Misery Index in Grave – Popotresni spomini po merjenju faktorja trpljenja (2010)

foto: ROK KLEMŠE 2010
0 49

“Ljubljana je podlegla trumam kadavrov ter prelestno zadišala po smrti in v zraku je bilo zaznati grmenje intelektualno dovršenih Antikristov ter heretikov. “

Lokacija: Ljubljana / Gala hala (AKC Metelkova mesto) / Slovenija
Datum: 10.11.2010


Kvaliteta metalskega podzemlja z leti le pridobiva na večbarvnosti, še tršem zvoku ter eksplicitnih liričnih temah. Imen praporščakov skrajnih zvokov je mnogo, v zadnjem času pa dejansko lahko izjavimo, da smo Slovenci postali manj depreviligirani kot smo bili v preteklosti. Tudi zavoljo dejstva, da vse več zvezd metalske subverzive uspešno v naše loge zvabi ekipa elana in idej polnih Dirty Skunksov. Novembrska bera je bila izjemna, med videnim pa je srce in misli izjemno pretresel predvsem obet visokokalorične brce v gonade v obliki ekstremne naveze grinda, death metala ter variiranja v obilici tehnike – in vse to v enem samem paketu. Imena, ki so prikovala oči na plakate, so bila Misery Index, Grave, Arsis, manj znani kanadski The Last Felony ter staroste gore grinda – nekdanji Gorerotted, ki so pred leti postali (le) Rotted.

Gala hala morebiti res ni najbolj prestižen prostor za koncertiranje, a je v svoji dvajsetletni zgodovini ponudil že kar lepo število imen in predvsem široko paleto zvokov. Tokratni koncert je bil podoben ekstremni metalsko večplastni torti, prvi v nizu temeljitih pretresov pa je bil v znamenju angleških death grinderjev The Rotted, ki so se 2008 povili iz pepela death grinderskega gore benda Gorerotted. Precej prvinska zmes grinderskih tem diši bolj po panku na death metal ter death’n’roll način kot po eksplicitnem death metalu. Tokratni paket hrupa ni slonel zgolj na novejših materialih ter na plošči Get Dead Or Die Trying in spremljujočem EP-ju predelav Anarchogram, temveč so The Rotted na odru posegli tudi po starejšem delu svojega glasbenega kataloga. Gologlavi trojec vokalista Bena McCrowa, bobnarja Natea Goulda ter basista Reverenda Trudgilla dopolnjuje ali pa jim estetsko kontrita dolgolasi, s kitkami okrašeni kitarist Tim Carley. Prav slednji je bil od vseh na odru še najmanj slišen, a v Gali Hali ni pričakovati prvovrstne akustike. In priznajmo, da je bil ambient naše Gale Hale ravno pravšnji za prvovrstni mentalni odklop ob spremljavi zgodb o zombijih, zabavljaškega sarkazma in nihilističnega črnega humorja. Vinjete zombijev, nekrofilov, gnojnih abscesov ter čistega adrenalina so se vrstile, vse prej kot indolentno pa je bilo dogajanje tako na odru kot pod njim. Strictly no bullshit je dejansko imperativ, ki mu The Rotted z mešanjem vplivov Entombed, Napalm Death, SOIA, Motörheadov ter kakšnih Vader zvesto pritegnejo. Babyslicedov (McCrowa lahko ljubovalno poimenujemo tudi Goreskin) vokal je z energičnimi growli odbrusil glave tudi najzahtevnejšim, oči mnogih pa so bile uprte v Fluffyja Offalstencha ali bolje Tima “Rotted” Carleya, ki je ob grindovski podlagi iz svoje kopije Les Paula izvabil kar precej prvovrstnih, a zamazano zvenečih rifov. Švic’n’roll je imel kar nekaj vrhuncev, med njimi pa je bil definitivno komad Stab Me Till I Cum, ki s pankersko grind’n’roll iskrenostjo pripeljejo polurni nastop več kot uspešno k koncu.

