Michael Schenker Group: Immortal

4 228

Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 29. 1. 2021
Produkcija: Michael Schenker & Michael Voss
Dolžina albuma: 45.02 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 9.0/10


Veliki Michael Schenker se vrača. To pot z albumom, ki ga je vpisal pod ime  Michael Schenker Group. Schenker je v karieri previharil vse viharje, vselej pa je stavil na igro brez kart. Kar vidiš, to dobiš. Glasbenik izjemnih komponističnih talentov in glasbenik, ki je kot kitarist s svojim prispevkom, in to lahko povsem neskromno zapišemo, orjaški del šeststrunske Biblije sveta, saj jo je dejansko v veliki meri tudi sam spisal.

Michael Schenker je svoj veliki povratek odločno naznanil z dvema izvrstnima Michael Schenker Fest albumoma, ki sta jasno naznanjala, da je karizmatični kitarist znova zajel svež veter v jadra kreativnega navdiha, to pa se je odražalo v fascinantni razgibanosti kompozicij, ki so vse po vrsti grabile. Ta moment je Schenker prenesel tudi na novi MSG album »Immortal« in tako spravil od sebe še en izjemno dober dosežek. »Nesmrtni« Schenker, ki je bil še rosni najstnik, ko je že pesnil skladbe za Scorpions, v obdobju tik pred njihovim komercialnim uspehom, je v več kot 50-letni glasbeni karieri konkretno zamajal svet rocka in rolla s svojim doprinosom skozi sedemdeseta, ki je shranjen v večnih klasikah in albumih zlatih časov zasedbe UFO, in tako vplival na generacije kitaristov, ki so vpijali njegov izpovedno izrazni genij. Schenker je danes ob še nekaj izbrancih, kamor lahko dodamo Eddija Van Halena in Randyja Rhoadsa, eden izmed kitaristov, ki so tudi v prvi polovici osemdesetih nadalje popularizirali kitarsko igro in s svojimi inovacijami razkrivali, do kod vse lahko še seže heavy rock in heavy metal  (potem sta se pojavila še Malmsteen pa Satriani, a to je že druga zgodba).

Vodilne vokale na devetih novih avtorskih stvaritvah je Schenker tokrat razdelil med štiri vokaliste, ki z njim še niso sodelovali. Vokali, ki so dominantni in pečatni. Imena Ralf Scheepers, Ronnie Romero, Michael Voss in Joe Lynn Turner.  Scheepersu je Schenker namenil petje v dveh najbolj agresivnih in najhitrejših točkah albuma. To je okolje, ki ga Scheepers še kako dobro obvladuje in v njem preprosto domuje. Vendar je produkcijsko in komponistično okolje drugo, kar kreira zelo zanimivo kombinacijo Scheepersovega Primal Fear/Gamma Ray pristopa z vražami neoklasičnih heavy rock vsebin prekaljenega lisjaka Schenkerja. Schenker je hotel tak komad na poziciji, s katero se album odpre, in dobil ga je z besnilom Scheepersovega »bestialnega laježa«, imenovanim Drilled to Kill. Zanimiv je ‘speedkingovski’ izhod, ki ga okarakterizira zabavni dialog na relaciji Schenker – Sherinian. Devil’s Daughter je druga takšna agresivnejša točka (s Scheepersom na vokalu), ki bi lahko prav tako odprla album.

Največja vokalna sorodnost med izbranimi vokalisti pravzaprav vlada med Romerom in Turnerjem, pa čeprav je Romeru Turner kvečjemu vzornik. Nemara to ne preseneča, ko prikličeš iz spomina, da sta oba prepevala pri Rainbow. Don’t Die On Me Now postavi – po agresivnem uvodu – stvari na svoje mesto. To je klasičen hard rock komad, s tipsko kitico, ki jo nasledi slikovit mističen refren. Druga s Turnerjem na vokalu je »filmska« Sangria Morte z blagim hispanjolskim pridihom, novim podkožno zapomnljivim refrenom in še enim zelo spretnim vzbujanjem mistike. Ena najbolj klasičnih in tudi prevzetnih skladb albuma pa je hkrati tudi najkrajša. To je Sail the Darkness. Ta deluje celo najbolj klasično MSG-jevsko, obenem pa nosi konturo klasičnih Rainbow. Ta občutja poglablja tudi Romero s svojo novo fascinantno vokalno eksekucijo.  Oba komada, na katerih je vokal prispeval Michael Voss, znova sodita med mistične trenutke albuma. Zlasti dvigujeta albumu bombastičnost. Prva je baladna After the Rain, ki jo Voss celo zelo dobro izpelje. Sploh za svoja leta, ki kažejo na Mad Max albumih kar nekaj vokalne skrhanosti. Druga je Queen of Thorns and Roses, kjer ne manjka niti ščepec AOR pompa. V obeh kompozicijah bi fenomenalno funkcioniral vokal Robina McAuleya, a se je Schenker odločil drugače. 

