Metaldays 2019 (prvi dan) – bledi Arch Enemy in bombastični Necrophobic

0 240

Metaldays že nekaj časa omogoča t.i. »early arrival«, torej zgodnejši prihod na festival. Če je v preteklosti to pomenilo zgolj možnost predčasnega kampiranja (in s tem zasedbe najboljših kotičkov v senci), so pred nekaj leti organizatorji ponudbo razširili in dodali kar dva ogrevalna dneva, na katerih že precej napolnjeno prizorišče zabavajo bendi na New Forces odru. Sami pa smo uradni začetek festivala smo, predvsem zaradi EMŠA, dočakali v ponedeljek.

Najprej smo skočili na New Forces oder, kjer se vsako leto najde tudi lepo število odličnih bendov, a začetek letos ni bil ravno obetaven. Pozdravili so nas namreč francoski power metalci Bel O Kan, ki delujejo že od leta 2001, za seboj imajo dva dolgometražna albuma, a kljub temu še vedno zvenijo precej amatersko, predstavili pa so najbolj možen klišejski power metal, ki je zaradi zoprnega Carolininega vokala in generičnih klaviaturskih vložkov hitro postal neposlušljiv.

Na New Forces odru je vsako leto moč najti (geografsko) precej eksotične zadeve. Če so lani bobniče v obup spravljali katalonski folk/power metalci Forja, je letos podobno uspelo baskovskim folk metalcem Incursed, ki so zveneli kot nekakšni »poor man’s« Ensiferum ali Wintersun.

Letošnji festival na Boško Bursać (v nadajevanju BB) odru smo začeli in sicer z belgijskimi melodičnimi death metalci Hexa Mera. Njihovo ime v stari grščini pomeni šesti dan, na katerega je Bog ustvaril človeka. Bend v obstoj Boga ne verjame (o tem imel najbrž marsikaj povedati Uroš), je pa okrog Človeka zgradil svojo tematiko, zanimiv koncept pa nadgradil s solidnim groovy death metalom, izdatno podprtim s številnimi melodičnimi vložki. Na trenutke so fantje spomnili na švedske The Crown, a jim do odličnosti slednjih še precej manjka. Ne pretirano pretresljiv, a soliden (glasbeni) začetek letošnjega festivala.

V podobnem, le žanrsko drugačnem slogu je nadaljeval italijanski hard & heavy bend Siska, ki je v lanskem letu izdal svoj prvenec Romantic Dark and Violent. Zasedba iz Vicenze kot svoje vplive našteva bende kot so Iron Maiden, Judas Priest, Skid Row, Guns n’ Roses in Motley Crue in ti so v njihovi glasbi boleče očitni. Poleg tega se bendu že na daleč vidi od kje prihaja – solo kitarist z neonsko zeleno kitaro, zgoraj brez in oprijetih pajkicah ter pretirano, nastopaškimi potezami ter mačo frontmen v strganih kavbojkah in z Rayban očali. Glasbeno so Italijani sicer pokazali moment ali dva solidnega heavy metala sicer pa v globljem spominu ne bodo ostali.

Na glavnem odru je napočil čas za lekcijo doom metala in retro rocka. Napovedana je bila skupina Lucifer, ki je nastala na pogorišču zasedbe The Oath. Skupina, ki ima za sabo dva albuma, je odigrala solidno mešanico »okultnega rocka« in doom metala. Skratka, nekaj, kar se lahko sliši pri marsikateri zasedbi, ki je nastala v zadnjih desetih letih. Pri Lucifer malo bolj izstopa ženski vokal Johanne Sadonis, ki je s svojo opravo delovala, kot da bi ušla iz zasedbe Abbe. Poleg tega pa je kljub glasbi, ki ne odkriva ravno tople vode, pokazala, da ima karizmo in energijo. Od Lucifer se lahko še veliko obeta, odvisno je, koliko bo skupina vztrajna

Takoj po nežni hipijadi Lucifer je na BB oder stopilo nekaj mnogo bolj jeznega. Britanski trio Leeched iz Manchestra je Metaldays ugonobil z brutalnim in nihilistično zvenečim hardcorom. Leeched glede na F.O.A.D. odnos, glasnost in surovost spomnijo na druge britanske mizantrope Anaal Nathrakh, nastop tria pa ni pustil dihati. Za to je zaslužen predvsem surov krulež frontmena bobnarja ter neusmiljena baraža ritem sekcije. Glede na to, da fantje prihajajo iz Manchestra, kjer se je rodila britanska indie rock scena so njeno popolno nasprotje in velik sredinec kvazi neodvisni sceni, kjer se v resnici obračajo veliki denarji. Brez dvoma eden bolj viharnih in jeznih nastopov letošnjega festivala.

Novozelandski najstniški thrash metal fenomen, Alien Weaponry, so zavzeli veliki Lemmyev oder za zadnji dnevni nastop ponedeljkovega koncertnega dogajanja. Seveda se je po običaju koncert pričel s hako, maorsko bojno pesmijo in plesom, ki jo je vodil bobnar Henry de Jong.
Fantje so se odločili za eksponentno dvigovanje atmosfere, saj so pričeli z “mirnejšimi”, večji del angleško-besedilnimi skladbami, ki pa so proti koncu približno uro dolgega nastopa, prehajali v trše, hitrejše in pretežno v maorščini zapete skladbe. Naj spomnimo; Alien Weaponry so svoj prvi festivalski nastop opravili lansko leto na drugem odru v Tolminu, njihova karizma, nadebudnost in najstniška energija pa so prevzeli prav vse prisotne, vključno z organizatorji, ki so jim ponudili letošnji nastop na velikem odru. Skupina je zaupanje organizatorjev opravičila, saj so pred oder, čeprav ne v “prime timeu” in navkljub enemu samemu izdanemu albumu, privabili ne dosti manj občinstva kot daleč bolj uveljavljeni in popularni Arch Enemy. Skupina je predstavila tudi dve novi skladbi, do naslednjega nastopa na Metaldays, pa se nadejamo tudi novega albuma.

Ena bolj izstopajočih (negativno ali pozitivno = »in the eye of the beholder«) imen letošnjega festivala so bili britanski Rolo Tomassi, ki so si v dobrih desetih letih delovanja ustvarili že precej zveneče ime. Gre namreč za bend, ki meša na videz (oz. posluh) nezdružljive žanre, kaotična zmes je seveda dobila nadimek mathcore, sicer pa je v njihovi glasbi moč najti vplive eksperimentalnega/avantgardnega rocka, neštetih »post« žanrov ipd. Rolo Tomassi tako celo znotraj samih komadov plavajo med hrupom in čistim kaosom na eni ter skoraj popovsko senzibilnostjo na drugi strani. Navedeno predvsem zavoljo pevke Eve Spence, ki pa je bila (vsaj v mojih očeh) na odru s svojim zviranjem neverjetno antipatična, tudi glasba Britance pa je bila za moja ušesa na robu poslušljivosti.  

Po Alien Weaponry je bil na glavnem odru čas za še eno bolj moderno skupino, a tokrat je govora o metalcoru, ki so ga branili angleški While She Sleeps. Skupina se je prvič Sloveniji predstavila že leta 2012 v Ljubljani, a takrat je imela za seboj le prvenec. Tokrat pa je imela v žepu že četrti album »So What?«. Skupina je tokrat nastopala brez originalnega pevca, ki je odšel v rehabilitacijo. Namesto njega vokal prevzel izkušeni Scott Kennedy iz zasedbe Bleed From Within. Ljubitelji metalcora so z While She Sleeps dobili energičen nastop, ki se je odražal z melodiko, udarnimi breakdowni ter kombinacijo grobega in spevnega vokala. Privrženci metalcora so bili z videnim navdušeni. Padlo tudi kar nekaj moshpitov, tako da je tudi skupina dobila dober odziv. Očitno metalcore na festivalu, kot je Metaldays, še ni za odpis.

Po progresivnih Rolo Tomassi je bil na BB odru čas lekcijo doom/death metala s švedskimi October Tide, v katerih delujejo nekdanji in sedanji člani Katatonie, Demonical, Letters from the Colony idr. Gre se torej za zasedbo, v kateri delujejo člani, ki imajo leta in leta izkušenj. Skupina se je na slovenske odre vrnila prvič po letu 2012, ko je nastopila na festivalu Metal Mania. V slabi uri je skupina predstavila presek svoje diskografije vključno s kakšno svežo zadevo z letošnjega albuma »In Splendor Below«. Dvom v October Tide tu nima smisla. Skupina je uigrana, skladbe so melanholične, tempo počasnejši, a kljub temu dovolj razgibane, da privrženca doom metala lahko obdržijo do konca. Verjetno k temu prispeva tudi melodičnost. October Tide je možnost dati še eno priložnost, in sicer 8. 11. v ljubljanskem Orto baru, kjer se bo skupina dokazala tudi v klubu.

Kot med eno izmed večjih presenečenj tega festivala se lahko vsekakor uvrsti Neurosis. Legendarno zasedbo, ki obstaja več kot 30 let, se lahko danes šteje kot eno izmed najbolj vplivnih zasedb na post-rock/metal sceno. A Neurosis niso ravno za večjo maso. Njihova glasba je težka, razvija se počasi, polno je atmosfere, vokal je grob in morbiden. Prizorišče je bilo bolj prazno, čeprav so bili Neurosis med zadnjimi nastopajočimi tega dne. A vsekakor glasba Neurosis ne more biti za vsakega. Skupina namreč vpeljuje mnogo elementov različnih žanrov, kot so sludge metal, post-hardcore, tribal ter tudi ambientalne glasbe. Njihov pogled je v nekaterih aspektih že progresiven in od poslušalca zahteva veliko. Neurosis so vsekakor predstavljali posebnost festivala, a nekako bolj spadajo na bolj specifične festivale in klube.

Medtem ko so na glavnem odru igrali Neurosis, so na Buršaćevem odru pričeli igrati avstrijski Dornenreich, ki so opisani kot simfonični black metal. Obisk je bil soliden, podpora publike je bila dobra, a sama glasba ni najbolje prepričala. V skupini deluje še violinist, ki naj bi s svojim igranjem dodal black metalski godbi še eno nianso več, a žal do izraza ni prišel. Kljub temu, da ima skupina za seboj ducat albumov, so skladbe delovale enolične, violina pa kaj pretirano ni dodala. Poleg tega pa še zvok ni bil najbolj razločen. Skratka, več sreče za Dornenreich prihodnjič.

Kot glavna skupina prvega dneva so bili najavljeni priznani Arch Enemy, ki so prvič v Tolminu nastopili že leta 2008, a z drugo pevko. Tokrat so se po nekaj letih vrnili z aktualno vokalistko Alliso White-Gluz. Arch Enemy so tudi tokrat opravičili svoj sloves s profesionalnim nastopom in izjemno uigranostjo. S svojim repertoarjem so se osredotočili na največje uspešnice, s katerimi so tudi dosegli večje občinstvo, kar je avtomatsko pomenilo, da bodo preskočili prve tri albume. Poleg aktualnih hitov so padli še We Will Rise, Ravenous, No Gods No Masters, Nemesis idr. Večji problem, ki ga Arch Enemy imajo, je, da deluje vse preveč rutinsko. Pri pevki deluje, kot da je prišla na modno pisto. Več kot očitno je tudi, da skupina veliko dela na koreografiji, kar je za skupino, ki se promovira kot ekstremni metal, precej patetično. A očitno so Arch Enemy zelo dobičkonosni, kar se čuti v preprosto strukturiranih skladbah ter pri kitaristu Jeffu Loomisu (Nevermore), ki kljub izjemnemu znanju kitare ne pokaže svojih glavnih adutov. Njihov nastop je soliden, za novejše oboževalce lahko tudi presežek, a žal ni več skupina to, kar je bila, ker tudi ni inovativnosti.

Čast zaključiti prvi dan festivala je pripadla švedskim death/black metal starostam Necrophobic, ki so precej po krivici vso svojo kariero ostali v senci sodobnikov kot so Dissection in predstavniki švedske death metal scene. Po številnih težavah – med njimi samomor ustanovnega člana, kitarista Davida Parlanda ter leta 2013 na zaporno kazen zaradi nasilništva v družini obsojeni dolgoletnega basist in vokalist Tobiasa Sidegårda (zaradi česar je po hitrem pospešku letel iz benda) – se Necrophobic končno le vračajo močnejši kot kdajkoli prej. V bend se je (sicer že leta 2014) vrnil vokalist Anders Strokirk, ki je z bendom posnel kultni prvenec The Nocturnal Silence, Necrophobic pa so lani izdali enega najmočnejših izdelkov svoje kariere, Mark of the Necrogram. Z naslovnim komadov so Švedi pozdravili tudi Metaldays in v prvih sekundah rdeče obarvanega nastopa dali vedeti, da publiko čaka doza death/black metala najvišje kvalitete. Točno to zlo so priklicali Necrophobic s paleto pestrih rifov izpod prstov kitarskega dvojca Ramstedt/Bergeback in vrhunskih diskografskih presekom, ki je ponudil tako klasike kot so Darkside, Celebration of the Goat, The Crossing in The Nocturnal Silence, kot mojstrske novitete Requiem For a Dying Sun in briljantni ep Tsar Bomba, o največji jedrski bombi v zgodovini človeštva, ki jo je z močjo 50 megaton 30. oktobra 1961 detonirala Sovjetska zveza. Točno takšno detonacijo so pripravili tudi Necrophobic in odigrali verjetno daleč najboljši koncert prvega dne festivala.


Fotografije Hexa Mera, Lucifer, Leeched, Rolo Tomassi, October Tide, Neurosis, Arch Enemy, Necrophobic: Nina Grad
Fotografije Dornenreich: Jerneja Jerak
Fotografije UnHuman Insurrection, Bel O Kan, Siska, Incursed, Alien Weaponry, While She Sleeps, Arch Enemy: Sebastijan Videc
Video: Sebastijan Videc
Besedilo Lucifer, While She Sleeps, Neurosis, Arch Enemy, October Tide, Dornenreich: Primož Novak
Besedilo Alien Weaponry: Sebastijan Videc
Besedilo Hexa Mera, Bel O Kan, Incursed, Siska, Leeched, Rolo Tomassi, Necrophobic: Rok Klemše


Hexa Mera


UnHuman Insurrection


Bel O Kan


Incursed


Lucifer


Siska


Leeched


Alien Weaponry


Rolo Tomassi


While She Sleeps


October Tide


Neurosis


Dornenreich


Arch Enemy


Necrophobic

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X