Po igrivem uvodu pa je bil čas za težkokategorno mletje kosti. Kanadski montrealski kvintet metalcoreovsko – deathcoreovske brutalne naveze zveni namreč kot bi vas poskušal nekdo pobožati z buldožerjem. Dinamični potetovirani vokalist Joss Fredette z nogo na monitorju odgrmi vokale, katerih bi bil vesel sam Svarun. Nekoliko bolj benigen je monotoni kitarski dvojec Doma Grimarda in Felixa Robergeja. Bobnarski izliv gneva oddrdra Vince Menard, prav grozljivo vsiljiv pa je bil konstantni trud basista Sébastiena “Seba” Painchauda. Slednji je doslej v svoj CV spisal sodelovanje s skupinami Withdraw, Trails Of Anguish, Vatican (Can) ter, opa, Ion Dissonance. Če narod ne pozna vseh skladb s plošč Aeon Of Suffering ali pa z novitete Too Many Humans, je težko pričakovati singalonge. The Last Felony je dejansko precej enolična eksplozija hrupa, ki poskuša z decibeli porušiti celotno dvorano, očitati pa jim gre generične ter precej predvidljive premore. Nova generacija montrealskega hrupa dominira z ekstremi ter stavi na precej enostavno recepturo: v skledo usujte hitroprstnost novodobnega death metala, malce “gruva” in prvinskosti starega dobrega deatha, upajte na dovzetnost na black metal atmosferičnost ter vse krepko začinite s coreom ter pavzami. Quebeška peterka servira sonično norost ter brez kompromisa poseže po nečem, kar prekleto spominja na, ne vem, Black Dahlia Murder … Too Many Humans je dejansko material, ki bi zlahka dobil oznako “soundtrack vsesvetne kataklizme”. Vsemu navkljub je bila druga runda nekoliko bolj trdo zapečenega užitka lepo servirana.

Mehkejše, bolj tehnično in predvsem bolj dovršeno je zvenelo nadaljevanje izpod prstov skupine Arsis. Mešanica thrasha, tehničnega deatha v maniri Chucka Shuldinerja ter black metalski, če bi bil premalo definiran petrozzovski Kreator vokali, pa pedigre, ki poseže po power metalu daje garant užitkom. Virginijski kvartet zadosti vsem pričakovanjem in precej organski vezi bobnarskega povratnika Mikea Van Dynea ter vnovič potrjenega basista Noaha Martina daje piko na i vrhunski kitarski dvojec šminkerskega Legolasa Nicka Cordle ter hripavega, a izvrstnega očeta zasedbe Jamesa Maloneja. Skladbe so uravnovešene in brez odvečnega nakladanja. Arsis so originalni in s prefinjeno odmerjenimi preciznimi solažami zabijejo vedno žebljico na glavico ter kvalitetno oponirajo predvidevanjem, da bi se melodičnega death metala lahko prekmalu in preveč najedli. Dokaz za to so štiri izjemne plošče, nizu dosedanjih albumov A Celebration Of Guilt iz leta 2004, United In Regret iz leta 2006 ter We Are The Nightmare iz leta 2008 pa urejeno in pedantno letos sledi Starve For The Devil. Tehnicizem, obilica neverjetnih rifov ter domiselne menjave tempa, užitne, kratke in sladke solaže ter tehtna besedila jim dajejo pečat, ki si ga je doslej lahko nadeval le švedski fenomen At The Gates ter le še redki od boga ali pekla navdihnjeni izbranci.

