Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Electric Light Orchestra Part II
Založba: Edel Records
Izid: year
Trajanje: 54:03
Ocena: 4/5
Electric Light Orchestra Part II so bili kratkotrajni derivat legendarne britanske art rockovske skupine Electric Light Orchestra, ki je deloval in nastopal brez dolgoletnega kreativnega vodje, kitarista, pevca in producenta Jeffa Lynnea. Navkljub svojemu kratkemu obstoju so pod vodstvom bobnarja Beva Bevana, edinega preostalega ustanovnega ELO člana, uspeli ustvariti dva več kot omembe vredna izdelka, katera marsikateri ELO privrženec ceni bolj kot vse kar je skupina pod Lynneovim vodstvom ustvarila v sintetično impregniranih osemdesetih, ko so namesto organskih orkestralnih aranžmajev prevladovale elektronske zvočne teksture. Po spodbudnem istoimenskem prvencu na katerem se jim je prek vpletanja elementov arena rocka in vrnitve (organske) orkestralne sekcije vsaj deloma posrečila misija obnovitve klasičnega ELO zvoka so se vrnili v studio ter ustvarili “Moment Of Truth”, album, ki sicer ni dosegel kakega zaznavnega komercialnega uspeha, a je svojega predhodnika presegal v vseh muzikalnih prvinah.
V primerjavi s prvencem so ELO Part II s tem izdelkom dosegli zaznaven napredek ter se ob moderni produkciji, ki zveni veliko bolj živo in organsko, uspeli povsem približati klasičnemu ELO zvoku iz sedemdesetih. Število veličastnih orkestralnih aranžmajev, katere so prepletli okrog melodično rockovskih struktur večine kompozicij se je zaznavno povečalo, saj je pri nekaterih skladbah sodeloval tudi pravi orkester. Za primerjavo; tovrstne poteze “pravi” ELO pod Lynneovo palico niso ponovili od albuma “Eldorado” (1974). Sicer pa jih je orkester spremljal tudi na koncertih, kar “pravi” ELO niso storili nikoli v svoji karieri. Kontinuiteto klasične godalne sekcije je zagotavljal dolgoletni ELO violinist Mik Kaminski, medtem ko sta bila Bevanu v močno moralno oporo Kelly Groucutt, povratnik na bas kitari ter klaviaturist Louis Clark, kateri je bil avtor večine orkestralnih aranžmajev. Po odhodu kultnega čelista Hugha McDowella je do izida tega albuma sledilo še nekaj rošad v postavi med katerimi izstopa prihod solidnega kitarista in še boljšega pevca Phila Batesa. Slednji je s svojim petjem, ki je vsebovalo kar nekaj sorodnosti z Johnom Payneom (ex-Asia, GPS) odprl povsem novo dimenzijo nasproti njihovim tradicionalnim Beatlovskim vokalnim harmonijam s katerimi je bil Lynne večino svoje kariere naravnost obseden.
Večina kompozicij na albumu prek učinkovite mešanice impozantnih vokalnih harmonij, mogočnih melodij z visoko porabo orkestralne sekcije in melodično rockovskih antemov zagotavlja oboževalcem tradicionalnega ELO zvoka zvrhano mero gurmanskega užitka, čeprav na njem ni najti kakega omembe vrednega progresivno rockovskega pustolovstva. Slednjega pravzaprav tudi ni noben pričakoval od Bevanove tovarišije, ki je uspela spojiti visoko stopnjo melodične senzibilnosti, ritmične prefinjenosti in inštrumentalne kompleksnosti v ustrezno harmonijo, ki vsaj deloma obudi spomine na zlate ELO čase.
