George Lynch s svojo drhaljo in tigrom na dunajski sceni (2010)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2010
0 33

Lokacija: Dunaj (Wien) / Szene / Avstrija
Datum: četrtek, 11.11.2010


Dobra stran dolgih voženj na dunajske koncerte je gotovo ta, da se lahko glasbeni entiuziasti na poti skozi Avstrijo dodobra oskrbimo z vsakovrstnimi glasbenimi mediji, ki jih ponujajo bogato založene trgovine tamkajšnjih nakupovalnih centrov. Tako je storila tudi ekipa Rocklinea, ki se je za zanemarljivo ceno založila s skoraj celotno diskografijo Lizzy Borden, in ob njenih nostalgičnih ritmih uspešno prispela do lokala Szene na Dunaju, kjer so tistega večera natopali Lynch mob. Od Lizzy Borden do Lynch mob je le majhen preskok. Obe skupini sta tako rekoč tipičen produkt osemdesetih, le da se lahko slednja poleg omenjenega izročila pohvali tudi z enim najbolj uglednih kitarskih imen današnjega časa.

George Lynch sicer izvira iz stare kitarske šole, ki sta jo navdihovala Jeff Beck in Jimi Hendrix, a ga njegova bliskovita tehnika veže tudi na mlajšo generacijo virtuozov. Skupina Lynch mob je eden od njegovih stranskih projektov, ki so nastali po razpadu legendarnih Dokken konec osemdesetih in je zadnji dve desetletji sporadično  delovala v različnih zasedbah. Zadnji album Smoke and mirrors (Rockline recenzija tukaj) so tako posneli poleg Lyncha še vokalist Oni Logan (član prve inkarnacije skupine), basist Marco Mendoza ter bobnar Scott Coogan, a sta slednja dva na trenutni turneji zamenjala Robbie Crane  (član skupine Ratt, ki je na mirovanju ) in izvrstni Brian Tichy, ki je bobnal za Foreigner in Billya Idola.

Dunajski Szene je prikupen lokal le streljaj od strogega centra mesta, ki deluje po principu ljubljanskega Orta (torej dnevni lokal s pijačo, opremljen z nekoliko večjo koncertno sobano), sprejme pa kakih 500 glav. Lastniki so pogosto tudi organizatorji koncertov, in tudi tokratni dogodek glede tega ni bil izjema. Gotovo pa so le s težavo obdržali mirne živce, ko so Lynch in kompanija  s skoraj dvourno zamudo prišli iz Luksemburga, kjer so  igrali dan pred tem, ter se po mlačnem nastopu predskupin (Sonic tension in Silverdirt) iz kombija zapodili naravnost na oder.

Oni Logan, ki je takoj osvojil publiko, je odlična protiutež stoičnega Lyncha. George z občinstvom namreč ne komunicira in tudi med aplavzi in ovacijami le redkokdaj dvigne pogled od svojih kitar. Teh smo videli kar nekaj, med njimi pa je gotovo najbolj izstopal originalni prototip modela ESP Tiger, ki mu je med neredi v Los Angelesu leta 1992 rešil življenje tako, da je prestregel kroglo enega od izgrednikov. Od takrat je kitara Georgeu, kot pravi,  bolj pri srcu kot katerakoli od njegovih bivših ali sedanjih žena. Predstava je bila solidna in sproščena, nemara celo preveč, saj je nekoliko okajeni Logan pozabil besedilo Wicked sensation in skladbo so zaradi tega morali prekiniti ter jo odigrati še enkrat od začetka. A dejstvo, da se je nastop zdel kot nekakšna javna vaja, ni niti malo pokvarilo vzdušja. Tudi zato, ker smo lahko slišali tri skladbe iz zlatega obdobja Dokken: instrumental Mr. Scary, Tooth and nail ter v bisu še Into the fire. Oni je te klasike kljub omenjenim okoliščinam brez dvoma odpel mnogo bolje, kot bi jih lahko Don Dokken, ki ga zadnja leta pesti t.i. Halfordov sindrom. Don je namreč izgubil vse visoke vokalne registre, o čemer dokaj očitno priča tudi zadnji Greatest hits album z njegovimi na novo posnetimi uspešnicami.

Lynch mob torej ni razočaral. Čeprav ni šlo za natančno zastavljen nastop, kot smo ga bili deležni dan prej na Satrijaniju, pa so intimno vzdušje, dokaj podobno tistemu v koroški Bluesiani, spontanost ter sinergija štirih prekaljenih odrskih mačkov pričarali prav posebne občutke. Edina slaba stran koncerta je bila bržkone ta, da so njegovi akterji že po dobri uri in zgolj enem bisu zapustili oder. Trend kratkih nastopov, ki ga je začel širiti Blackie Lawless, se očitno oprijema tudi drugih predstavnikov nekoč prominentne scene Sunset stripa, katere zaščitni znak sta bili predvsem prvi dve sestavini znamenitega slogana “sex, drugs and rock n’roll”. In ker je v skladu s povedanim tudi znano, da George po koncertih raje deli podpise ženskemu delu občinstva, se nismo postavili v vrsto dolgolasih mladcev, ki so (verjetno zaman)čakali pred vrati zaodrja, ampak smo se raje za hip pomudili pri pultu z napisom “official merchandise” ter se nato podali nazaj na takrat že v trdo temo ovito avstrijsko avtocesto. 

avtor: Tomo Jurca
fotografije: Aleš Podbrežnik

Lynch Mob: 1. She’s Evil But She’s Mine 2. River Of Love 3. Hell Child 4. Revolution Hero 5. Let The Music be Your Master 6. 21st Century Man 7. All I Want 8. We Will Remain 9. Mr. Scary 10. Wicked Sensation 11. Tooth n’ Nail —dodatek— 12. Into the Fire


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki