Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Etno klub Zlati zob / Slovenija
Datum koncerta: 18.12.2014
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 10,00€
Nastop Mojo Hand pred iztekom leta 2014 je napoveduje novo vstajenje ene izmed najbolj cenjenih pa tudi najbolj prepoznavnih slovenskih zasedb, ki negujejo skrb do svetovne zapuščine bluesa in njegovih bližnjih žanrskih variacij. Od leta 1995 dalje! Bend je torej vstopil v zavidljivo dvajseto leto delovanja.
Skoršajšnjo vrnitev na slovenske odre je tiho napovedoval nastop zasedbe lanskega oktobra v srbskem Novem Sadu pred Šinobusi, pa gostovanja Slavena Kalebiča na koncertih zasedbe Šinobusi v sklopu krajše slovenske turneje, ko so Šinobusi predstavljali svoj novi studijski izdelek »Nebo od skaja« (med drugim natanko pred osmimi meseci tudi v klubu Zlati zob – RockLine reportaža TUKAJ). Mojo Hand prijateljujejo s Šinobusi že vrsto let.
Mojo Hand so se v Zlatem zobu predstavili v prenovljeni postavi, ki jo zastopa ekipa osmih glasbenikov in sicer: Azra Alibegić (vokal), Slaven Kalebić (kitara), Miha Friedrich (bobni), Matej Tekavčič, Marko Petrušič (klaviature), Romina Ponti (spremljevalni vokal), Špela Zajc (spremljevalni vokal) in Janja Gomboc (spremljevalni vokal).
Na prizorišču se je nabralo dobrih 300 ljudi, bend pa je stopil na oder okrog pol desete ure (zvečer seveda). Sprva brez vokalist. V formaciji kvarteta, oziroma izključno le moški del ekipe, ki si je lagodno ogreval prdte in ude in kjer je v uvodnem delu v ospredju štrlela Kalebičeva kitarska igra. Še preden se je mojster blues kitare uspel dodobra privaditi na oder Zlatega Zoba, ga je nepričakovana malfunkcija, ki je zajela njegovo Fender Stratocaster kitaro prisilila, da le to zamenja z (zlato) rezervo. Tako je tudi ostalo do konca koncertnega večera in Slaven je igral od tu dalje izključno na svoj Gibson LP. To se je seveda odrazilo tudi na samem zvoku kitarske igre, zlasti v točkah solaž. Gibson je namreč sproduciral nekoliko bolj masten, robato čokat, rockerski zvok.
Po uvodnem delu, v katerega je bend vključil tudi izvedbo avtorskega instrumentala Slow Blues, stopi za Muddy Watersovo I Just Wanna Make Love To You, na oder gotovo najmarkantnejša figura večera. Znamenita prva dama benda Azra. Azra, za katero je bila nadaljnja pevska kariera nedolgo tega pod resnim vprašajem, je po pričakovanju dostavila svoj maksimum. Na odru jo je dobesedno razganjalo od vsega kipečega pozitivizma ter radosti, ki jo lahko deli med občinstvo. Azra je svoj nastop stopnjevala iz točke v točko, iz minute v minuto koncerta. Njen ognjevit, eksplozivno markanten, nepopustljivo strasten in z emocijami skrajno nabit pristop je občinstvo dobesedno začaral, da se je to hipoma pričelo zibati v koketno ščemečih ritmih erotogene vibracije,ki jo je ustvarjala zasedba. Naj me vrag pocitra, če nisem nekajkrat med koncertom zmotno slišal glas Arethe Franklin. V prvem trenutku s strupom v jeziku vražja , v naslednjem žuboreče mila in polna nežnega koprnenja . Azra te zapelje hipoma! Ob performansu Azre zagotovo osupneš in obnemiš in tla se nehote spodmaknejo pod nogami! Toliko kipeče energije sprodcucira namreč ta visoko karizmatična pevka in toliko naboja ter vibracije stresa vseskozi iz sebe. Vsekakor so svoje doprinesle tri nič manj ekstremno simpatične spremljevalne pevke, ki so ob blagodejnem bočnem zviranju skozi mičnost ritmične kinetike, objemu žametaste topline orgel in Slavenovih čokatih blues riffih, ki jih je možakar fantastično dopolnjeval z izredno finomehaniko solističnih točk – le te so vse po vrsti odražale poleg talenta, seveda neverjetno izkušenost, izostren čut za mehkobo, moč in znanje tega briljantnega kitarista, dodajale s svojim »gostolenjem« tisto prepotrebno piko na »i«, ko nenehno izvedbeno ščemenje preskoči v izkustvo prave koncertne ekstaze.
Izvedbeno izjemno kompaktna in prepričljivo zveličana predstava je skozi maratonski set točk nanizala tudi izvedbo avtorskih Raw Blues, Glad I’m Dead, Some Questions in Big Bang, predvsem pa presenetila s plejado preigravanja točk, ki niso nujno obče znani blues, soul in R&B standardi. Med njimi je definitivno požela navdušenje gurmanov izvedba The Eagles točke z naslovom Take it to the Limit, medtem ko se je bend izvedbe BB Kingove Let the Good Times Roll lotil še enkrat v zaključku koncerta.
Bomba od koncerta! Nič manj, nič več. Izredna izvedbena ubranost, ki ob ne ravno pogostih koncertnih nastopih v zadnjem času s strani skupine, navdaja s toliko večjim navdušenjem. Upajmo da bodo ob prvi 20. Letnici delovanja Mojo Hand v letošnjem letu pripravili posebno vrsto presenečenja, nemara pa se pojavi še kaj novega avtorskega materiala. Izdaja studijskega albuma, bi bila namreč več kot nujna. Sploh za bend s takšnim stažem, znanjem in prepričljivo igro! Z eno besedo. Vražje!
Galerija slik