Po uri glasbenega ekscesa ter domala rokokojske estetike vsaj kar se godbe tiče, je nastopil trenutek ponovnega gostenja občutij ter kopičenja oblakov temačnosti. Grave so nedvomno en izmed najstarejših še delujočih death metal bendov s Švedske, njihova časovnica pa sega še v leto 1986, ko so obratovali pod imenom Corpse. Predani snemanju kopice demoposnetkov, so svoj dolgometražni prvenec povili daljnega leta 1991, Into the Grave pa ostaja en izmed trdnejših mejnikov pri določanju nove ere death metalske brutalnosti. Nekoliko počasnejše a vseeno uničevalno gomazenje ritma ter mastnih kitar se približuje definiciji sludge metala ali dooma, oklevajoče šepanje ter upočasnjevanje življenjske energije pa je botrovalo manj energičnim odzivom pod odrom. Mikrofoni okiteni z verigami ter lobanja na kitarskem ojačevalcu kot starodobna scenografija ter zatemnjeni oder, po intru pa otvoritveni komad You’ll Never See iz zdaj že daljnega leta 1992 postavi standard visokokakovostnega vintage zvoka. Prvi mož in starosta sedaj peklenskega tria, vokalist in kitarist Ola Lindgren je delo opravil z odliko ter podkrepljen z mastnim basom Tobiasa Cristianssona ter kvalitetnega uničevalca bobnarskih open Ronnija Bergerståhla serviral prvovrstno zagrobno morbido. Večina skladb je bila servirana iz starega dela kataloga, med slišanim pa so popolnoma izvzeli skladbe s plošč Fiendish Regression, As Rapture Comes in Dominion VIII. Milenijski zvok so branili komadi Rise (iz albuma Back From The Grave) ter novejši materiali iz zadnjega izdelka – povsem sveže, a staremu zvoku precej povrnjene plošče Burial Ground. Zraka je postopopma zmanjkovalo in kot naročen za padec v popolno komo je bil komad Obscure Infinity. “Slowly the air fades out / and I know that I soon will die / In pain I choke, in fear I will die / A part of my body remains after death / opens the porthole for my eternal rest / Take me away, pull me over the edge / I don’t want want this pain, I just want my death / A slow death by suffocation / turns my dreams to reality / End of my fucking existence / dead for all eternity!” Poetično in v skladu s stanjem v brezzračni Hali. Ravno prvenec Into The Grave predstavlja težiščno os tokratnega izliva kriptičnega srda, po zaključnem komadu Soulless pa je nastopilo stanje popolne katarze ter prevetritve misli in čustev – z obetom nečesar popolnoma drugačnega.

“Something completely different!” Pa še res, dragi moji. Po sklenitvi cikla počasnega gnitja ter razpada sistema je bil čas za visokooktansko poživitev ter pomika v stanje hitrejših obratov. Tokrat v podobi nespornik veljakov baltimorskega deathgrinda – Misery index. Če je Maryland znan predvsem po kralju rocka Elvisu, je nov milenij bolj v znamenju kritične glasbene opozicije nonšalantnemu miselnemu poneumljanju v maniri Busha mlajšega. Del kritike popolnega zloma vrednot ter brezperspektivnega potopa svetovne ekonomije je tudi ta tako pričakovani trenutek merjenja indeksa trpljenja. Po otvoritvenih akordih prvega kratkega soundchecka so se luči zatemnile in iz zvočnikov je usekal polni zvok sedaj polne zasedbe. Kitarske dolžnosti drugega kitarista je po odhodu Sparkyja Voylesa brutalno zapolnil Darin Morris, drugače polno zaposlen v skupini Criminal Element, ki je precej suvereno ter ostro pariral preostalemu trojcu članov originalne postave. Vokalni dvojec kitarista Marka Kloeppela ter Jasona Nethertona ter baterijske salve bobnarja Adama Jarvisa so dobili kvalitetno polnilo na levi strani odra. Set kvalitetno našpičenih skladb nas je popeljal čez celotno diskografijo Baltimorske naveze. Na spisku niso manjkali komadi niti s prve plošče Retaliate, niti z meni najljubše Discordie, polnili pa so ušesa tudi z albumom Traitors ter reklamno dobro predstavili zadnji, še po studiu dišeči Heir To Thievery. Odvrti se film popolnega grinda ter divje koncertne sinergije publike in nastopajočih. Misery servirajo The Spectator, Heirs To Thievery, Traitors, We Never Come In Peace, brutalni Theocracy, Conquistadores ter, vsaj dozdeva se mi tako, Ruling Class Canceled. Volja po upiranju ter stoičnemu postajanju ob strani marsikoga mine. Bojne linije so strnjene in vsi smo zmagovalci! Hibridni genom death metala in HC punka ter pristnega prvinskega grinda spomne na Dying Fetus, katerega bivša člana sta tako Nerton kot Voyles. Pa kakšna smela duša bi dodala še Suffocation v listo kot potrditev uničujoče energije polnega predajanja. Radikalni anarhizem ter levičarska tematika, ki se, prekrita z imaginarijem kadavrov nekoliko maskira, splete polne plejade pomanjkljivosti polnega sodobnega časa, salve popolnoma dovršene kritike pa dopolnjuje – tudi zahvaljujoč zadnje plošče, ki je naredila ogromen korak naprej. Tako produkcijsko kot vsebinsko se komadi, kot so As The Carrion Call, že omenjeni The Spectator kot tudi Plague Of Objects lepo vpleta v miselni niz dosedanjih del. Lepota pa je tokrat nagrindana do konca in v nizu kritik ne manjka čudovitega razloga za popolno demoliranje majavih temeljev gnile družbe. Misery Index so razlog za zadovoljstvo, ko bodo z morišč sedanje invalidne družbe začele v plejadah padati glave krivcev za popolni zlom sistema.

