Metaldays 2019 (peti dan) – skozi vrata pekla z Dimmu Borgir

0 675

In še zadnji dan, za spominsko majico pa bi lahko organizatorji natisnili kar majice »Preživeli smo pekel Metaldays 2019«, saj je bil letošnji festival vremensko brez dvoma eden najbolj vročih. A zbrali smo še zadnje moči in vročino premagovali z gašenjem žeje z XXL koktajli.

Tretji dan so na BB odru veliko množico prepričali Stoned Jesus. Tokrat je bila na sporedu še ena poslastica za ljubitelje stoner in doom metala. Na oder so namreč stopili poljski Dopelord. A utrujenost obiskovalcev se je ta dan že poznala, tako da je bilo podpore manj. Poleg tega Dopelord zvenijo bolj umazano. S počasno godbo je skupina spominjala na legendarne Electric Wizard, Dopethrone, na trenutke celo na Sleep. Gre torej za precejšnjo specifiko, ki več odziva dobi na festivalih a la Roadburn. Vsekakor primerno za ljubitelje omenjenih skupin, a kaj več tu ni za pričakovati.

Za predjed poslednjega dne smo si kot prvo skupino na Lemmy odru privoščili nemške death metalce Critical Mess, ki jih vodi Britta Görtz, vokalistka lani razpadlih Cripper, sicer dobrih znancev tolminskih odrov. Critical Mess imajo za seboj dva studijska albuma s katerima so dokazali precej večjo kvaliteti kot precej povprečni death/thrasherji Cripper s petimi in tudi na odru so Britta in fantje delovali kot namazani. Odlično uigrana zasedba s svojim death metalom sicer niti približno ne odkriva tople vode, a je njihov zvok v živo dovolj masten in rušilen, da je publiko kljub popoldanski pripeki spravil v gibanje. Za slednje je poskrbela predvsem energična Britta, ki je prepričala tudi z zverinskim vokalom.

Na BB odru smo zatem pozdravili francosko black/death metal institucijo Svart Crown. Četverka iz Nice je pripravili lekcijo hipnotičnega black metala polnega monolitnih rifov in nekoliko počasnejše narave, glavnino setliste pa so predstavljali komadi s še aktualnega ploščka Abreaction. Svart Crown so v živo delovali zelo dobro, a je firbec matral, kako bo na Lemmy odru zvenela švedska heavy metal/hard rock zasedba Bullet. Švedi so v svoj set zagrizli kot stekli psi, spravili v gibanje z nalezljivim AC/DC sreča Accept (z Udom) sreča Grave Digger (predvsem zaradi Dagovega vokala) zvokom, a nekega presežka žal ni bilo, saj je celota kljub energični predstavi delovala precej mlačno.

So pa zato navdušili teksaški power metal veterani Helstar posvojenega Slovenca Jamesa Rivere (preimenovanega v Janez Rečnik). Tudi zaradi slednjega Helstar, če se ne motim z nobeno evropsko turnejo zadnjih nekaj let niso obšli Slovenije, a se jih zadnjih parkrat žal zamudil, nazadnje, ko sem jih ujel pa je bila forma Rivere precej slaba. James je tokrat kljub potovanju v kosu, zaradi odpovedi letov, dolgem več kot en dan vokalno prepričal že z uvodno klasiko Baptized in Blood. Brez težav je oddelal tudi najvišje krike, se spet odel v vampirsko ogrinjalo in ob vrhunski inštrumentalni izvedbi navduševal vse do prehitrega konca z epsko klasiko Run With the Pack, med Helstar pa smo doživeli prvo osvežitev tedna v obliki dežja.

Po Helstar je bil oder BB rezerviran za nekaj čisto drugačnega. Na oder je stopila zasedba The Ruins of Beverast. Vso glasbo studijsko ustvarja mastermind Alexander von Meilenwald, a za nastope v živo pa ga spremlja izkušena ekipa. Glasba The Ruins of Beverast je opisana kot doom/black metal, kar je že malce nekonvencionalna kombinacija. Sprva se je zdelo, da bo zadeva precej enolična, a se je z vsako skladbo pokazala drugačna slika. Po eni strani je bilo obilo počasnih trenutkov, ki so bili z uporabo klaviatur konkretno morbidni. Po drugi strani pa ni manjkalo hitrejših black metalskih vložkov. A predvsem počasnejši deli so dosegli pravi učinek atmosfere. Vsekakor še eno presenečenje na tem festivalu, ki pa od obiskovalca zahteva veliko pozornosti in potrpežljivosti.

Program je tekom celotnega festivala tekel točno kot švicarske železnice; vse, dokler ni bila na vrsti finska diva Tarja. Privoščila si je kar dobrih deset minut zamude, slab začetek pa na žalost ni prinesel niti dobrega konca. Treba je priznati, da je njen glas popeljal Nightwish med velikane metal glasbe in nesporne favorite simfonične podzvrsti le-tega. A njena zgodba se je z njimi končala pred štirinajstimi leti in po sicer solidnem prvem solo albumu, se nekako nejasno išče v glasbi. Tak občutek sem dobil tudi na tem nastopu. Nejasno, kakšen stil sploh želi igrati, z mešanico normalnih in operatičnih vokalov in precej, na začudenje, slabo vokalno formo, me tokrat ni prepričala. Ali je temu krivo dejstvo, da je bil to predzadnji nastop turneje, ki se je pričela v začetku maja, verjetno ne bomo izvedeli nikoli.

Kako je lahko finski gozdni klan Korpiklaani dobil tako visoko pozicijo na velikem odru, mi ni povsem jasno, saj bolj dolgočasnega in mučnega nastopa nisem videl že lep čas. Ok, jasno je, da je folk metal popularen med večinoma nemškimi in avstrijskimi obiskovalci festivala, a glede na videno so Korpiklaani, ki so nekoč vabili na pivske veselice s komadi kot je Beer Beer postali tisti tečni lokalni pijanček, ki ga nihče ne jemlje resno. Izpad elektrike je bil tako za bobniče prava mana, a kaj ko so po vzpostavitvi elektrike Finci za konec utrudili še z bedastočami tipa Vodka.

So pa okus k sreči popravili velikani simfoničnega black metala Dimmu Borgir, ki so se v Tolmin vrnili po dolgih desetih letih. Tokrat še z relativno svežim albumom Eonian, ki je izšel lanskega maja in so ga Norvežani tudi najzajetnejše predstavili. Dimmu Borgir so si privoščili glomazen oder, pirotehnične vložke in nasploh zelo primerno scenografijo ter nastop za zaključnega headlinerja festivala, še bolj pomembno pa je, da so se predstavili v zelo, zelo dobri luči. Pri tem so prednjačili predvsem Galderjevi melodični vložki in klaviature, ki so Dimmu Borgir dale epski prizvok ter suveren Shagrath, ki je brez težav v pesti držal že nekoliko utrujeno publiko, ki pa je kljub temu vztrajala na dežju. Dimmu Borgir so za konec prihranili klasiki Progenies of the Great Apocalypse in Mourning Palace in dokazali, da so pogosto po krivici označeni za komercialno prijaznejši black metal.

Čast povsem zaključiti festival pa je pripadal švedski starostam Tiamat, ki so tokrat velik poudarek namenili kultnima ploščama Clouds in Wildhoney, žal pa je utrujenost naredila svoje in več kot le na hitro jih ošvrkniti ni šlo. Je pa stvar brez dvoma zvenela zelo dobro.

Tako se je zaključil še eno tedensko metaliziranje v Tolminu, ki ga tokrat ni označilo le hudičevo vroče vreme, temveč tudi nekoliko slabši obisk, kar bi najbrž lahko pripisali, roko na srce, ne ravno najbolj vznemirljivemu naboru nastopajočih. Vsak je sicer spet lahko našel nekaj zase, doživeli smo nekaj superiornih nastopov, manjkala pa je češnja na torti z bolj zvenečim imenom, kot lani denimo Judas Priest. Vsekakor pa gre znova pohvaliti odlično organizacijo ter nasploh vrhunsko urejenost in čistočo festivala. Na Metaldays 2020 že vabijo thrash velikani Testament, doom/gothic veterani Paradise Lost, death metalci Malevolent Creation, grind pionirji Napalm Death in kanadski speed/thrash kult Razor. Če bo to, zaradi napovedane gradnje (nepotrebno) obvoznice, res zadnji Metaldays na tolminski lokaciji bomo še videli, vsekakor pa se prihodnje leto znova vidimo na kraju zločina.


Fotografije Critical Mess, Svart Crown, Bullet, Helstar, The Ruins of Beverast, Impaled Nazarene: Nina Grad
Fotografije Dopelord, Tarja, Korpiklaani, Dimmu Borgir: Sebastijan Videc
Video: Sebastijan Videc
Besedilo Tarja: Sebastijan Videc
Besedilo Dopelord, The Ruins of Beverast : Primož Novak
Besedilo Critical Mess, Svart Crown, Bullet, Helstar, Korpiklaani, Dimmu Borgir : Rok Klemše



Dopelord


Critical Mess


Svart Crown


Bullet


Helstar


Tarja


The Ruins of Beverast


Korpiklaani


Impaled Nazarene


Dimmu Borgir

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X