Med posameznimi pop in melodično rockovskimi stvaritvami se nahajajo krajši orkestralni inštrumentali, ki albumu zagotavljajo kontinuiteto in opominjajo na pomembno vlogo orkestralne sekcije. Glavni čar se kljub temu skriva v odličnih melodično rockovskih kompozicijah s hipnotičnimi vokalnimi napevi med katerimi izstopajo “Breakin’ Down the Walls”, “Power of A Million Lights” in “Voices”, kjer z enako močjo zasijejo tako rockerske kot klasicistične komponente. V nekem drugem obdobju bi ti dosežki zagotovo uživali status hitov. Ne manjka niti dramatičnih power balad na čelu z “One More Tomorrow” in “Love Or Money” na katerih posamezni vokalni talenti stalno menjajočih se pevcev zasijejo s posebnim žarom in brez kančka osladnosti. Ljubitelji trših zvokov pa bodo najbolj uživali ob trdo rockovsko zasoljenih delih kot sta “Don’t Wanna” in “Whiskey Girls”, kjer pridejo do posebnega izraza distorzirane kitarske fraze ter boogie ritmi, seveda ob uravnoteženi prisotnosti orkestralnih okraskov. Skratka, album blesti v vseh pogledih. Edini primanjkljaj predstavlja vnovična odsotnost “velikega vodje”, ki je bil predvsem s svojim glasom neločljivi del ELO izročila zato ga bo vsak večletni fan pogrešal. Rajši si ne predstavljam kako dober bi bil lahko ta izdelek v primeru, če bi Lynne nekako uspel obrzdati svoj ego in se odločil za sodelovanje.
Z “Moment Of Truth” so ELO Part II poskrbeli za svojevrstno presenečenje, saj niso samo nadgradili več kot solidnega prvenca, temveč se je Bevanovi četici posrečil najboljši met proti klasičnemu ELO zvoku o katerem je Lynne lahko v osemdesetih samo sanjal. Po mojem mnenju se je recept za uspeh poleg uspešne vrnitve organskih orkestralnih aranžmajev skrival tudi v drugačni politiki skupine. Za razliko od legendarne skupine pod Lynneovo pevsko, skladateljsko in produkcijsko omnipotenco so bili ELO Part II demokratični kolektiv, kjer so se posamezni člani sporazumno menjavali pri ustvarjanju skladb in na glavnem vokalu. Bev Bevan je kot edini originalni član seveda ostajal nesporni vodja vse do svoje nepričakovane upokojitve leta 2000, ko se je po vse večjih frustracijah v zvezi s slabim komercialnim odzivom (za nekoga, ki je v sedemdesetih nastopal pred nabito polnimi stadioni je bil prehod na klubsko ali celo barsko koncertno sceno gotovo težko prebavljiva izkušnja) odločil razpustiti skupino in svoj delež pravic do uporabe ELO imena prodal Lynneu.
Preostali člani so nadaljevali naprej pod imenom The Orchestra, a to je že druga zgodba. Nekakšna ironija je, da se je Lynne z vsem svojim skladateljskim in produkcijskim genijem v osemdesetih s trmastim vztrajanjem pri sintetičnih aranžmajih zaman poskušal približati odličnosti klasičnih ELO albumov, medtem ko se je njegovim nekdanjim pribočnikom to s takšno lahkotnostjo posrečilo. Njegova nepričakovana vrnitev z na novo redefiniranimi ELO ob začetku novega tisočletja sodi med ena največjih presenečenj v povesti rock glasbe. Verjetno je bil njegov stari “prijatelj” Bevan edini, ki ob tem ni bil nit malo presenečen.
Zasedba
Eric Troyer – klaviature, vokal
Louis Clark – aranžmaji, klaviature
Phil Bates – kitara, vokal
Bev Bevan – bobni
Kelly Groucutt – bas kitara, vokal
Hossam Ramzy – tolkala
Mik Kaminski – violina
The London Session Orchestra – orkestralna sekcija
Produkcija
Stephan Galfas
Seznam skladb
1. Moment of Truth (Overture) (4:08)
2. Breakin` down the walls (4:27)
3. Power of a million lights (4:51)
4. Interlude (0:32)
5. One more tomorrow (5:00)
6. Don`t wanna (3:41)
7. Voices (4:27)
8. Interlude 2 (0:20)
9. Vixen (0:05)
10. The fox (4:35)
11. Love of money (4:09)
12. Blue violin (1:10)
13. Whiskey girls (3:37)
14. Interlude 1 (0:58)
15. Twist of the knife (4:33)
16. So glad you said goodbye (4:12)
17. Underture (2:52)
18. The leaving (0:26)