Gala Hala se je tresla in bučala. Omet se je krušil in kri je tekla po žilah prekleto hitro! Z močnimi piski v razbolelih ušesih ter z nasmehi potešitve so trume srečnih izbrancev zapuščale prizorišče ljubljanske morije. Mnogi željni druženja s svojimi heroji hrupa so si lahko željo uresničili med koncertom in po njem, saj so bili vsi polni endorfinov ter pozitivne atmosfere, ki jo v Sloveniji znamo pričarati. Z zavestjo, da je bil s koncertom postavljen kar visok mejnik kvalitete vsaj kar se ekstremno godbo tiče, lahko z gotovostjo zatrdim, da bo letos le stežka oziroma prekleto poredko bolje. Koncertna torta je bila popolna in kronana z glazuro šrapnelov, granat ter dovršenega revolta. Ljubljana je podlegla trumam kadavrov ter prelestno zadišala po smrti in v zraku je bilo zaznati grmenje intelektualno dovršenih Antikristov ter heretikov. Pa pustimo tokrat Boga ob strani. Deležni superlativa nad superlativi smo lahko potešeno odkljukali še en fenomenalen koncert, za katerega vam je lahko upravičeno žal, če ste ga izpustili. Tako dobre jeklene naveze namreč ne prihajajo v naše loge prav pogosto …

avtor: Rok Klemše
fotografije: Rok Klemše

THE ROTTED: 1. Drink myself to Death 2. The Howling 3. A Return to Insolence 4. Dawn of the New Error 5. Angel of Meth 6. Only Tools And Corpses (Gorerotted) 7. Stab Me Till I Cum (Gorerotted) 8. Nothin But a Nosebleed
THE LAST FELONY: 1. Do Not Defend Me 2. No one Would Notice If You Died 3. Overrated Existence 4. Televisionary 5. Too Many Human 6. …We are Future Housing Developpements For Maggots 7. Quandary
GRAVE: 1. You’ll Never See 2. Turning Black 3. Christi(ns)anity 4. Liberation 5. Semblance in Black 6. Still Hating Life 7. Obscure Infinity 8. Rise 9. Dismembered Mind 10. And Here I Die Satisfied 11. Into the Grave 12. Soulless
MISERY INDEX: 1. Embracing Extinction 2. Defector 3. The Carrion Call 4. Traitors 5. The Spectator 6. Ruling Class Canceled 7. The Great Depression 8. Retaliate 9. Ghosts of Catalonia 10. You Lose 11. Conquistadores 12 Heirs to Thievery 13. Manufacturing Greed 14. We Never Come in Peace 15. Theocracy


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki