Bang Your Head!!! 2019 (drugi dan) – ko vdrejo Steel Panther skozi zadnja vrata

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 362

“Če ste pravi fan glam metala osemdesetih, ki se je razvijal v okrožju Sunset Stripa, drugega kot popolne uživancije med koncertom Steel Panther, ne poznate”

Lokacija: Balingen / Messegelände (Volksbankmesse) / Nemčija
Datum: petek, 12.07.2019


Drugi dan letošnjega Bang Your Head festivala ni uslišal tihih molitvic, da prizanese z deževnim vremenom, ki nas je v neusmiljeni maniri spremljalo večji del prvega dneva. Še več. Deževati je pričelo pravzaprav že pred programskim delom drugega dne, tako da smo vstopili dejansko v najbolj moker dan letošnje izdaje tega fantomskega festivala.

Ob pol dvanajstih je namreč počilo na glavnem odru, ki so ga zasedli domačini Traitor iz Balingena. Kvartet, pri katerem prevzema glavno dolžnost vokalista bobnar Andreas Mozer, kar je v thrash metal (revivalu) vse prej, kot lahka naloga, je v lanskem letu povil svoj peti studijski album »Knee-Deep in the Dead«, ki ga je tudi obilneje predstavil publiki. Na domačem odru torej. Vsekakor ni treba dvakrat ugibati, da je bend nadaljevanje zgodbe o nemškem izročilu tevtonskega thrash metala, slišijo se vzgibi, ki vlečejo zdaj na Sodom, zdaj na Kreator, skratka dobri stari thrash odigran po smernicah mlade in potentne garde. V prvi frontni liniji je prevzemal pozornost tudi basist Lorenz Kandolf, ki je med publiko podelil nekaj »letečih« piv in imel nasploh največ dela z nenehnim sprehajanjem po prostranem odru med koncertom. Do dna. Suvereno in zavzeto.  Zanimivo je, da so dogajanje v dvorani kasneje, to je v pozno popoldanskem času, prav tako odprli njihovi žanrski prijatelji in nemški rojaki Dust Bolt, a o tem več malo kasneje. Lepa uvodna detonacija z glavnega odra v drugi dan festivala torej.

Kot drugi med nastopajočimi  tega festivalskega dne, pa so na oder stopili pravi veterani. Picture, ki se jih je oprijel vzdevek tudi, kot nizozemski Saxon. Picture, ki delujejo reci in piši od leta 1979, z dvema daljšima vmesnim pavzama, nastopajo danes v postavi, ki je precej zbližana izvirniku in sicer jo zastopa kvartet: Ronald van Prooijen (vokal), Jan Bechtum (kitara),  Rinus Vreugdenhil (bas kitara) in  Laurens Bakker (bobni), ki jim na koncertih pomaga dodatni kitarist Appie de Gelder. Bend praznuje (dobrih) 40. let delovanja, kar je v lanskem letu okitil s posebnim koncertnim dokumentom, repertoar na Bang Your Head festivalu pa je ponudil nekakšno skrajšano verzijo koncertnega albuma. Fantje so skoraj pradedki metala, o tem ne gre dvomiti. Dinozaver, ki je oživel. Vsekakor je glavnino pozornosti prevzemal karizmatični vokalist Ronald van Prooijen, v »strupeni« starošolski odrski opravi, ki ji ni manjkala baročna načičkanost. Nastop Picture gre šteti kot eno izmed ekskluziv letošnje festivalske ponudbe tega cenjenega festivala, ki jih je bilo, glede na ugled in reputacijo festivala, manj, kot je šlo pričakovati oziroma si tega nadejati. Picture so opravičili status legend in natrosili lepo bero klasičnih točk svoje dolgožive kariere, s pričakovanim poudarkom na izvedbi materiala prvih treh albumov »Diamond Dreamer« (naslovna skladba, Lady Lightning, You Are All Alone, Night Hunter), nadalje drugega albuma »Heavy Metal Ears«, s katerega so se zvrstile Unemployed, naslovna skladba, Nighttiger, prvenec »Picture 1« pa je dostavil skladbe  Bombers, Get Back Or You’ll Fall ter sklepno, na rep postavljeno in pomenljivo poimenovano, You Can Go. Lep koncert, Ronaldu se pozna blaga skrhanost, vendar je izkušeni lisjak povsem korektno zvozil vokalne naloge. Predvsem rutinirano. Tudi zahtevnejše linije. Bend, ki je veliko preigral, kar se takoj začuti in bend, ki se mu ni treba dokazovati. Ko jih vidiš, vzbujajo magnetizem in preprosto skleneš: »Legende!« Poklon torej eni najdlje delujočih heavy metal zasedb z Nizozemske.  

Enforcer, tretji na programu drugega dne, t.i. švedski praporščaki iz vrst NWOTHM-ja (»T« kot tradicionalni), smo nazadnje na BYH festivalu gledali kot kvintet. Bilo je leta 2010. No skoraj dekado let kasneje, je skupina nastopila kot kvartet, pri čemer je vokalist Olof Wikstrand prešel tudi na igranje ritem kitare. Bend ima v žepu novi in skupno peti studijski album »Zenith«, prav tako pa deluje v postavi s povsem novim glavnim kitaristom, brkatim Jonathanom Nordwalom. Čeprav je Olof prikovan na mikrofon, deluje nenehno zelo agilno, veliko je tekanja na vse konce odra pri čemer bodri tovariše na odru in podžiga publiko. Spretno tudi izkorišča catwalk, pri tem pa se ne pozabi vračati pravočasno do stojala za mikrofon, saj mora loviti glavni vokal. Možakar ostaja neverjetno angažiran in poln energije. Prekipeva od prebitka in pravzaprav njegova energija in karizma držita pokonci to zasedbo, ki se naslanja na vzvode stare šole metala, ki je vzniknil na tleh Velike Britanije pred 40. leti, vendar pa se čutijo v glasbi Enforcer tudi vplivi stare okostenele šole ameriškega speed metala. Bend, ki ne zmore razočarati in bend, ki dostavi vselej tudi odličen žur. Treba je imeti v uvidu, da se je proračun zadnja leta organizatorju kar krepko stanjšal, Enforcer pa so tista prikladna skupina, ki ne računa veliko, a odigra vedno prekrasen koncert. Letos se je to »varčevanje« na programu kar konkretno poznalo. Enforcer so dostavili material z vseh petih albumov s poudarkom na albumih »Zenith« (2018) in predhodniku »From Beyond« (2015), zaigrali pa so sledeče točke: Die For The Devil, Searching for You, Undying Evil, From Beyond, Zenith of the Black Sun, Live for the Night, Mesmerized By Fire, Scream of the Savage, Take Me Out Of This Nightmare, Destroyer, Midnight Vice.

Petnajst minut pred tretjo so se na oder povzpeli Madžari Ektomorf. Med njihovim koncertom je za nekaj hipov celo posijalo sonce. Ektomorf so dostavili nekakšno rekapitulacijo tistega, kar so predstavljali dan poprej na festivalu Soulfly. Kvartet, ki deluje že preko 25. let in ima v žepu kar 14. studijskih albumov (zadnji med njimi »Fury«, je izšel lani), je ubrana in izkušena ekipa. Vokalist in kitarist Zoltan Farkas je osrednja figura dogajanja. Skrbi za togotne vokale, obenem glavne solaže in nasploh, zavzema največ prostora na odru. Pri nagovorih uporablja podobne trike, kot očitni vzornik Cavalera, se pravi, da ni posebno pronicljiv, no pa tudi žanrska mešanica thrash metala, groove metala ter nu metala, za čimer stoji skupina, posebne intelektualne globine ne zahteva. Koncert je bil energetsko odigran na visoki ravni, dogajanje je kazila figura snemalca, ki se je vseskoz potikal po odru in se s pametnim telefonom nataknjenim na paličasti (antenski) »podaljšek«, nenehno smukal od člana do člana in vzbujal občutek, da je skrajno nepotešeni tajski turist, ki je ravno kupil novo Sonyjevo tehnološko »sprdačino« in jo mora obvezno takoj preizkusiti.  Dejansko je s tem koncert izgubljal na privlačnosti. Sicer igra bend v izvedbenem smislu, kot povedno, na res visokem nivoju, ne privošči si napak, med tovarišijo ni neznank, bend deluje kot zelo dobro naoljena mašinerija, ki natanko ve kako streči situaciji tudi na prostranem odru. Ektomorf so sicer pogosti obiskovalci Bang Your Head festivala in si lahko med skupinami, ki tu nastopajo, pridobijo takoj svojo inventarno številko.

