, a je vokal precej bolj poln, živ, topel, predvsem bolj harmoničen v vseh legah, kar ga zbližuje z ekspresivno močjo Russella Allena (Symphony X), čeprav v barvi ne poseduje grlenosti (le kadar je namerno dodana – emocija jeze ali strasti). Bi pa se prav tako odlično obnesel v melodičnih hard rock pristopih. In ne nazadnje zelo pomembna stvar, s katero skupina dosega vrhunce razpoloženjskih stanj v refrenih. Opremljenost s spremljevalnimi vokali, kakršnim bi zavidale tudi prefinjene AOR zasedbe zlatih osemdesetih let.
Prednost Seventh Wonder je tudi v odličnih bas linijah, ki zmagovito koketirajo z nepredvidljivimi ritmičnimi obrati duhovitega in iskrivega bobnanja. To daje albumu dodatno mero dinamične razgibanosti in živahnosti. Bas linije so jasno slišne, dobesedno izluščene iz jedra zvočne slike, ko z delom nenehno raziskujejo svoj domet melodičnosti. Moč podajanja te veščine skupine Seventh Wonder je lahko ostalim skupinam progresivnega metala zares svetel zgled.
Ogromno spretnosti, so se Seventh Wonder naučili tudi od sodelovanja z Mind’s Eye deloholikom Danielom Floresom, ki je z mnogimi koristnimi nasveti pomagal oblikovati skupini album do te mere, da je ta lahko tudi naključnemu laiku povsem dostopen in jasen.
“Mercy Falls” je album s katerim so Seventh Wonder doktorirali na svojem zvoku in izrazu. Nadgrajuje predhodnik “Waiting For The Wings” v vseh izraznih elementih. Ponuja odlično kolizijo koncepta zgodbe in glasbenega komponiranja. Ponuja čvrsto kost za glodanje, ki bo privlačna tako za tiste, ki iščete perfekcijo in sami sebe smatrate za avdiofile, kot tiste, ki zahtevate absolutno vztrajanje na nenehnem prelivanju vodilnih motivov. Hkrati s tem pa bo zadoščeno tudi tistim, ki zahtevate jasno domeno izpostave jedrnatosti vodilnih motivov, to je tistim, ki postavljate iskanje nalezljivih melodij nad vse. Tako kot skupina, ki temu ustreže v slehernem trenutku, zato je “Mercy Fall” odličen album s katerim se lahko v carstvo progresivnega metala podajo tudi manj zahtevni poslušalci in hkrati album h kateremu se bodo brez zavor radi zatekali tudi vrsto let, ki bodo minila po njegovem izidu. A realnost je vseeno druga, saj si danes masa ne zna več privoščiti uživanja dobre glasbe. Zato je “Mercy Falls” skromen v iskanju ciljnega občinstva, a hkrati izreden dosežek v kakovostnem oziru, ki ohranja moč sporočilnosti svetovnega progresivnega metala tudi v časih njegove manjše popularnosti, nedotaknjeno. K sreči se, ob vsej krivični podcenjenosti Seventh Wonder, vsaj nekateri zavedamo sijaja glasbene obrti te skupine.
Zasedba
Tommy Karevik – vokal
Johan Liefvendahl – kitara
Andreas Söderin – klaviature
Andreas Blomqvist – bas kitara
Johnny Sandin – bobni
Produkcija
Tommy Hansen
Seznam skladb
1. A New Beginning (3:05)
2. There And Back (Overture) (3:02)
3. Welcome To Mercy Falls (5:11)
4. Unbreakable (7:18)
5. Tears For A Father (1:58)
6. A Day Away (3:43)
7. Tears For A Son (1:43)
8. Paradise (5:44)
9. Fall In Line (6:09)
10. Break The Silence (9:29)
11. Hide And Seek (7:46)
12. Destiny Calls (6:17)
13. One Last Goodbye (4:21)
14. Back In Time (1:14)
15. The Black Parade (6:57)
