Avtor: Rok Klemše
Datum koncerta: 29.07.2008
Število obiskovalcev: 37
Cena karte: 12.000
Leto je bilo hitro naokoli in prvi teden julija je prinesel težko pričakovani Metalcamp 2008! Tokrat se je peta zaporedna ponovitev največjega festivala na slovenskih tleh odvijala zajetnih pet dni koncertov oziroma kar morilski teden metalskih počitnic (“7 days of metal, hehe”). Od 3. do 9. julija je bil Tolmin spet najlepše metalsko mesto na svetu! Jubilejna peta obletnica festivala Metalcamp je tokrat obljubljala še mnogo več kot v prejšnjih letih. Čakala naj bi nas največja imena današnje metal scene, divja metal zabava, pivo v rekah, namakanje v Soči, striptiz na Beach Baru in še mnogo mnogo več. A pojdimo lepo po vrsti. Že prihod na mesto zločina je opozorilo na dejstvo, da Metalcamp raste iz leta v leto. Prostor za kampiranje prejšnja leta že nekaj dni pred festivalom ni bil še nikoli tako poln iz parkiranih avtomobilov pa je že neumorno bučala metal glasba žanrov od A do Ž in to “24/7”. Pripeljati se v kamp poln metalcev je res poseben občutek, ki ga verjetno vsakdo celo leto čaka z nestrpnostjo.
Petek, 4.7.2008
Četrtek, 3.7. je festival otvorila z veliko zabavo na Beach Baru, ki pa se je mnogi nis(m)o udeležili… Smo omagali že pred šotori in “počivali” za naslednji dan ko so se začeli koncerti. Kot eden izmed prvih bendov petkovega večera so na oder stopili finski praporščaki Wintersun, ki so na naših tleh že dobro znani, saj so pri nas tokrat igrali že tretjič. Glede na to, da je za njimi šele ena, sicer odlična istoimenska debitantska plošča, naslednika z naslovom Time pa čakamo že debelih nekaj let (ja ja, Chinese Democracy je ta Time), bi Wintersun tokratni nastop na Metalcampu zlahka izpustili. Res je, da so Jari in njegova druščina svoj repertoar odigrali suvereno in odlično, a kaj ko je setlista popolno standardna brez vsakršnjih presenečenj. Starchild, Beyond the Dark Sun, Death and the Healing, Winter Madness, Sleeping Stars pa se je v živo pred nami odvrtela skoraj celotna plošča Wintersun. Brez dvoma sta Jari in Teemu izvrsten kitarski dvojec, ki se na odru odlično staplja v eno, Jari pa je tako vokalno kot frontmansko močan, a znova poslušati iste komade postaja rahlo enolično. No, Wintersun so nekoliko presenetili z odlično odigranim Painkillerjem, ki je izvedbeno spomnil na fantastični cover istega komada legendarnih Death s plošče The Sound of Perseverance. O novih komadih pa razen deset sekundnega rajcanja ne duha ne sluha. Jari, skrajni čas je že za izdajo Time-a, nato pa se lahko zopet snidemo! Petek se je z ameriškimi velikani death metala Six Feet Under nadaljeval v bolj brutalnih zvokih. Frontman zasedbe je v death metal logih še kako znano ime, saj se je Chris Barnes proslavil kot vokalist še enih velikanov death/grind metala, šlagerjev Cannibal Corpse. Six Feet Under so nastali kot Barnesov stranski projekt, ta je zaradi njih zanemaril Corpse, in SFU so postali njegov primarni bend. Za njimi je desetletna kariera in to se jim lepo pozna tudi na odru, ki mu kraljuje Barnes z dobrim metrom dolgimi dreadlocksi. Ko tip z njimi začupa se ni težko čuditi kako mu uspe glavo sploh obdržati na vratu. SFU so z dobro premešano setlisto zagreli polno prizorišče pred njimi in z dobrim groove/death metalom začeli mosh pit ali dva. Chris Barnes je odlično opravil nalogo dežurnega prašička/kruljača in se izkazal tudo kot pravi frontman, ki zna podžgati publiko, ko je to potrebno. America, the Brutal!
A sledilo je nekaj, kar si pravi headbanger želi le v sanjah. Ekipi Metalcampa je uspelo na festival privabiti zares pravo eskluzivo, eno najbolj vročih in želenih zasedb letošnjega leta. Nikogar drugega kot ponovno združeno legendarno zasedbo Carcass! Če lahko koga brez dvoma označimo za legende so to prav Carcass, ki so s svojo kariero odprli pot nešteto skupinam, veljajo za ene izmed začetnikov grindcora oziroma goregrinda ter s svojima zadnjima albuma Heartwork in Swansong za največji vpliv na nastanek t.i. gothenburške scene oziroma melodičnega death metala. Kar se je še pred nekaj leti zdelo nemogoče je lansko leto ovrgel Michael Amott, ki je potrdil, da so se Carcass znova dobili na skrivni vaji in pričeli s pripravami na veliki reunion. In zares lahko o njem pišemo le z velikimi, zlatimi črkami, Carcass se dvanajstletna odsotnost z odrov ne pozna niti malo. Ta reunion je pravzaprav izveden tako dobro, da si zlahka misliš, da Carcass promovirajo pravkar izdani Swansong, ki je izšel davnega 1996. Jeff Walker je na vokalu še vedno močan, njegov growl je ohranjen neverjetno dobro, da o basiranju in o tem, kaj pomeni biti pravi frontman ne govorim. Michael Amott in Bill Steer sta si legendarne solaže podajala kot za stavo, Carcass pa so imeli verjetno celo najboljše ozvočenje celotnega festivala. Setlista? Sanjska! Nabito polna klasik kot so Inpropagation, Reef of Putrefaction, Corporal Jigsore Quandary, Symphonies of Sickness, No Love Lost, Heartwork, Keep on Rotting in the Free World itd. Manjkal je morda le kakšen Black Star, a ura in pol nastopa bo za vedno zapisana kot eden najboljših koncertov, kar jih je doživel Metalcamp. Fante pa je treba pohvaliti za res lepo gesto, saj jih na celotni turneji spremlja nekdanji bobnar Ken Owen, ki ga je za reunion koncerte zamenjal Amottov kolega iz Arch Enemy, Daniel Erlandsson. Owen je namreč leta 1999 doživel hudo možgansko krvavitev, ki jo je komaj preživel, a za skoraj 10 mesecev padel v komo. Ta mu je pustila hude posledice, tako fizične kot psihične, in jasno je, da Owen ni več sposoben brutalnega bobnanja. A Owen je eden najpomembnejših delov Carcass zgodovine, saj je eden izmed ustanovnih članov, pisec mnogih riffov, večine besedil, nenazadnje pa je eden najbolj podcenjenih bobnarjev žanra, saj je eden izmed prvih izmed peščice bobnarjev, ki je izumil in osvojil t.i. blast beat. Owen se je svojim kolegom za pol minute pridružil tudi na odru in odigral kratek bobnarski solo ter tako poskrbel za enega najbolj prisrčnih trenutkov festivala. Tako veliki osebnosti kot je Ken se lahko le priklonimo! Carcass so odigrali verjetno najboljši koncert letošnjega Metalcampa. Gnijte še naprej! Carcass bi si že s svojim imenom in bogato zgodovino zaslužili mesto petkovega headlinerja, a je ta čast pripadla švedskim velikanom In Flames. Le-ti se imajo veliko zahvaliti prav Carcass, saj so bili eden izmed očitnih vplivov na njihovo usmeritev v melodični death metal na prvih albumih… ki so bili še poslušljivi… pa naj me linčajo mnogi feni, ki zmorejo še prisluhniti novejšim izdelkom skupine, ki so za fene starejšega materiala lahko le razočaranje. Največje je pripravila verjetno prav nova plošča, A Sense of Purpose. A poskusil bom biti kar se da novinarsko objektiven. Razočaranje je bila že sama setlista, saj so jo v veliki večini sestavljali le komadi z zadnjih dveh plošč. Bend je inštrumentalno seveda usklajen in natančen, a sam osebno v novem materialu močno pogrečam sijajne kitarske harmonije in melodične solaže zaradi katerih blestita plošči kot sta The Jester Race ali Whoracle. Anders Friden pa žal vokalno postaja vedno šibkejši, njegov growl vokal že dolgo ni nič posebnega, čisti deli pa prav tako ne. Morda je zato še bolje, da se starejšega materiala ne dotikajo več, edino presenečenje setliste je bil tako davni Graveland z albuma The Jester Race, ki pa je v živo izpadel povprečno. In Flames slabo izbiro komadov kot so My Sweet Shadow, Take This Life, Transparent in drugi, sicer nadomestijo z zares spektakularno pirotehniko, ki je bila prav eye-candy in tako mogočna, da je za nekaj trenutkov ugasnila celo ozvočenje. A žal tudi to ne odtehta dejstva, da so bili In Flames eno večjih razočaranj festivala.
Galerija slik