Malo pred četrto popoldan so vskočili na oder Beast In Black, ki jih je nedavno tega ustanovil po svojem odhodu iz Battle Beast kitarist Anton Kabanen. V štirih letih delovanja, ima bend zunaj dva albuma in sicer »Berskerker« (2017) in letos izdani »From Hell With Love«. Finci. Kar se je Kabanen naučil pri Battle Beast je precej pretkano prenesel v filozofijo lika in dela svoje nove skupine. Torej pretkano je skrižal power metal s pop glasbo, pravzaprav je melodije povzel iz pop popevk osemdesetih in jih spretno preoblekel v recepturo finskega heavy metala. Bend je sestavljen iz izvrstnih glasbenikov. V tehničnem oziru do obisti ošiljenih, na čelu pa se nahaja neverjetni grški kričač Yannis Papadopoulos, ki s peresno lahkoto udarja po peti oktavi. Eksploziven in prodoren vokal. Očitno so Beast In Black porajajoča se nova zgodba o uspehu. Melodije so se dobro prijele med občinstvom in publika je bila vidno nakurjena, dobro je obvladovala tudi refrenske napeve. V bendu se nahaja tudi peklenski solo kitarist Kasperi Heikkinen, ki smo ga pred tremi leti tu gledali, ko je igral še za Dirkschneider. Dobro naštudiran nastop. Yannisu manjka nekaj več karizme, kar kompenzira z izvrstno vokalno držo, vsekakor pa bodo bend hipoma vzljubili ljubitelji metala mlajšega EMŠOa, saj so Beast In Black spretno podtaknjeno kukavičje jajce, ki ne prinaša nobene novosti, le zelo premeteno pre-embalažirano glasbeno substanco. Pogreto v novi embalaži in z vsebino, ki je predobro znana. Bend na odru z dobro naštudiranim nastopom, spretno izkoriščanje prostora, vseskozi postavljanje v linije z ramo ob rami, med End of The World tudi v linijo štirih. Skratka izkušeni možje stojijo za to ekipo in gotovo bo prodrla še višje. S takšno muzikalično nalezljivostjo zelo gotovo.

Ob petih pa smo dočakali še en ekskluzivni dogodek. Nastop velikih legend ameriškega metala! Nastop kultne zasedbe Cirith Ungol. Visokogorski prelaz zahodnega Mordorja, ki ga straži orjaška pajkovka Shelob? Tudi če želite. Epski doom in heavy metal? Nekaj kar še lomasti po planetu, potem ko so ugasnili Manilla Road. Dejansko bend, ki je svojo kariero začel v začetku sedemdesetih in bend, ki  je med letoma 1981 in 1991 izdal štiri nepozabne albume med katerimi je gotovo najbolj cenjen »King Of The Dead«. Kot bi me uslišali, so Cirith Ungol odprli koncert s strupenim Atomic Smasher. Epsko in nabrito surovo, s pridihom uničujoče roke črne usode, ki ne pušča preživelih za seboj. Tim Baker še vedno odlično vrešči. Je pretežno mirujoča odrska statua, ki se med koncertom vsekakor premika, tudi do catwalka, a večkrat prepušča pobudo kitaristu  Jimu Barazzi, ki mu sledi vročekrvni mladenič in novo pridruženi bas kitarist Jarvis Leatherby (Night Demon). Tu sta še originalna člana in sicer bobnar Robert Garven ter kitarist Greg Lindstrom! Skorajda klasična postava oziroma postava, ki jo preprosto želiš imeti na odru. Bend bi brez težav lahko igral cel album »King Of the Dead«, saj mineva 35. Let od kar je izšel, a se je odločil da dostavi mešano set listo, ki pa ji prav tako ne more nič manjkati. Klasika za klasiko, dlake so se ježile in prav fantastičen je bil pogled na kvintet, ki je prišel zgolj igrat in uživat, brez  kančka odrske navlake in pompa. Brez ščuvanja publike. Tim Baker (vzdržljivost njegovega vokala v letu 2019 je bila največja neznanka pred koncertom) je preprosto le vreščal med koncertom. Kot tank so nezadržno valili svojo 55. minutno predstavo legendarni Cirith Ungol in pričarali pravo pravcato magijo. Naravnost koncert, po katerega pride pravi nostalgik stare šole. Oster, zlovešč, masten in nepopustljivo grmeč zvok, odlično soilranje kjer je prevzemal pobudo Barazza, izredno dostojno vokalno  poslanstvo Tima Bakerja, Robert Garven pa tudi ostaja hiter in natančen na bobnih. Bend, ki je s svojo coprnijo štirih kultnih albumov postregel z enim najboljših trenutkov letošnjega Bang Your Head!!! festivala in ki je, kot omenjeno nekajkrat oživil spomin na pokopane Manilla Road. Ciriht Ungol so odigrali sledečo set listo: Atom Smasher, I’m Alive, Join the Legion, Blood & Iron, Black Machine, Frost & Fire, Master of the Pit, King of the Dead, Cirith Ungol, Paradise Lost.

Med nastopom Cirith Ungol je pričelo žvenketati tudi v dvorani Volksbankmese, kjer so dvoransko dogajanje odprli bavarski Dust Bolt. Dust Bolt beležijo letos 12. let delovanja in imajo v žepu kar pet studijskih albumov. Aktualni »Trapped In Chaos« je izšel v začetku letošnjega leta. Bend je logično oprl več energije v njegovo predstavitev.  Dust Bolt so že z lanskim nastopom na Metaldays festivalu prevzeli. Leteči tevtonski thrash metal revitalisti. No hja. Glede na vso nemško thrash metal hordo njihovih rojakov, se Dust Bolt bolj izrazito naslonijo na vplive Bay Area Thrash metala, čeprav jim ne uide seveda sorodnost s tevtonsko držo, kjer slišiš spet in spet še vedno kak dobri stari Kreator trik. Bend je izrazito nazobčan in našpičen. Dvoranska scena jim je godila, poln jih je bil oder. Eksplodirali so. Dejansko bend, ki dostavi brezmejno visoko oktansko veselico, Mladeničem ne zmanjka dinamita in kdor si je želel res razčesniti glavo, je prišel med nastopom Dust Bolt definitivno na svoj račun.

Končno je napočil tudi termin za urico death metala. Gotenburške šole. Se pravi melodičnega. Tu so naši stari dobri prijatelji Dark Tranquillity. Stari znanci slovenskih odrov, kot tudi odrov Balingena. Utemeljitelji gotenburške šole melodičnega death metala. Dejansko bend, ki se mu danes, že samo zaradi njegove vztrajnosti in žanrske nepopustljivosti, prikloniš. Vokalist Michael Stanne in bobnar Anders Jivarp, dva stara Septic Broiler pajdaša, sta danes edina originalna člana postave. Bend ima dolgo kilometrino, zastopajo pa ga tudi izredno izkušeni glasebniki. Klaviaturist Martin Brändström, nadalje Avatarium in bivši Tiamat basist Anders Iwers, medtem ko se bend že od leta 2017, poslužuje nastopanja z dvema kitaristoma, katerih status glede polnopravnega članstva, še vedno ni znan. Prvi je Johan Reinholdz, ki igra glavnino solaž, drugi pa Christopher Ammott, sicer soustanovitelj Arch Enemy in Armaggedon. Skratka s sekstetom ni šale. Sicer so Dark Tranquillity praviloma na naših koncertnih srečanjih z njimi, vedno blesteli z odličnim predstavami, z izjemo kadar jim niso pripravili dovolj dobrega zvoka. Tudi tokrat je grmelo kot se spodobi. Nebesa so postala pekel in pekel se je spustil na Zemljo. Stanne je uročil s svojo karizmatičnostjo ter odličnim grčanjem, bend pa brezhiben in usklajen. Pravzaprav so Dark Tranquillity znova dosegli to, da so se temni in težki oblaki proti koncu koncerta konkretno zgostili in je pričelo nalivati. Ta nesrečni dež od tu dalje ni več pojenjal, vse do drugega dne.  Poudarek v repertoarju na predstavitvi aktualnega albuma »Atoma« (2016), je bil pospremljen iz izvedbo klasik cenjenih albumov »Damage Done« in »Fiction«: The Treason Wall, Monochromatic Stains, Teminus, Misery’s Crown. V sklepnem delu je podžgala atmosfero »Character« klasika Lost To Apathy, kot tudi edina točka iz devetdesetih Therein (album »Projector«, 1999). Dark Tranquillity so za Bang Your Head torej bili »žanrski spaček«, a prav razgibanje z ekstremnimi bend, deluje silno dobrodošlo, saj razbija monotonijo, privablja na festival mešano publiko in krepi pestrost. Drugi dan je naravnost potreboval to uro izdatne agresije, mračnine in pogube! Brezhibna predstava legend iz Gothenburga!

Tudi v programu drugega dne festivalu je bilo kar nekaj neprijetnih in nehvaležnih prekrivanj med nastopajočimi. Tako so v tem oziru potegnili krajšo tudi temni progresivnometalski prvaki iz Švedske Evergrey, saj smo glavnino ogleda v času prekrivanja koncerta posvetili ogledu Dark Tranquillity. Evergrey so nastop pričeli v gosto meglo odeto prebujanje albuma »The Atlantis«, s katerega so odigrali uvodoma dve skladbi in sicer A Silent Arc ter neverjetno nalezljivo Weightless. Koncertu je poveljeval Tom Englund. Karizmatični vokalist in kitarist. K sreči je mračen slog skupine, kot nalašč da lahko prenaša odrsko statičnost kvinteta med koncertom. Žal skupina ni bila edina, ki si je nismo mogli ogledati v celoti, a tisto kar so dostavili, je bila seveda perfekcija. Englund tudi nima bistvenih težav, ko opravlja vlogo glavnega vokalista in kitarista hkrati. Poje kot slavček. Res izreden vokalist. Bend je odigral sledečo set listo: A Silent Arc, Weightless, Distance, Passing Through, Leave It Behind Us, My Allied Ocean, A Touch of Blessing, King of Errors.

Uro in deset minut igralnega časa pa so imeli na razpolago švicarske legende hard rocka Krokus. Ti so nastopili tudi že lani na tem festivalu in v Balingenu nasploh že nekajkrat prej. Publika jih izjemno ceni in predodrje je bilo nabito s sivolasimi strički odetimi v jeans in okrašenimi z našitki njihovih najljubših skupin. Obvezno pivo v roki in akcija. Krokus so obljubljali starošolsko set listo. No od te izjave težko pričakovanega koncerta, je skupina ostala do zaobljube vseeno še dolžna. Big Rocks priredbi Mighty Quinn in Rockin’ In A Free World sta absolutni kradljivki časa, saj je bend že v lanskoletnem nastopu na Bang Your Headu obilno predstavljal kompilacijski album priredb »Big Rocks«.. Tudi namesto »novejše« Hoodoo Woman, bi si poslušalec raje zaželel izvedbo kake klasike iz osemdesetih. Kakorkoli, bend se je sicer odkupil s klasikami albumov »Metal Rendes-Vous«  (Heatrestrokes, Fire, Bedside Radio ), »Hardware« (Easy Rocker, Winning Man), Headhunbter (naslovna skladba, Eat The Reach), »Heart Attack« (Rock ‘N’ Roll Tonight), »One Vice At Time« (Long Stick Goes Boom, kjer je Storace po pričakovanju in po navadi vnetljivo vrtel svojo »podaljšano palico«). Ekipo sestavljajo kitaristi Fernadno Von Arb, Mark Kohler in pa Manfred »Mandy« Meyer, ki je soliral kot utrgan in kar sta oba druga kitarista zelo pridno izkoriščala, ko sta se »šlepala« nanj. Poleg vrtljivega in na odru vsepovsod prisotnega Marka Storacea, ki je sicer zelo zgledno pel, čeprav mu skrhane glasilke občasno onemogočajo vokalni vdor proti najvišjim linijam, drži Krokus visoko pulzivne, čvrste in pokončne, na zrela leta na odrih tudi močna in eksplozivna ritem linija čvrste neprebojnosti, koketnih in zapeljivih ritmov, za katero skrbita bobnar Flavio Mezzodi in seveda legendarni Krokus  basist Chris Van Rohr. Na levi sta zapolnjevala z ramo ob rami prostor Von Arb ter Kohler, na desni Meyer in Van Rohr, medtem ko je nagajivi Storace srborito tekal vsevprek, še zlasti pa ga je bil poln catwalk. Odličen zvok, odlična izvedba! Brez dlake! Legende trgajo dalje. Bend je sicer napovedal upokojitev in tale turneja naj bi bila ena poslednjih oziroma kar zadnja. Bomo videli. Skratka. Nova odlična predstava starih dobrih lisjakov Krokus, kar smo si roko na srce potihoma tudi obetali. In niso nas razočarali.

V času ko so na glavnem odru igrali Krokus, so v dvorani nastopali Attic. Žal se je celotna minutaža povsem prekrivala s Krokus in Attic smo obdelali le mimobežno. Gre za nemške »posnemovalce« velikega Kinga Diamonda, ki imajo v žepu dva albuma in so že na lanskoletnem nastopu v sklopu tolminskega Metaldays festivala dokazali, da gre za neverjetno homogeno in fokusirano ekipo. Oder je okrašen s ceremonialno kuliso, ki spominja  na notranjost cerkve. Tu so sveče, na glavo obrnjeni križani jezuščki, skratka tudi po odrski navlaki je prizorišče na moč podobno tistemu, s kakršnim postreže na svojih nastopih veliki King Diamond. Če ima slednji črne konjenike, imajo Attic brezglavega in podobno.  Attic so dostavili material obeh albumov in sicer Funeral in the Woods, Join the Coven, Satan’s Bride, The Headless Horseman, The Invocation  (album The Invocvcation) ter iz albuma »Sanctimonius«: Dark Hosanna, Sanctimonious, The Hound of Heaven, There Is No God. Bend je nastop sklenil z Judas Priest priredbo Between The Hammer And The Anvil. Prearanžirano in urezano v svoji tipski maniri. Če ste ljubitelj Kinga Diamonda in neobremenjeni s podobnostjo Attic, potem ste z Attic gotovo na konju. V kolikor vas to moti, potem pa seveda raje ostanite tudi v bodoče le pri Kingu Diamondu.

Po nastopu Krokus, ko je na glavnem odru vladalo polurno zatišje in so tonci vneto pripravljali vse potrebno za nastop glavnega nosilca drugega dne, to je Steel Panther, so malo preko devete zvečer pričeli razgrajati v dvorani še eni posebneži med nastopajočimi drugega dne festivala. To je legendarna ameriška thrash metal zasedba, ki jo ob nastopih Picture in Cirith Ungol na programu drugega dne festivala, lahko takoj prištejemo pod festivalsko BYH 2019 ekskluzivo. To so Exhorder! Bend je po stažu tako star, da so se od njega učili tudi Pantera, v njem pa sta izmed originalih članov danes bradati »borov dedek« in kitarist Vinnie LaBella ter pevec  Kyle Thomas. Bend je do tega dne izdal vsega dva studijska albuma in napovedal izid tretjega »Mourn the Southern Skies«, v letošnjem septembru. Leta 2017 sta Thomas in LaBella sprejela v vrste tri nove člane in sicer Heathen basista Jasona Viebrooksa, nadalje še enega kitarista, ki sliši na ime Marzi Montazeri, medtem ko je za bobnarsko utrdbo sedel Sasha Horn (ta je med letoma 2011 in 2012 igral denimo pri Forbidden). Skratka, s to postavo so Exhorder prišli v Balingen in odigrali izjemen koncert. Res. Briljanten. Bend je sestavil repertoar iz dveh kultnih studijskih albumov in sicer »Slaughter In The Vatican« (1990) ter »The Law« (1992). Lažem. Prav na rep koncerta so Exhorder dostavili povsem novo My Time, ki bo našla prostor na novemu albumu, sicer pa so si iz zakladnice thrash metal besnila, druga za drugo sledile nepozabne klofute začenši z, zlasti po naslovu posebej »nevarno«, Anal Lust, ki so ji sledile Death in Vain, Homicide, Unforgiven, Legions of Death, The Law, (Cadence of) The Dirge, Exhorder, Slaughter in the Vatican, Desecrator in že omenjena, povsem nova My Time. Nastop ki je mignil v hipu in nastop, ki se je tako kot dan prej ko so v dvorani nastopili Venom Inc. vse preveč prekleto nerodno prekrival z nastopom glavnega nosilca festivala.  Kyle je odpel odlično.

Ker so Steel Panther v primerjavi z Exhorder mnogo, mnogo mlajša zasedba in jih bomo zato v prihodnje lažje in večkrat videli na koncertih kot Exhorder, smo izpustili sredinski del njihovega koncerta in se posvetili ogledu Exhorder (pa tudi na prostem je ves čas prekleto lilo). No, že v uvodnih treh komadih so fantje dostavili natanko tisto, po kar prideš na sleherni koncert te gizdave glam metal Sunset strip parodije! Njihov prirojeni občutek za brezmejni humor, ki je ravno prav dražljiv in zbadljiv, da zadržuje okusnost (Steel Panther namreč vse štose obračajo globoko  na seks), je pomemben element, ki zagotavlja vseskozi prvovrstni žur in veliko privlačnost. Eden od tistih magnetov, ki te drži nenehno ob skupini med koncerti. Norčavosti in utrganosti jezičnim doktorjem ne manjka, predvsem ima nabrušen jezik Satchel , ki je s svoj blebetavo iskrivostjo vokalista Mihaela Starra med dialogi večkrat konkretno zasenčil (tista, da je Michael tako popoln »jebač«, da ima kar otroka z Davidom Coverdaleom, je sodila med zmagovalne Satchelove cvetke). Gre za pravo pravcato  odrsko komedijo  kot jo dostavi lahko rock’n’roll in ob kateri se z lahkoto nenehno nasmejiš do solz, če ne kar do bolečine.  Fantje so gizdavi pobalini, a odlični glasbeniki. Starr poseduje konkreten vokal s katerim suvereno kraljuje v ospredju točk, Satchel je pravi pravcati profesor soliranja, ki jemlje sapo, ritem sekcija grmeča in pulzivna. Steel Panther ne storijo napake. Basist Lexxi Foxx je tudi tokrat odnesel prvo mesto v svoji tesni modri opravi, polni bleščic, seveda ni na odru manjkal pogrinjek oziroma mini kozmetični salon, s katerim se mož teatralno lišpa med koncertom in ogleduje v vijoličasto ogledalce. Spandex vsevprek, rute povezane kamorkoli pogledaš, maskara, ličila, blanžirani lasje, hi-topke, vi nadaljujete…  Ob tem pa superiorno igrajo, odlični markantni rifi, komadi s karakterjem, ki prevzemajo in hipoma zgrabijo. Steel Panther imajo vse. Če ste pravi fan glam metala osemdesetih, ki se je razvijal v okrožju Sunset Stripa, drugega kot popolne uživancije med koncertom Steel Panther, ne poznate.  Starr ni pozabil stopiti povsem do roba catwalka z bobnarsko palčko v roki. Nakazal je teatralno, da jo bo vrgel med občinstvo. Vsem že zastane dih, vendar ne. Vrgel jo je namreč nazaj za hrbet. Letela je preko celotnega odra proti bobnom, kjer je sedel Stix Zadinia. Prvič je Starr za las zgrešil, a ne mnogo. Druga palčka pa je padla naravnost v roke bobnarju. Neverjetno. Kako naštudirani štosi, ki držijo vedrino na vrhuncu. To pot je bila vedrina izjemno pomembna, saj je lilo in pralo. Bil sem premočen do kosti, k sreči sem se stiskal med ljudmi, ki so se v anorakih trli pred odrom, kar me je (vsaj začasno) grelo.  Med 17. Girls In A Row, si bend ni privoščil spektakla s povabilom puncam iz publike na oder, kar rad počne in kar smo doživeli recimo pred leti na njihovem koncertu v Grazu. Neverjetno je kaj vse ta energija Steel Panther spravlja ven iz žensk med koncerti. Tudi po tej plati je zanimiv ogled koncerta. Ne moreš verjeti. V Grazu so na »zahtevo« Starra dejansko recimo med prej omenjeno skladbo slekle modrce. V nabitem Orpheum Teatru. Brez kančka sramu. Tokratna logistika je to sicer omogočala, verjetno pa se bend zavoljo deževnih razmer ni odločil za povabilo dekletom na oder. Bend je med svoje odrske šege in navade tokrat vtaknil komično verzijo Ozzyjeve Crazy Train, sicer pa zaigral sledečo set listo: Eyes of a Panther, Goin’ in the Backdoor, Party Like Tomorrow Is the End of the World, Just Like Tiger Woods, tu je bila povsem nova All I Wanna Do Is Fuck (Myself Tonight), Poontang Boomerang, omenjena Ozzyjeva Crazy Train, Asian Hooker, Girl From Oklahoma, 17 Girls in a Row, Community Property, Gold Digging Whore, Death to All But Metal in sklepno Gloryhole. Koncert Steel Panther je resnično prvi naslov za noro zabavo, kot jo lahko dostavi rock’n’roll v svojem izvornem poslanstvu.  

Za finale se je dogajanje preselilo še v dvorano. Tam je nastopil nemški dvojec Mantar, ki ga sam zaradi prekurjenosti nisem pogledal in sem odšel raje pod rjuhe v kemp, sem pa bil deležen zelo pozitivnih informacij, polnih navdušenja, da je bil koncert fenomenalen. Gre za dvojec, ki ga zastopata starejši, bojda že blago sivolasi možak in bobnar Erinç Sakarya ter mlajši kitarist Hanno Klänhard. Oba si delita tudi vokale. Usmerjena drug proti drugem. Spravita pa od sebe strupeno voltažno oktansko energijo ter povsem konkertno peklensko vzdušje. Rušilen, surov in primordialen zvok. Hanno je bojda konkretno bestialen, možakarja pa gneteta v svojem kovaštvu znatno malho z doomom podprtih rifov, tu je Motörheadovska energija, kar pomeni da se naslanjata na rock’n’roll in punk rock zajedljivost, vsa reč pa gravitira tudi proti sludgeu. Bojda res odličen koncert in skupina ki jo gre obvezno preveriti v živo. Bend je nastopil tudi na lanski izdaji Metaldays festivala in si za svoj tamkajšnji nastop tudi takrat prislužil zelo lepo oceno.

Drugi dan se je torej sklenil. Bil je prekleto moker. Dva dneva deževne izdaje festivala sta torej za nami. Nadejamo, se da bo tretji vsaj v dveh tretjinah suh, ko so napovedali svoje nastope: Screamer, RAM Flotsam and Jetsam, Armored Saint, Metal Church, Kickin Valentina, Omnium Gatherum ,Tribulation, Candlemass, Einherjer, Ross the Boss, Skid Row in kot glavni nosilec tretjega dne festivala Avantasia. A o tem več v tretji festivalski recenziji našega letošnjega oglašanja iz Balingena.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X