Mišo Kontrec je slovenski glasbenik, pevec, violinist in avtor avtorske glasbe, ki prihaja iz panonskega prostora. Svojo umetniško pot gradi na iskanju pristnega izraza, v katerem se prepletajo melodika, poetičnost in osebna izpovednost.
Kot ustvarjalec in izvajalec izstopa po globoko doživetem glasbenem jeziku, ki presega žanrske okvire. V njegovem delu se čuti močan vpliv domače pokrajine in kulturne dediščine, hkrati pa je njegova glasba sodobna, introspektivna in univerzalna. Posebno mesto v njegovem izrazu ima violina, ki jo uporablja kot podaljšek glasu – kot sredstvo, skozi katero poslušalca vodi po občutljivih in iskrenih glasbenih pokrajinah.
Ali reka ve, da tu nekoč bilo je morje
ali ve srce, da je tu bila nekoč ljubezen,
mnogo pristanišč, a eno obzorje?
Vrni se, vrni v rumene valove.
Mišo Kontrec se pogosto opiše kot panonski mornar – simbolična podoba, ki ponazarja njegovo umetniško poslanstvo: premagovati valove drugačnosti, širiti prostor sprejemanja ter povezovati ljudi skozi glasbo in besedo. Njegove avtorske skladbe so iskreni odsevi notranjega sveta, subtilnega družbenega utripa in globoke vere v moč pripovedne glasbe, ki presega besede.
Panonsko morje ni le poklon pokrajini — je tudi pesem o ljubezni, ki kot nekoč morje preplavlja prostor in čas.
Je pesem o tihem utripu ravnice, kjer so se skozi stoletja prepletali šepeti vetra, sledovi ljubezni in spomin na nekoč mogočno morje. Tam, kjer danes valovi pšenica in zori koruza, so nekoč pljuskali valovi slane vode. Prav ta nenavadna, skoraj pozabljena dediščina prebuja pesem, prežeto s hrepenenjem, nežnostjo in globoko pripadnostjo pokrajini.
Besedilo Roka Vilčnika z občutkom oriše večnost panonskih ravnic, glasba Miša Kontreca pa vnaša toplino, ki objame poslušalca. Sebastijan Duh je skladbi dodal sodoben zven in čustveno globino.
Besedilo: Rok Vilčnik
Glasba: Mišo Kontrec
Aranžma, glasbena produkcija, mastering: Sebastijan Duh
“Skladba Panonsko morje govori o razdvojenem hrepenenju. Naša srca se včasih delijo na več ljubezni. Najpogosteje se obračamo k ljubljenim osebam, k domu in tistim velikim malenkostim, ki se nam včasih zdijo prebanalne in jih niti ne upamo sami sebi razglašati za pomembne, a v naši notranjosti z veliko silo krojijo naš mir in zadovoljstvo. Če ljubiš morje, ne moreš živeti v notranjosti kopnega, a kaj, če ljubiš nekoga tam.” Rok Vilčnik
Poetično in romantično besedilo izpod peresa mojstra slovenskega tekstopisja Roka Vilčnika na simbolični način združuje to nemogoče. Morje na kopnem, valovi na polju in srce nekoga, ki hrepeni za sinjino Jadrana, čeprav ljubi svoje ravnice bolj kot sebe.