Gre za nabor izredno slikovitih kompozicij, ki navdušujejo z izdelanim karakterjem graduiranega stopnjevanja razpoloženjskih stanj. Te so pogostokrat kronane tudi z jedrnatim elementom mistike. Vsekakor glavno vlogo odigra Schenkerjev kreativni genij ter nova fenomenalna pustolovščina, ki popelje poslušalca v kraljestvo njegovih fantastičnih kitarskih čarovnij. Gre za nostalgični »pobeg« v klasične čase hard in heavy rocka. Schenker je unikat in nihče mu ni enak. Je edinstven fenomen stare šole rocka in neponovljiv. »Immortal« je refleksija in odtis, ki slikovito zaokroža njegovo glasbeno pot. Pot, ki jo nenehno spremlja laskavi predznak inovativnosti. Dodatni element značajskega in razpoloženjskega razgibanja pa prinaša na album nabor vokalne karizme štirih pevcev.    

Posebna zgodba albuma je njegova najdaljša točka In Search Of The Peace Of Mind. Gre za skladbo, ki jo je Schenker napisal pri nepolnih šestnajstih letih, v času snemanja Scorpions albuma »Lonesome Crow«. Schenker je v zvezi s svojo odločitvijo, kot nikdar zadovoljeni perfekcionist dejal, da jo je od nekdaj želel znova preizkusiti. Sam je dejal, da v času, ko jo je napisal, ni bil prav dober kitarist, vendar pa je ne glede na to še danes fasciniran nad vodilno frazo te skladbe, pa tudi nekaterimi drugimi rešitvami, ki jih je kot rosni mladenič takrat že uspel posneti. Skladba velja za najbolj mračno kompozicijo albuma in je v svoji osveženi režiji absolutna poslastica in vrhunec, postavljen na sam rep albuma »Immortal«. Ne le, da je najbolj mračna točka albuma, pač pa tudi prava mini epska suita, kjer se Schenker za veliki finale še enkrat polnokrvno razmahne z briljantnim soliranjem in v sam izhodni del točke in s tem albuma dostavi natanko tisto kvaliteto, po kateri ga svet rocka tako ceni in spoštuje. S takšnim teatralnim vrtincem se album tudi sklene. V tej skladbi se zvrstijo tudi trije legendarni vokalisti, ki so so-definirali Schenkerjevo glasbeno kariero in ki so sodelovali na preteklih dveh Michael Schenker Fest albumih: Gary Barden, Robin McAuley in Doogie White, pri čemer pa vodilni vokal v uvodnih verzih prevzame  Schenker osebno.

Michael Schenker si je torej že davno tega postavil nesmrtni spomenik. Z razliko od brata Rudija, ki je pri Scorpions do slave ubral drugačno pot, saj še danes polaga največ pozornosti na »milijondolarski« nasmeh pred kamerami, ceni Michael le tisti kruh, ki je prigaran z žuljavimi rokavi. To pa je nenehno ustvarjanje in komponiranje nove glasbe in seveda snemanje albumov. »Immortal« je vrhunski nabor devetih točk in ene Scorpions priredbe, »stkanih« v 45 minut dinamične in visoko vnetljive heavy in hard rock avanture, ki nagovarja z briljantno idejno svežino in superiorno razgibanostjo. Glede na to, da gre za album, ki poslušalcu na enem samem mestu ponuja bistveni, to je elementarni del glasbenega dosjeja Michaela Schenkerja, je praznovanje 50 let glasbene kariere – kar je Schenker v napovedih pred izidom albuma jasno izpostavljal – toliko bolj upravičeno. Torej, tudi če glasbenika ne poznate, je »Immortal« na moč prikladna vstopna točka, ki vas popelje v lik in delo Schenkerja. To pomeni, da je »Immortal« ujel fenomenalen priključek s prvo polovico osemdesetih, zlasti prvimi tremi MSG albumi.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Drilled To Kill
2. Don’t Die On Me Now
3. Knight Of The Dead
4. After The Rain
5. Devil’s Daughter
6. Sail The Darkness
7. The Queen Of Thorns And Roses
8. Come On Over
9. Sangria Morte
10. In Search Of The Peace Of Mind

