Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Blind Ego
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Blind Ego je stranski projekt RPWL kitarista Kalleja Wallnerja, ki vsebuje vse potrebne predispozicije, da postane nekakšna nova progresivna superskupina saj jo sestavljajo nekatera precej zveneča imena današnjega (neo) progresivnega rocka. Poleg Kalleja na albumu namreč sodelujejo še John Mitchell (Arena, It Bites, Kino, The Urbane, John Wetton, ex-Frost*) na vokalu, John Jowitt (IQ, Jadis, ex-Arena) na bas kitari, Tommy Eberhardt (Legazy, Beatfreaks) na bobnih ter veliki povratnik – nepozabni pevec Paul Wrightson (ex-Arena), katerega smo že vrsto let pogrešali in se spraševali kaj se je zgodilo z njegovo kariero po odhodu iz Arena-e in izidu njihovega magnum opusa “The Visitor” (1998). Nekako mi je uspelo izvrtati, da se je eden najboljših pevcev progresivnega rocka 90ih (nekdo, ki je s svojim vokalnim pristopom pomenil to kar je Peter Gabriel v 70ih in Fish v 80ih) po svojem sodelovanju s priznanima klaviaturistoma, Oliverjem Wakemanom in Cliveom Nolanom (slednji tu sodeluje kot spremljevalni pevec), na albumu “The Hound Of Baskervilles”, zapadel v popolno obskurnost saj je (tega raje ne bi izvedel) svoj talent tratil kot pevec Deep Purple tribute banda! Paul se je vrnil v odlični formi, čeprav na albumu poje samo polovico skladb saj imata z njegovim nekdanjim kameradom Johnom Mitchellom, ki je tokrat samo v vlogi pevca, jasno (in uspešno) razporejene vokalne prioritete.
Česa se lahko torej ljubitelj prej naštetih skupin nadeja od tako ambicioznega projekta? Čisti profesionalizem in več kot obilico dobro zasnovanega, inteligentno strukturiranega in globoko izpovednega (neo) progresivnega rocka, ki sega od space rockovskih valovanj do po progresivno metalsko naoštrenih ritmov. Končni rezultat je več kot navdušujoč. Na albumu se ves čas jasno čutijo vplivi vseh prej omenjenih skupin s katerimi so našteti glasbeniki sodelovali v svoji dosedanji karieri, predvsem pa Kallejevega matičnega banda RPWL. To se čuti predvsem preko njegovih vesoljskih kitarskih solaž v najboljši tradiciji Davida Gilmourja (Pink Floyd) s katerimi tudi tokrat ne varčuje. Po drugi strani Wrightsonov vokalni prispevek in struktura skladb na katerih poje poskrbita, da je na albumu tudi dovolj elementov, ki so značilni za Arena-o. “Mirror” je sicer po Kallejevih besedah globoko oseben album, katerega lirične teme se pogosto vrtijo okrog neizpolnjene ljubezni in življenjskih razočaranj.
“Obsession” je s svojim brezkompromisnim pristopom eno najtrših del na albumu. Johnov raznoliki vokal, ki v sebi sicer ves čas nosi nekaj pop šarma, je poln emocij in dokazuje, da je kot pevec storil opazen korak naprej, kar bo razveselilo tudi vse ljubitelje It Bites. Na “Moon And Sun” se na albumu prvič predstavi na daleč prepoznavni skrivnostni in mogočni vokal Paula Wrightsona, katerega v ozadju spremlja nagruvana ritem linija in številni zanimivi kitarski efekti. Najboljša dela pa pridejo šele v nadaljevanju. Subtilna balada “Black Despair” se po umirjenem, akustičnem uvodu v drugem delu prevesi v odlično demonstracijo Kallejevih kot vedno subitlnih solaž. Največji kontrast glede na prepoznavni zvok RPWL predstavljata predvsem odlična inštrumentala “Open Sore” in “Moorland” kot tudi večplastni “Break You”, kjer se nadvse uspešno združujeta tako trda kot subtilna stran skupine. Glasbeni izraz RPWL spet pride do nekoliko večjega izraza na kratkem, a zloveščem inštrumentalu “Hollowed”, ki nekoliko spominja na del Pink Floyd klasike “Welcome To The Machine”. Naslovna skladba “Mirror” bo po drugi strani navdušila slehernega ljubitelja Arena-e saj je od vseh del na albumu najbolj podobna tistemu, kar so slednji ustvarjali v obdobju “The Visitor” pa tudi Kallejev kitarski pristop je tokrat osupljivo podoben Mitchellovemu. Odlična “Don’t Ask Me Why” je odpeta z izjemno strastnim vokalom, polnim neizrekljivega patosa, ki še najbolj spominja na Petra Gabriela in v tem pogledu prestavlja Mitchellov vokalni vrhunec na albumu. Zaključna “jokajoča” kitarska solaža pa je preprosto za vse prste oblizat. Veličastni ep “Forbidden to Remain” bi bil lahko zlahka eno izmed del Arene saj vsebuje obilje prepoznavnih elementov značilnih za to skupino. Morda celo vrhunec albuma. Kljub temu pa ne gre prezreti tudi odlične bonus skladbe “Artist Manque”, ki po strukturi nekoliko spominja na zmes Yes in Saga-e (zlasti po zaslugi kitarskih rifov). V bistvu gre za na novo prirejeno verzijo skladbe, katero je Kalle napisal še za svoj prvi band Violent District iz katerih so kasneje nastali RPWL. To je bilo, ko se je odločil postati profesionalni glasbenik, kar se je (kot vse bolj ugotavljam zlasti po tej izdaji) izkazalo kot nadvse modra odločitev.
“Mirror” je brez dvoma eden izmed progresivnih vrhuncev tega leta, odličen projekt, ki v sebi nosi izjemen potencial in odprta vrata za nadaljnjo ustvarjalno prihodnost. Že v kratkem pa bomo tudi ugotovili ali predstavlja šele prvenec nove skupine za katero, v takšni zasedbi kot je zdaj, res ni prav nič nemogočega. Kalle namreč dobro razume, da so umetelno zasnovane kompozicije najpomembnejši element pri ustvarjanju dobrega prog rocka, prav tako je znal več kot odlično uporabiti talente vseh teh izjemnih glasbenikov. “Mirror” je naphan z vrsto odličnih del, ki odražajo tako profesionalizem kot brezmejen glasbeni talent, glavna razloga, ki bosta navdušila vse ljubitelje sodobnega progresivnega rocka.
Zasedba
Kalle Wallner – kitara (RPWL)
Tommy Eberhardt – bobni (Legazy, Beatfreaks)
John Jowitt – bas kitara (IQ, Jadis, ex-Arena)
John Mitchell – vokal (It Bites, Kino, The Urbane, Arena, ex-Frost*)
Paul Wrightson – vokal (ex-Arena)
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Yogi Lang – klaviature, zvočni dizajn (RPWL)
Clive Nolan – spremljevalni vokal (Pendragon, Arena, ex-Shadowland)
Mischa Schleypen – spremljevalni vokal
Stefan Obermaier – dodaten zvočni dizajn
Produkcija
Yogi Lang
Seznam skladb
1. Obsession (4:25)
2. Moon and Sun (5:09)
3. Break You (6:19)
4. Black Despair (6:48)
5. Open Sore (3:16)
6. Hollowed (1:27)
7. Mirror (4:26)
8. Don’t ask me why (8:12)
9. Moorland (4:14)
10. Forbidden to remain (10:02)
12. Artist Manqué (6:43)
Trajanje albuma:61:07
