Bad Company

Z Bad Company prvencem postajajo kurzi Rodgersovih evolucijskih manevrov popolnoma jasni. Z odmikanjem od za marsikoga “morbidnih” blues rokerskih tematik iz Free dni, Bad Company na široko odpira vrata enostavnejšim, granitno dostavljenim prvinam bluesa in rocka dostopnejše narave. Prav v ta namen je Paul okoli sebe zbral ubijalsko kombinacijo glasbenih talentov, na eni strani svojega starega Free kolega, izjemnega “downbeat” bobnarja Simona Kirka, nekdanjega Mott The Hoople kitarista Micka Ralphsa in King Crimson basista Boz Burrella.

Paul Rodgers z Bad Company torej nadaljuje logično razvojno pot in spotoma nevede polaga še temelje za kot se je kasneje izkazalo eno najbolj inovativnih rock atrakcij 70tih. In čeprav njegov glas še vedno vijuga po značilno globokih linijah, se Rodgers tokrat prvič odreka prepoznavne razkavosti v svojem vokalu, ki smo je bili vajeni iz dni Free. Njegova vokalna interpretacija je v tem pogledu tako rekoč izpopolnjena do potankosti, saj popolnoma ustreza celostnemu Bad Company sporočilu. Še več! Rodgersov glas je poln žmohtnega razsipavanja in upravičeno predstavlja glavno vodilo ustvarjanja seksualne atmosferičnosti, kateri bi, mogoče le z izjemo zgodnjih Whitesnake, le s težka našli dostojnega konkurenta!

Bad Company odrine v velikem slogu, z energijsko nabitim rokerjem Can’t Get Enough, ki ne špara s koriščenjem velikih potencialov zasedbe. Cant’ Get Enough že v samem začetku albumu daje osnovni ton in v grobem zariše razmerja sil. Omenjena je Rodgers razporedil v slogu največjega mojstra. Poleg vseskozi suverenega Ralphsa, tu ne moremo mimo senzacionalne ritmične sekcije Kirke/Burrell. Razpoloženi dvojec diha praktično z vsakim Rodgersovim korakom, je agresiven ko je to potrebno in neverjetno krotek v najsubtilnejših segmentih albuma. Glavni Bad Company adut pa seveda ostaja Paul Rodgers sam! Žmohtnost njegovega glasu perfektno spaja čustveno energijo vredno največjih blues in soul mojstrov z grobo odsekanim rifi Micka Ralphsa, za katere se zdi, da so narejeni prav po meri velikega vokalista. Čokati blues roker Rock Steady je pravšnja ekshibicija simbioze obeh omenjenih. Strupenost, ki se lahko meri le s srhljivo temačnostjo naslovne skladbe, hitro zleze pod kožo predvsem po zaslugi rigoroznega vrtenja ritmičnega kolesja. To pa še zdaleč ni vse! Bad Company spotoma skorajda mimogrede navrže še Ready For Love, skladbo sprva napisano za potrebe Mott The Hoople, ki brez predsodkov demonstrira, zakaj je Paul Rodgers eden najboljših vokalistov v poslu. Osupljivi vokalni predstavi nista kos niti soul inspirirana dragulja Don’t Let Me Down in The Way I Choose! Ob tako neizprosni konkurenci izpade Movin’ On povsem pogrešljiva, medtem ko se Rodgersov akustični spust v Seagull izkaže kot pravšnji zaključek albuma. Seagull sama po sebi ni nič posebnega, je namreč brez nalezljive melodike, a kot ponavadi tudi tule že sama Rogersova interpretacija zadostuje, da se človeku kocine postavijo v pozor. Fantastično!

Z Bad Company prvencem je postala britanska blues rokerska fronta praktično čez noč močnejša za še eno odlično zasedbo, ki pa se nikoli ni imela namena zadovoljiti s sledenjem trendov, kar seveda ne čudi. Paul Rodgers je s Free že spisal pomemben del glasbene zgodovine in Bad Company so na krilih senzacionalnega prvenca kmalu krenili v isto smer – v glasbene anale!