Zasedba:
Joe Lynn Turner – vokal na skladbah št. 2 in 9
Ralf Scheepers – vokal na skladbah št. 1 in 5
Michael Voss – vokal na skladbah št. 4. in 7
Ronnie Romero – vokal na skladbah št. 3., 6., 8. in 10
Michael Schenker – kitara, spremljevalni vokal, vokal na skladbi št. 10
Steve Mann – klaviature, kitara
Barry Sparks – bas kitara
Simon Phillips – bobni
Brian Tichy – bobni
Bodo Schopf – bobni

Gostujoči vokalisti:
Gary Barden – vokal na skladbi št. 10
Robin McAuley – vokal na skladbi št. 10
Doogie White – vokal na skladbi št. 10


4 Comments
  1. Matija says

    Preprosto genij. Imel sem ga priložnost videti z UFO na Walk On Water turneji. Noro. Z obliži polimani prsti, flying stisnjen med noge … in čisti užitek. Je bilo pa malo nenavadno po koncertu, saj je le Michael imel avtogram session, na kateri je prodajal svoj CD “Michael Schenker Story Live”. Je le šlo za UFO reunion turnejo, ampak očitno se je dobro spogajal. Ampak najbrž ne sam, ves čas ga je budno čuvala njegova “Yoko Ono”. Mislim, da je potem, ko sta šla narazen, takoj dal Philu Moggu vse pravvice za UFO. Pač hecno je bilo, ker ima sicer včasih veliko za povedati čez Phila.

    Sicer je pa zame njegov genij predvsem v tem, da je njegova kitara vedno v službi pesmi in ne sili v prvi plan. Ni kot Yngwie, kjer je vse podrejeno njegovi kitari. Pri Schenkerju lahko solo povsem preslišiš, lahko pa mu natančno prisluhneš in slišiš vso genialnost.

  2. Poba says

    Walk On Water turneja 😀 Wooow, to je bil tam 1995/96? Bojda so igral v Grazu? Jaz sem UFO samo z Vinnie Moore-om ujel trikrat, ampak to je proti koncertu z line-upom v katerem je Schenker, kot da jih nisem niti enkrat gledal 🙂 respect.
    Meni osebno en najljubših kitaristov, prav zato kot si opisal zgoraj. On je to nakazal na UFO klasikah v sedemdesetih – una izhodna solaža v Love to Love – vedno dobim kurjo polt, kot kadar poslušam, izhodno Gilmourjevo solažo v Comfortably Numb. Ampak verzija Love to Love na “Strangers in the Night” je pa sploh fenomenalna. Ja samo res. Ko greš tko od komada do komada, je neverjeten ta stik klasike z bluesom in izplen muzikalnosti, ki jo je on bil sposoben pričarat v solažah, ki so vse po vrsti neskončno poslušljive in duhovite, res genij. Nova plata je meni osebno (po kreativni plati) res pravi stik s klasičnimi 80’es MSG albumi.

  3. Matija says

    Sem moral letnico preveriti – v bistvu je bilo 1998. Ni bila ravno Walk on water tour, bil pa Walk on Water še vedno aktualni album. Ja, v Orpheumu so igrali. Sem jih tudi kasneje imel priložnost gledati z Vinnijem in moram reči, da možak opravlja odlično delo. Sem bil najprej skeptičen zaradi njegove shredderske preteklosti, ampak v UFO je lepo slišati njegove blues rockovske korenine.

    Sem pa Schenkerja imel priložnost gledati tudi z MSG (2004) pa to vendarle ni bilo isto kot UFO. Je pa tudi res, da je šlo za eno izmed po moji oceni šibkejših inkarnacij s Chrisom Loganom na vokalu.

  4. Poba says

    Hej, hej 🙂
    Sem prebiral o tem UFO koncertu v eni od številk revije Dr. Music, še dons mi je žal zakaj sem tako pozno šel izpit za avto delat, je pa res da nisem bil v devetdesetih še tak koncertni navdušenec, kot prav nekje na prelomu v novi milenij , prav z letom 2000 – takrat sem začel zapadat v koncertno mrzlico. No, po drugi plati sem pa ogromno zamudil. K sreč sem Floyde ujel 1994, to je bil pa tud en moj redkih koncertnih obiskov v devetdesetih.
    Z Vinniejem so bili v Grazu 4. 6. 2004 – to je bil moj prvi UFO koncert, pa pol mislim da 8. 3. 2008 na Dunaju (skupaj z metalci Angra) in 12. 12. 2015 kot predskupina Judas Priest v Brnu. Vinnie je tud mene popolnoma presenetil, ravno po tej plati kot si omenil. Pričakoval sem precej bolj naježen kitarski zvok, možakar je pa poln teh bluesy fines in mehkobe 🙂
    Je pa Moog na vseh treh koncertih komaj stal po konci – vmes je večkrat pozabil verze itn… “Demon Alcohol” (Ozzy že ve) 🙂

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki