Metalsko potovanje skozi časi z Iron Maiden – reportaža (Ljubljana, dvorana Arena Stožice, 28.5.2023)

6 338,547

Iron Maiden
Ljubljana / Arena Stožice / Slovenija
nedelja, 28. 5. 2023, ob 20.00 uri


Številni privrženci angleške težkometalske institucije Iron Maiden so se že dolgo spraševali zakaj ta slovita skupina, ki je svoje najboljše skladbe ustvarila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, med koncertnimi nastopi prisega večinoma na izvedbe najbolj razvpitih standardov in novih stvaritev, medtem ko nekatere odlične skladbe ustvarjene v njihovem najboljšem ustvarjalnem obdobju ostajajo popolnoma spregledane in že dolgo ali celo nikoli niso prišle v koncertni repertoar.
To je še posebno veljalo za znanstvenofantastično obarvani album »Somewhere In Time« iz leta 1986, ki je bil že ob izidu nekaj posebnega zaradi inovativne uporabe kitarskih sintetizatorjev in danes velja za enega izmed njihovih ustvarjalnih vrhuncev. Razen že skorajda ‘ponarodelih’ koncertnih standardov »Wasted Years« ter predvsem »Heaven Can Wait«, ki so ga Maidni na preteklih koncertih uporabljali predvsem za vokalno motiviranje razgrete publike, ni bilo že od konca»Somewhere In Time« turneje slišati kakšnih drugih izvedb z omenjenega albuma. Nekatere izmed njih niso nikoli izvajali ‘v živo’ niti med turnejo iz leta 1986.
Večina privržencev se je pač zadovoljila z razlago, da »Somewhere In Time« nikoli ni sodil med ljubše Iron Maiden albume njihovega karizmatičnega pevca Brucea Dickinsona, ki je na njem zapustil nekoliko manjši kreativni učinek kot običajno. Na splošno so Maidni, še posebno v zadnjih dveh desetletjih, postali precej predvidljiva, če že ne ‘ziheraška’ skupina, kar se tiče domišljije pri naboru koncertnih izvedb, kar pomeni, da so precej neradi po dolgem času zaigrali kako ‘pozabljeno ‘skladbo iz ’starih dobrih časov’, medtem ko so z najnovejšega albuma po navadi odigrali vsaj po šest skladb, tudi, če so bile nekatere izmed njih nihajoče kvalitete.
Pred novo koncertno turnejo, s pomenljivim naslovom ’Somewhere Back In Time’, v podporo svojemu najnovejšemu albumu »Senjutsu«, ki je izšel leta 2021, so se vendarle odločili prisluhniti željam privržencev ter v koncertni repertoar vključili tako novi material kot nekatere že dolgo ali sploh nikoli izvajane standarde s prej omenjene mojstrovine »Somewhere In Time«.
Nostalgija je v zadnjih letih postala močan marketinški magnet v prav vseh popularnih medijih od glasbe, filmov, televizijskih serij do video iger, kar so začutili tudi Maidni, ki se na te stvari zelo dobro spoznajo. Kljub omenjeni kapitalistični preračunljivosti je ena glavnih razlik med Maidni in nekaterimi drugimi slovitimi metal in rock skupinami, ki so z leti postale prave korporativne institucije, predvsem ta, da angleški metalski prvaki na koncertnih nastopih zelo redko razočarajo in dajo običajno od sebe maksimum, čeprav imajo nekateri na njihov zadnji nastop v Ljubljani leta 2007 še vedno bolj mešane, če že ne slabe spomine.
Ni čudno, da je bila prava slast za vse slovenske oboževalce Maidnov, po skoraj šestnajstletni ’suši’, čudovita novica, da bo prvi datum nove koncertne turneje zgodil v ljubljanski dvorani Arena Stožice, medtem ko je obet ’neobičajnega’ koncertnega repertoarja še izdatno podžgal že tako visoka pričakovanja. Tudi, ko je bilo žgoče sonce še visoko na nebu, je bilo že vse pripravljeno za največji metalski praznik na domačih tleh tako, da res ni bilo presenetljivo, ko se je že dolgo pred začetkom razprodanega koncerta pred dvorano trlo tujih in domačih obiskovalcev. Nekateri najbolj predani oboževalci so se pripravljali za nastop največje britanske metalske institucije že dan prej, ko je v Ljubljani nastopila skupina British Lion, ki jo vodi neuničljivi Iron Maiden basist, ustanovitelj in poglavar Steve Harris.
Za ‘ogrevanje’ v vlogi predskupine so na začetku koncertnega večera poskrbeli Raven’s Age, ki jih je ustanovil kitarist George Harris, med metalskimi ljubitelji bolj znan kot sin Stevea Harrisa. George in njegova glasbena tovarišija so uprizorili povsem pozabljiv nastop in tako nadaljevali nekakšno za Iron Maiden že kar notorično dolgoletno tradicijo slabih oziroma žanrsko popolnoma neprimernih predskupin, še posebno kar se tiče izborov za njihove turneje po celinski Evropi. Nadebudni mladci so namreč le malokoga v dvorani navdušili s svojo anemično enolončnico melodičnega metalcorea, alter ’šalter’ metala in groove metala, ki jo je usmerjal naporen in šibek vokal Matta Jamesa. Žal smo se tudi tokrat prepričali, da včasih ‘jabolko pade daleč od drevesa’ oz. da je vpliv genetike pogostokrat precenjen, kar pa niti ni presenetilo vse tiste, ki se spomnijo Steveovih preteklih (neuspešnih) poskusov, da bi hčeri Lauren in njenemu bandu v vlogi predskupine Iron Maiden omogočil veličastno glasbeno kariero.
Temu je sledila priprava na osrednji dogodek tega večera ter kompletni ’remont’ inštrumentov in odrske scene na čelu z orjaškim bobnarskim kompletom v lasti bobnarja Nicka McBraina. Tako kot Maidni to že od nekdaj obvladajo, so odrsko scenografijo prilagodili zgodovinski oz. samurajsko-futuristični tematiki, ki sta jo najbolje simbolizirali obe polovici Eddiejeve glave-samuraj in kiborg. V zadnjem desetletju so njihovi šovi še pridobili na slikovitosti in odrski zabavi tako, da na oder v novejšem koncertnem obdobju prikorakajo kar trije različni animatronski Eddieji (štirje, če se zraven šteje še orjaška napihljiva Eddiejeva glava ob zaključku rednega koncertnega programa) in ne več eden tako kot je bilo nekoč v navadi.
Nekateri pozorni privrženci so že pred začetkom prihoda njegovih varovancev za mešalno mizo opazili tudi dolgoletnega Maiden menedžerja Roda Smallwooda, ki je na uvodnem datumu turneje osebno bdel nad tem, da vse izpade tako kot je treba. V trenutku, ko je v dvorani zadonel UFO standard »Doctor Doctor« je bilo jasno, da je vse nared za metalsko potovanje s časovnim strojem nazaj v preteklost in spet nazaj v sedanjost, ki je medtem že postala prihodnost. Zaključni del Vangelisove glasbene podlage za nepozabni film Blade Runner nas je dokončno ’teleportiral’ nazaj v leto 1986, ko sta bila Eddie in Skeletor na vrhuncu svojih moči in se je eden od drugega učil kdo bo bolj uspešen križanec med živim mrličem in kiborgom.
Že dolgo pred koncertom so med privrženci krožile številne špekulacije o naboru izvedb ter o tem s katero skladbo bodo Maidni odprli svoj nastop. Vsi tisti, ki nismo pretirano fantazirali, ampak vseeno pobožno upali, da bo to »Caught Somewhere In Time«, veličastni otvoritveni standard s »Somewhere In Time«, smo uganili pravilno. Uvodni del futuristične klasike, ki je bila v tem večeru odigrana prvič po turneji iz leta 1986, je bil nasnet, saj Maidni s seboj niso prinesli kitarskih sintov, ki so jih uporabili sredi osemdesetih, prav tako so imeli težavo pri časovno pravilno tempiranem prehodu v začetni, udarni del omenjene poslastice, a nekoliko grenak priokus se je hitro, že čez nekaj sekund, porazgubil ob zelo uspešnem nadaljevanju, ko smo na odru prvič uzrli vseh šest članov banda.
Vsi trije kitaristi, se pravi Dave Murray, Adrian Smith in Janick Gers, so se razporedili na svojih standardnih pozicijah in se usklajeno ter zagnano izmenjavali na ’usojenih’ solažah, medtem ko sta tempo narekovala večni motivator Steve in za razne odrske norčije vselej dobro razpoloženi Nicko, ki sta prav tako še vedno v odlični kondiciji. Bruce je na oder prikorakal v futuristični opravi, z dolgim plaščem in ‘švasarskimi’ očali, s čimer je nekoliko spominjal na Doca Browna iz drugega dela slovite filmske trilogije ‘Nazaj v prihodnost’. Že takoj smo se prepričali da so vokalne sposobnosti 65-letnega metalskega veterana, ki se nazadnje pri nas mudil ne tako dolgo nazaj v Cankarjevem domu, naravnost osupljive in da je sposoben odpeti praktično katero koli staro in zahtevno skladbo iz bogatega Maiden kataloga. Po ne povsem idealnih uvodnih sekundah so nas hitro osrečili s silovito otvoritvijo in dobro koncertno verzijo ene izmed najboljših skladb v njihovi diskografiji.
Tudi zelo ustrezno nadaljevanje z nostalgičnim »Stranger In a Strange Land«, ki se je v nabor izvedb vrnil prvič po letu 1999, je razveselil vse tiste, ki so na koncertih dolga leta pogrešali več »Somewhere In Time« materiala in so že odpisali misel, da bodo določene skladbe iz tega obdobja še kdaj odigrane ’v živo’. Na odru pa se je prvič v tem večeru sprehodil animatronski Eddie, ki je bil usklajen z naslovnico »Stranger In a Strange Land« singla na katerem je maskota skupine postala križanec med kiborgom in zombijevsko verzijo danes že 92-letnega Clinta Eastwooda v enem izmed njegovih kultnih špageti vesternov.
Maidni ne bi bili Maidni, če njihov koncert ne bi vseboval izvedb vsaj petih skladb z aktualnega studijskega albuma in tako je bilo tudi v tem večeru. »Senjutsu« je, navkljub samurajskemu pečatu naslovnice in nekaterih skladb, precej nestanoviten album, ki vsebuje nekaj dobrih in nekaj pretirano razvlečenih, če že ne odkrito dolgočasnih trenutkov, o čemer smo se lahko prepričali tudi ob koncertnih verzijah nekaterih novih skladb. Med boljše »Senjutsu« trenutke vsekakor spada »Writing On the Wall««, ki je bil sicer prvič predstavljen že na prejšnji turneji in spada med bolj navdahnjene Iron Maiden single v zadnjih dvajsetih letih. Tudi v živo’ je izpadel povsem spodobno, predvsem na račun izvrstnega refrena. Pred izvedbo omenjene skladbe nas je Bruce spravil v smeh s kratko anekdoto o njegovem obisku stranišča na blejskem gradu, ki si ga je zapomnil z določenim napisom na steni.
Manj zanimivo sta, kljub futuristično obarvanim besedilom, izpadla »Days of Future Past« ter rahlo razvlečeni »Time Machine«, ki sta bila na aktualni turneji odigrana prvič. Ravno, ko je bilo nevarnost, da del publike počasi zapade v malodušje in začne razmišljati, da je odlična otvoritev tega koncerta obenem tudi njegov vrhunec, medtem ko v nadaljevanju ne bo več kakšnih presenečenj, so nas Maidni presenetili z imenitno izvedbo vselej zabavnega in energičnega »The Number of the Beast« (1982) standarda »The Prisoner«, ki so ga zaigrali prvič po letu 2014.
»Death of the Celts«, ki je bil v tem večeru prav tako prvič odigran pred koncertno publiko, se, kljub nekaterim obetavnim trenutkom, žal prav tako uvršča med pretirano razvlečene stvaritve z novega albuma tako, da je zanos publike med njegovo izvedbo rahlo splahnel. Kar se tiče s škotsko domoljubno tematiko nabitih standardov v izvedbi ene izmed najbolj angleških skupin na svetu, je »Virtual XI« (1998) standard »The Clansman« v medsebojni primerjavi še vedno boljša izbira.
Maidni so stvari hitro spet postavili na svoje mesto z izvedbo dveh priljubljenih, čeprav nekoliko pričakovanih standardov. Tako »Seventh Son of a Seventh Son » (1988) zimzelen »Can I Play With Madness«, ki se je po devetih leti spet vrnil na set listo, kot že prej omenjeni »Heaven Can Wait«, ki se ga na koncertih ni izvajalo že od leta 2008, sta pošteno ’prebudila’ privržence preden bi med njimi slučajno zavladala apatija. Med »Heaven Can Wait« se je Bruce s pomočjo nekakšnega ’laserskega’ topa spopadel z Eddiejem kot futurističnim kiborgom z ’lasersko’ pištolo, ki je proti nasprotniku izstreljevala šibke ’praznične’ rakete tako, da med tovrstnimi odrskimi vložki res ni bilo priložnosti za dolgočasenje, kar je že dolgo ena glavnih odlik Iron Maiden koncertov.
Epska Somewhere In Time« poslastica »Alexander the Great« je tista skladba, ki med večino Maiden privržencev že zelo dolgo uživa izjemno spoštovanje. Vse do nedavnega se je uvrščala na sam vrh skladb, ki jih Iron Maiden nikoli niso igrali v živo, čeprav bi jih morali igrati že več kot petindvajset let nazaj. Iz skrivnostnega vzroka ni bila nikoli odigrana niti med ’Somewhere In Time« turnejo.
Tega večera so se dokončno uresničila hrepenenja vseh privržencev, ki so že odpisali misel, da bodo Maidni kdaj ’v živo’ odigrali nepozabni ep o vzponu in zatonu največjega vojskovodje antične ere, ki je svojo življenjsko pot prezgodaj zaključil v Babilonu potem, ki je osvojil večino tedaj znanega sveta. Bruce je vse skupaj, kljub precejšnji vokalni zahtevnosti tega zimzelena, odpel suvereno, medtem ko so tudi vsi inštrumentalisti ’dali vse od sebe’, tudi med posameznimi kitarskimi solažami. To pomeni, da je ta veličastna in epska drama o enem izmed najbolj nenavadnih ter še vedno enigmatičnih likov človeške zgodovine, v Ljubljani naposled doživela svojo premiero. Hkrati je nedvomno izpadla kot vrhunec celotnega večera in marsikdo še dolgo ni verjel, da se je njegova največja koncertna želja po dolgih letih naposled uresničila. Kdor je do tedaj med publiko še vedno dvomil, da Maidni niso spodobni odigrati določenih dolgo ’pozabljenih’ mojstrovin, je tokrat moral ostati zaprtih ust.
Zaključni del koncerta je izpadel precej bolj predvidljivo, saj Iron Maiden preprosto morajo odigrati vsaj nekatere svoje najbolj razvpite standarde, čeprav so nekateri že pošteno ’zlajnani’. Med slednje se uvršča predvsem »Fear of the Dark« z istoimenskega albuma, ki je po fenomenalnem »Alexander the Great« izpadel celo rahlo antiklimatično, čeprav so se Bruce, ki si je za to priložnost na glavo nadel kapuco, ter njegova tovarišija potrudili z ustvaritvijo za omenjeni standard značilnega mrakobnega in skrivnostnega vzdušja. Med izvedbo antema »Iron Maiden«, se pravi obveznega zaključka rednega dela, si je Bruce nadel usnjeno jakno, medtem ko se mu je v uvodnem delu na odru pridružil s katano oboroženi samurajski Eddie. Med klimaksom omenjenega zimzelena se je v ozadju napihnila še orjaška glava samurajskega Eddieja, s čimer je bilo konec rednega dela koncertnega nastopa.

V dodatku so Maidni, nekoliko presenetljivo, odigrali epski »Hell On Earth«, ki brez dvoma sodi med »Senjutsu« vrhunce tako, da njegove izvedbe niso obžalovali tudi vsi tisti, ki novega albuma ne čislajo kdo ve kako pretirano. Ta izvrstna skladba, ki je v živo izpadla celo boljše od studijske verzije, je obenem zelo dobro ujela zeitgeist oz. ’duha našega časa’, saj je bila pospremljena s številnimi plameni ter postpokaliptičnim ozadjem na katerem je izstopal zrušeni Kip svobode z Eddiejevo glavo. Najbolj razvpiti »Peace of Mind« (1983) standard »The Trooper«, ki je bil tokrat nekoliko manj britansko obarvan, se pravi brez Bruceovega običajnega mahanja z Union Jackom, tudi tokrat ni manjkal, čeprav ga nekateri ne bi pretirano pogrešali, če bi namesto njega odigrali še kakšno ’pozabljeno’ poslastico iz osemdesetih.
Koncertni dodatek se je zaključil z nekako pričakovanim »Somewhere In Time« singlom »Wasted Years«, ki je povečal število odigranih skladb z omenjenega albuma na pet (do zdaj absolutni rekord). Ta v koncertnem smislu ne tako redki, a še vedno odlični in nostalgično obarvani standard, ki je bil nazadnje ’v živo’ izvajan šest let nazaj, je vseeno predstavljal posrečeno izbran zaključek v vseh pogledih fantastičnega koncertnega večera. Band se je ob zvokih Monty Python skladbe »Always Look On the Bright Side of Life« prešernih lic poslovil od ekstatične publike, ki še nekaj časa, potem, ko so se v dvorani že prižgale luči, ni odšla domov. Lepo je bilo videti, da sta se band in publika med tem večerom večkrat ’zlila v eno’. Člani banda so že kmalu začutil pozitivno energijo med odrom in publiko in tudi Bruce, ki zna biti pošteno zajedljiv kadar publika ne pokaže pravega navdušenja, je bil vidno zadovoljen. Manj pozitivno plat tega večera je ob zaključku koncerta predstavljal divji pretep s hudo poškodbo enega izmed koncernih udeležencev, ki je poskušal ujeti Nickotovo bobnarsko opno in je ob tem komaj ostal živ. Do tovrstnih nasilnih dogodkov na koncertnih dogodkih preprosto ne bi smelo prihajati, vendar daljši komentar na to že sodi v neko drugo temo.

Čudoviti občutki so nas prevevali še dolgo po zaključku tega nepozabnega koncertnega potovanja skozi čas, saj je Ljubljana po zelo dolgem času naposled spet dočakala odlično razpoloženo verzijo Iron Maiden ter se zapisala v metalsko zgodovino s prvo koncertno izvedbo nepozabne klasike »Alexander the Great«, ki je bila brez vseh dvomov vrhunec večera. Sedaj bi se lahko na dolgo in široko modrovalo o tem, da je bilo vnovič nekoliko preveč izvedb novih skladb, ki niso vse v enakem kakovostnem razredu, ter, da bi lahko namesto »Fear Of the Dark« in »The Trooper« izvedli recimo »Sea of Madness« in »Loneliness of the Long Distance Runner« ali vsaj podaljšali nastop s še kakšnim presenečenjem, vendar je treba priznati, da so Maidni v tem večeru presegli tudi nekatera najbolj divja pričakovanja tako, da si za slišano in prikazano na prvem datumu aktualne koncertne turneje zaslužijo odlično oceno.

Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Denis Paradiž

Setlista:

  1. Caught Somewhere in Time
  2. Stranger in a Strange Land
  3. The Writing on the Wall
  4. Days of Future Past
  5. The Time Machine
  6. The Prisoner
  7. Death of the Celts
  8. Can I Play With Madness
  9. Heaven Can Wait
  10. Alexander the Great
  11. Fear of the Dark
  12. Iron Maiden
    ——BIS——-
  13. Hell On Earth
  14. The Trooper
  15. Wasted Years
6 Comments
  1. Marko says

    Setlist je bil odlicen. Fear of the Dark, The Trooper in Death of the Celts bi lahko bili kandidati za zamenjavo, vendar je vsak od teh vseeno igral svojo vlogo, prva dva za zadovoljitev bolj casual obiskovalcev, drugi pa za promocijo novega albuma, kar je razumljivo.

    Velja pa omeniti katastrofalno akustiko Stozic in neprofesionalno, ce ne na momente celo malomarno delo tonske ekipe. Na mestih dvorane, kjer bi moral biti zvok najboljsi, vecinoma sploh ni bilo mogoce razlociti igranja posameznih clanov banda, temvec se je vse skupaj zgostilo v neko “muddy” fuzijo akusticne zalosti. Bruceov vokal je bil vecinoma potisnjen prevec v ozadje, porezani pa so bili tako nizki kot visoki rangi tonov.

    Kdor je skrbel za ozvocenje in nasplosno tonska ekipa, niso bili kos takemu kovu koncerta in niso znali ustrezno prilagoditi opreme za tonski spekter banda.

    Poleg navedenega je bil tudi band malce v formi, ki je pogosta za zacetek turneje. Bilo je precej napak, igranja izven ritma, kitare so pri dolocenih komadih vidno izgubile uglasitev. Sem pa preprican, da bodo Maidni to resili v nadaljnjih koncertih in prisli v vrhunsko formo tekom turneje.

    Turneja je must see, so pa verjetno lahko veseli tisti, ki so oklevali do zdaj, saj bodo po vsej verjetnosti videli Maidne na drugih lokacijah v precej boljsi formi in predvsem z boljsim ozvocenjem.

  2. Matija says

    Uh, bilo je kar hudo. Čeprav Maidni ne spadajo med moje top bande, pa zame nikoli ni bilo dvoma, da gre za največji metal band. Energija, ki jo možakarji vlagajo v vse, kar počnejo, je preprosto nenadkriljiva.

    Žal sem si tokratni koncert ogledal od precej daleč, tam nekje pod streho, doslej namreč nisem bil vajen, da je treba navaliti na karte prvi dan prodaje. Zvok tam gori pri nas je bil še kar soliden, razen med Prisonerjem, ko se je zdelo, da jim je Sharon izklopila kabel za napajanje kitarskih ojačevalcev. Da se razumemo, zvok je bil bolj ali manj slab, daleč najslabši med vsemi Maiden koncerti, ki sem jih videl, ampak še vedno veliko boljši, kot na mojem doslej edinem obisku v Stožicah, na škorpijonih – takrat sem bil tik pod odrom in tam je bil zvok katastrofa.

    Band seveda odličen, le priznati moram, da se vedno znova vprašam, ali Janick tudi kaj igra, ali samo pleše. 🙂

    Setlista dobra, seveda bi si sam želel manj Senjutsuja in morda kakšen komad več iz prvenca, ali pa s Peace Of Mind. In ne vem, zakaj sem imel občutek, da je nekako zadnji hip odpadel še en dodatek.

    Definitivno Up The Irons.

    Palce dol pa za najnovejšo sramotno potezo pohlepnega upravitelja Stožic, namreč kavcijo v obliki nepovratnega zelenega žetona. Česa podobnega nisem videl še nikoli nikjer, pa sem marskaj obredel. Če smo že Slovenci navajeni, da se oblastniki lahko delajo norca iz nas, pa je treba upoštevati, da je več tisoč obiskovalcev prišlo iz sosednjih držav in so gotovo bili navdušeni nad novim davkom. Argumenti upravitelja, da ne gre za kavcijo, ampak za trajnostni prispevek, je seveda bullshit, ker je nekdo, ki je spil samo en pir, plačal enako kot oni, ki jih je spil 10.

    Sicer pa moram reči, da je seveda fajn, da sem po koncertu hitro doma, ampak po drugi strani pa mi je koncertno nomadstvo tako zlezlo pod kožo, da mi kar nekaj manjka, če se ne peljem vsaj 200km daleč. Naslednja postaja – Kiss v Munchnu čez dva tedna.

    1. Poba says

      Hej Matija, dejansko. Tole z zelenimi knofi je tak ultra nateg in poniževanje. V Nemčiji, Avstriji, skratka vseh normalnih državotvornih institucijah, kar nategunsko podjetje Slovenija nikoli ne bo, dobro vedo kaj je to “Pfand”.

      Že na Bryanu Adamsu decembra lani, sem naletel na dve skupini obiskovalcev koncerta iz Avstrije, ki so zmotno mislili, da dobijo evro nazaj za vsak žeton, ko bodo nehali naročat pivo.

      To je možno samo v tem zavoženem slovenistanu, ki mu ni rešitve. Smo balkanci in to bomo ostali. Kralji nategunstva in prevar.

      Glede Maiden, bom jaz itak še dve praški reportaži pripravil, taki fenovski. Pač enkrat junija, po dopustu. Tud jaz sem spremljal ljubljanski koncert ‘pod stropom’, komaj sem dobil dve karti.

      Mi pa zvok ni deloval napačno, tud Brucea se je dobro slišalo. Fušev pa ogromno. A bodrilna novica. Že na naslednjem praškem koncertu jih je bilo manj, na tretjem špilu se pravi 31. 5. 2023 (znova Praga) pa še manj.

      Pogrešam pa McBrainove rollinge, ki so na Somewhere In Time komadih v živo postali precej poenostavljeni, medtem ko mi pajac Gears od nekdaj ne sede in mi tako ali drugače že a priori kvari Maiden koncerte.

      Hecno je opazovat Harrisa, kako v delih koncerta skupine teka od enega do drugega kitarista in jih dejansko ‘opominja’ kaj morajo storiti, da so pri stvari, …. turneja je na začetku in še vedno se kar precej ‘uvežbavajo’. Sem pa prepričan da bomo naslednje leto deležni še drugega dela evropske turneje 😀

      Kapo dol za Kiss. Midva imava dons Scorpions v Brnu, potem pa nazaj v Prago (najprej spotoma v tamkajšnji klub Futurum na Voivod) in pol finale 10. 6. 2023 na Kiss (02 Arena) 😀

      Se veselim tvojih komentarjev tudi v bodoče 😀

  3. Matija says

    Evo, včeraj sem si v Munchnu ogledal Kiss. NIsem fan, ampak pred upokojitvijo sem si jih po več izpuščenih priložnostih vendarle odločil ogledati. Zakaj to omenjam pod reportažo Maiden? Ker gre za podobno velik koncert. Po mojem prepričanju namreč band spoštovanje do gledalcev in tudi samospoštovanje med drugim pokaže tudi z izbiro predskupine. In tu so Kiss zadeli v črno z Airbourne. Nisem Airbourbe fan, sicer vem, kakšno glasbo igrajo, vendar nimam nobenega albuma niti ne poznam naslova nobene pesmi. Ampak fantje so v večerni pripeki udarili na polno, direkt v žilo, publika je bila navdušena. Igrajo pa seveda take sorte umazan rock’n roll, da je tako njim kot publiki jasno, kaj hočejo in zakaj so tam. Za razliko od The Raven Age s trpečim in napornim metalom, pri katerem ne veš, kaj naj počneš, naj skačeš, ali pač potrpiš in čakaš, da mine. No , seveda pa tudi pri The Raven Age tako oni kot publika vedo, zakaj so tam.

    Daleč so časi, ko so nam Maiden za ogrevanje pripeljali Anthrax ali pa Waysted z mladim pevcem veličastnega glasu Dannyem Vaughnom.

    1. Poba says

      Hej hej super,

      Na RL bo report s Kiss koncerta v sklopu turneje tih zadnjih 50 koncertov ever, pripravljen z njihovega praškega koncerta 11. 6. 2023, ko so nastopili v O2 Areni.

      Samo časa ni. Oziroma te ‘fan’ reporte (beri: kupljena vstopnice + fotke s smart phoneom) bom priložnostno štukal v dnevni update v prihajajočih dneh…

      Pred Kiss so v Pragi nastopili Dirty Honey – cool glam rock revival band.

      Airbourne sem gledal ene dvakrat. Nikol me niso posebno vzdražili, ker preočitno kopirajo AC/DC, imajo pa ‘bestialno’ odrsko energijo in to šteje, ko prideš na njihov koncert 😀

      Kako je v Münchnu? Vem da je vseskupaj precej drago postalo v solo režiji z avtom.. ampak vseeno. A še kej ‘sitnarijo’ okol tega krepa s Covid-19 plandemijo … po pravici povedano me je minilo potovati v Nemčijo na koncerte prav zaradi tega, kar se tam dogaja vse od marca 2020 dalje.

      Me pa matrajo mal Maiden 31. 7. 2023,… ampak je to bolj utopija. Bom počakal na kakšne dodatne termine za Evropo v letu 2024 😀

  4. Matija says

    Točno tako sem doživel Airbourne, kot si jih opisal. So pravzaprav idealni za predskupino na velikih koncertih.

    Meni je Munchen vedno bil kul, tudi živel sem tam nekaj let. Je super kraj za živet. Mene sicer Covid ukrepi nikoli niso motili, ampak zdaj jih več tako ali tako ni. Maske nosijo samo še kitajski turisti, tako kot pred pandemijo.

    Drži pa, da postaja pot v Munchen draga, sploh v naših letih, ko raje prespim, kot da bi po koncertu takoj šel za volan in ves skrokan pičil domov.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki