Metaldays 2019 (četrti dan) – prihod Demonov in Čarodejev

0 293

Tudi v četrtek se je nad Tolminom obetala peklenska vročina, na kar so obiskovalce festivala opozarjali tudi organizatorji. V takšnih vremenskih razmerah še kako prav pride bližina reke ter na celotnem prizorišču festivala brezplačna pitna voda. Četrtek je bil brez dvoma tudi dan z najmočnejšim naborom nastopajočih, kar se je močno poznalo tudi na številu publike, ki je v primerjavi s predhodnimi dnevi občutno narasla in se je prvič letos zares začutil festivalski vrvež.

Četrti dan so na glavnem odru kot prvi nastopili slovenski death metalci Morost, ki so se nazadnje predstavili lansko leto na odru New Forces. Skupina je v precejšnji vročina skušala na vso moč predstaviti svoj material, ki kombinira death metal z black metalom. Prisotne je tudi nekaj doom metalske melanholije. Precej dinamična in obetavna zadeva, a v takšnih pogojih skupina težko pokaže vse svoje adute. Vsekakor obstaja potencial, samo potrebne bo še nekaj kilometrine in tudi kakšen album več, da se bo lahko skupino tudi bolje razumelo.

Četrti dan smo začeli zgodaj popoldne na BB odru in mehiškimi melodičnimi death metalci Orcus O Dis, ki so se lansko leto predstavili na New Forces odru, prodali zavidljivo število vstopnic in si prislužili nastop na večjem odru. Leto so se fantje na Metaldays vrnili v nekoliko okrnjeni zasedbi in sicer brez klaviaturista Jesusa Fuentesa, na bas kitari pa jim je na pomoč priskočil Eduardo Cuadros (Behold the Grave). Cabroni so imeli nehvaležno nalogo nastopiti prvi, ko je prizorišče praktično še samevalo, a so s svojo energijo pod oder hitro pritegnili lepo število ljudi in jih brez večjih težav pripravili do gibanja in moshanja. Orcus O Dis so tokrat brez klaviatur zveneli nekoliko bolj surovo in prvinsko, frontmen Alfredo je z rezkim vokalom dobro poveljeval svojim fantom, ki so se izkazali inštrumentalno, predvsem kitarski dvojec Emmanuel Gonzalez/Markus Banda z nekaj lepimi potezami. Orcus O Dis so zadovoljili potrebo po konkretni dozi melodičnega death metala a la zgodnji Dark Tranquillity in poskrbeli za zelo dober uvod v predzadnji dan festivala.

Kot drugi so na oder BB stopili angleški Heart of a Coward. Že samo ime zveni precej metalcorovsko, a sama glasba je le bolj udarna. Skupina se je letos vrnila z albumom The Disconnect, na katerem se je predstavil tudi nov vokalist. Če se je zdelo, da bo šlo še za eno vročine naveličano skupine, ki bo vse usmerjala v breakdowne, se je na srečo izkazalo za nekaj precej drugačnega. Heart of a Coward so predstavili svoj material brezkompromisno, breakdowni so bili močni, moč osemstrunskih kitar je grmela po celem prizorišču. Skupini ni ničesar za očitat. Nastop je bil dovolj energičen in agresiven, da so jih ljubitelje modernega metala sprejeli odprtih rok.

Angleška death metal zasedba Bloodshot Dawn se je v Sloveniji že predstavila, a tokrat je imela možnost, da se predstavi večji množici. Skupina, ki ima za seboj tri albume, je predstavila precej hitroprstni death metal z obilo melodike. Skupina je nedvomno uigrana in tudi veliki oder ji ni povzročal težav. Melodije skupine so nalezljive, s čimer tudi pritegnejo poslušalca. A več kot pol koncerta se je skupino slišalo precej slabo. Ena kitara na začetku sploh ni delala. Še nekje na polovici se je zvok popravil, a še vedno ni bilo dovolj glasno, da bi se lahko naj njimi navdušili. V naslednje se upa na koncert zasedbe na BB odru, ker stilsko ustrezajo prav tja.

Medtem, ko sta se glavna festivalska odra utapljala v znoju simfonikov in metalcoreovcev, pa je najmanjšega od treh zasedel novomeški rockovski up Captain Morgan’s Revenge. Kljub neugodni uri, pri kateri je Soča še vedno bolj obremenjena kot prostori pred odri, je dolenjcem uspelo nabrati lepo število občinstva, ki je vidno uživalo v odlični energiji, ki je vela z odra. Fantje so pričakovano predstavljali svoj prvenec Queen of the Night, ki s sodobnim hard rockovskim pristopom, ki še najbolj spominja na stil zasedbe Black Stone Cherry, z rahlo južnaškimi (ameriškim, da ne bo pomote) zvoki, umazanimi riffi in ravno dovolj trdimi ritmi poskrbi, da ta zvrst še vedno ostaja aktualna.

Grind je na BB odru zelo domač, dobro pa ga sprejme tudi publika. V prejšnjih letih so tako prizorišče s kakci, wc školjkami in toaletnim papirjem napolnili Spasm, Gutalax, Jig-Ai, letos pa so kunilingus poskrbeli nizozemski goregrinderji Cliteater. Že ob nasnetem South Park monologu o anusih, dankah in dvanajsternikih se je na prizorišče zgrnilo lepo število ljudi oboroženih z rolicami wc papirja in pokritih s plišastimi kakci, Cliteater pa so v tri četrt ure odigrali set klasičnega grinda z ultra kratkimi in svetlobno hitrimi komadi.  

Eni najtežje pričakovanih bendov letošnjega festivala so bili, tudi sodeč po odzivu publike, poljski tehnični death metal manijaki Decapitated, ki so živi dokaz volje in vztrajnosti, saj kljub vsemu sranju, ki so ga doživeli tekom kariere brez usmiljenja nadaljujejo po svoji poti. Poljaki so že lansko leto navdušili na Metaljot raspaljot v Laškemu tudi na Metaldays pa ni bilo nič drugače, saj so pod odrom povzročili pravo tornado mosh pitov in ogromni wall of death. Decapitated so imeli na odru bojda blizu 50 stopinj Celzija, a jih to ni ustavilo, da ne bi pripravili enega bolj viharnih setov letošnjega festivala. Kitarista Vogga ne gre občudovati le zaradi volje, da je po tragični smrti brata Viteka zbral moč nadaljevati z Decapitated, temveč predvsem zaradi unikatnih in samosvojih kitarskih potez, ki ne vključujejo le orkanskih rifov, temveč tudi razgibane in pestre solaže. Vokalist Rafal je publiko ubil z odličnimi izvedbami rušilcev Kill the Cult, Never, Earth Scar in obvezne himne Spheres of Madness, bobnar James Stewart (Vader) pa je z rušilnim bobnanjem dokazal, da je po Viteku in Krimhu najboljši Decapitated bobnar (škoda, da trenutno le začasni). S kultnim Spheres of Madness so Decapitated pripravili tisti potres, ki ga je napovedoval Uroš in odigrali enega najboljših koncertov letošnjega festivala.

Medtem, ko so na glavnem odru neusmiljeno udrihal Decapitated, so se na BB odru pripravljali Skeletal Remains. Skeletal Remains je zasedba, pri kateri so prišli na svoj račun predvsem ljubitelji starošolskega death metala. Po svoje že nenavadno, da kdo sploh še to igra, a skupina očitno prisega na recept legendarnih death metal skupin, ki so pričele svojo pot sredi osemdesetih, kulminirale pa v devetdesetih. Slišali so se vplivi zgodnjih Death, Obituary, Morbid Angel, Monstrosity itd. Lahko se pričakuje le »šus« brez olepšav in nepotrebnih dodatkov. Vsekakor spoštovanja vredno, da se kdo še loti preigravati klasični death metal. Vprašanje je, če se bo skupina obdržala oz. da ne bo trpela iste usode kot revitalistične thrash metal skupine.

Soilwork so stari znanci festivala. Prvič so nastopili že leta 2006. Tokrat so imeli malo manj vroč termin. Skupina je predstavljala aktualni album Verkligheten, ki je požel relativno dobre odzive. Sicer pa seveda ni šlo brez stalnic skupine, kot so Nerve, Stabbing the Drama, Like the Average Stalker in Death in General. Repertoar je bil kratek in osredotočen na novi album. Odigrano je bilo solidno, a Soilwork so zmožni veliko več. Nastop na Metaldays je deloval rutinski in nekako ni prepričal. Očitno jim je tudi vročina nagajala. Soilwork sicer še znajo pokazat solidno mero melodičnega death, a za kaj več bo treba skupini dati priložnost v klubu z daljšim repertoarjem, ko se skupina dotakne tudi kakšnega starejšega albuma.

Verjetno najbolj zveneče black metal ime letošnjega Metaldays je bil Kristian Eivind Espedal, bolj znan kot Gaahl, nekdanji vokalist Gorgoroth in poznan po famoznem intervjuju za dokumentarec Metal: A Headbanger’s Journey. Kontroverzni Gaahl se je poleti 2009 v celoti umaknil iz glasbene scene, se tri leta pozneje med žive vrnil s prvencem God Seed, I Begin, letos pa izdal debitantski album svoje »solo« projekta Gaahls Wyrd, GastiR – Ghosts Invited. Gaahl je, zanj povsem tipično, na oder prikorakal oblečen v črno usnjeno jakno ter pokrit s corpse paintom, publiki pa ves čas ni namenil niti besedice. Gaahl je Metaldays namenil nekakšen presek svoje kariere, saj odigral tako Gorgoroth, kot tudi God Seed in Trelldom komade, z aktualnega albuma pa žal predstavil le tri komade. Škoda, saj gre za zelo dober izdelek, kakršen je bil tudi njegov nastop v Tolminu.

Švedski atmosferični/melodični death metalci Hypocrisy si zaslužijo že poseben status na tem festivalu. Vrnili so se sicer po letih neaktivnosti, a legendarni status so si zaslužili leta 2004, ko so odigrali na prvem Metalcampu nastop v divjem nalivu. Hypocrisy so se vrnili. Pa ne prvič! Poraja se vprašanje, če skupina lahko opraviči svoj sloves? Pravzaprav ga lahko. Forma skupine ni več vrhunska, a kot celota prepriča. Uigranost ne peša, vokal Petra Tägtgrena je po vsem alkoholiziranju še vedno ohranjen. Bolj kot ne so Hypocrisy predstavili soliden »greatest hits« repertoar. Z otvoritveno Fractured Millenium, pri kateri izstopajo morbidne klaviature, je skupina prestavila v višjo prestavo ter ponudila kakšno bolj novejšo zadevo. Pri skladi Eraser je občinstvo glasno prepevalo refren, Petra pa je pri kričanju zmotila muha, ki mu je zablokirala vokal, kar je bilo precej komično. Dotaknili so se celo prvih dveh albumov Penetralia in Osculum Obscenum, s čimer so se poklonili starim oboževalcem. V bolj doomerskem tempu in morbidnem tonu sta padli Apocalypse in The Fourth Dimension. Repertoar se je dalo predvideti. Hypocrisy po navadi ne spustijo skladb a la Fire in the Sky, Warpath, The Final Chapter in Roswell 47, s katerim velikokrat zaključijo svoj koncert. Hypocrisy niso za odpis. V delu je nov album, ki bo prinesel malo svežine v klasični repertoar. Torej, povratek bo po novem albumu več kot dobrodošel.

Predzadnji dan festivala je na Lemmy odru zaključil projekt dvojca Hansi Kürsch/Jon Schaffer, Demons & Wizards. Glede na to, da ima bend do sedaj le dva izdana albuma je bilo kar nekoliko presenetljivo, da je tako zlahka zasedel headlinersko mesto, a nenazadnje je bilo po projektu glavnih imen bendov Blind Guardian in Iced Earth povpraševanje veliko. Sploh glede na to, da je od zadnjega studijskega albuma, Touched By The Crimson King, minilo skoraj petnajst let. Kljub skepsi so Demons & Wizard takoj po prvih taktih dali vedeti, zakaj so headliner. Oder je bil namreč precej veličasten in je spomnil na tistega, ki si ga je na istem odru pred nekaj leti privoščil King Diamond. Stopnice, križi, kamniti elementi. A tudi to bi bil le kič, če bi bend zvenel zanič, a je bilo daleč od tega, saj sta bila Hansi, Jon in njuni pomagači v odlični formi, predvsem Hansi se je izkazal z izjemno vokalno predstavo. Demons and Wizards so Tolmin pozdravili s klasiko s prvenca, Heaven Denies, nato pa v slabo uri in pol odigrali večino skladb z obeh albumov, mednje pa vrnili še nekaj Blind Guardian in Iced Earth klasik. Welcome to Dying in Valhalla, komada boljšega od dvojca bendov šefa projekta, kot se je pošalil Hansi, sta med publiko naletela na odličen odziv, prav tako tudi Burning Times in I Died For You, ki pa sta Hansija precej bolj utrudila. Kljub temu so Demons and Wizard bolj zažareli z avtorskimi komadi med katerimi je prednjačil trojček komadov Crimson King, The Gunslinger in Terror Train, nastanek katerih je navdihnila epska saga Stephena King, The Dark Tower, predvsem zaradi dejstva, da so bili zborovski deli izvedeni v živo, kar je celoti dalo še bolj mogočno podobo. Magično je izpadel akustični sprehod bo rumeni tlakovani cesti dežele oz. z Wicked Witch, vse prehitro pa sta Hansi in Jon publiko do konca pripeljala z epsko Fiddler on the Green in zlahka bi lahko odigrali še komad ali dve, ali celo predstavili komad s prihajajoče plošče, ki izide prihodnje leto. Kljub temu pa daleč najboljši headlinerski nastop Metaldays 2019.

Četrti dan so na BB odru zaključili God Is An Astronaut. Skupina, ki je že nekajkrat nastopila v polni dvorani Kina Šiška.  Stilsko nekako skupina ne paše v koncept metalskega festivala. A za umiritev vse brutalnosti so bili God Is An Astronaut več kot ustrezni. Skupina dandanes spada med glavne predstavnike post-rocka. Skupina je sicer imela momente glasnosti in distorzije, a tisto, kar je očaralo, je bila umirjenost, ki se je gradila skozi celotno skladbo. Sicer nič takega, kar se ni dalo slišati pri Neurosis, a GIAA ne dajejo v ospredje surovosti. S hipnotičnimi kitarami in klaviaturami so dosegli marsikaj, Dodatno k temu je pripomogla še osvetlitev, ki je delala celoto toliko bolj prepričljivo. Skupina nedvomno je izkušena in da je uspela prepričati na metalskem festivalu, je vredno veliko spoštovanja.


Fotografije Orcus O Dis, Heart of a Coward, Bloodshot Dawn, Cliteater, Decapitated, Soilwork, Liquid Graveyard, Hypocrisy, Gaahls Wyrd: Nina Grad
Fotografije Morost, Hydra, Captain Morgan’s Revenge, Fallen Arise, Decapitated, Skeletal Remains, Soilwork, Hypocrisy, Demons & Wizards, God is an Astronaut: Sebastijan Videc
Video: Sebastijan Videc
Besedilo Captain Morgan’s Revenge: Sebastijan Videc
Besedilo Morost, Heart of a Coward, Bloodshot Dawn, Skeletal Remains, Soilwork, Hypocrisy, God Is An Astronaut: Primož Novak
Besedilo Orcus O Dis, Cliteater, Decapitated, Gaahls Wyrd, Demons & Wizards: Rok Klemše


Orcus O Dis


Morost


Heart of a Coward


Hydra


Captain Morgan’s Revenge


Fallen Arise


Bloodshot Dawn


Cliteater


Decapitated


Skeletal Remains


Soilwork


Liquid Graveyard


Hypocrisy


Gaahls Wyrd


Demons & Wizards


God is an Astronaut

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X