Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Pordenone / Il Deposito Giordani / Italija
Datum koncerta: 07.05.2016
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 22,00€ (v predprodaji) / 26,00€ (na dan koncerta)
Motorpsycho in novi album »Here Be Monsters«. Na promociji po stari evropski celini in slovenskemu ozemlju najbližjim koncertom v italijanskem Pordenonu. Šlo je celo za edini nastop na severovzhodnem delu apeninskega polotoka. Dolgoživa ekipa treh glasbenikov iz norveškega Trondheima, ki deluje neprekinjeno od daljnega leta 1989, ostaja konstantna artistična spremenljivka, ki nenehno »krivi« in razširja domete svojega glasbenega sporočila, se ne pusti ujeti kalupom in pastem klišejev. Bend,ki ga najraje označujejo kot »revivalistčni« derivat mnogih vplivov staroselskih psihadeličnih, pa tudi progresivnih rock zasedb s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, deluje artistično povsem svobodnjaško, neobremenjeno in vseskozi piše, v svojem nebrzdano raziskovalnem avanturizmu, samoniklo zgodbo avtorske pronicljivosti.
Trio je nastopil brez predskupine. Sama kulisa s petimi dodatnimi žarometi rustikalne oblikovne podobe, je velevala da prihaja na oder bend neobičajnih glasbenih razgledov, ki ga spremlja definirana baza glasbenih konzumentov. Dva melotrona, pa še toliko bolj. In res. V prostoru se je zbrala korenita množica kakih šesto glasbenih privržencev skupine, ki so ob prihodu skupine na oder, gromovito pozdravili trio. Ta se je ob lucidnem nagovoru pevca, basista, kitarista in klaviaturista Benta Sætherja, češ da bojda slovi to prizorišče po ekstremni hrupnosti in da bodo pričeli Motorpsycho s posebno, komaj slišno tiho igro, ko je napovedal uvodno Big Black Dog (izjemno ambiciozna, skoraj20. minutna epska suita), hipoma zlila s publiko v eno telo. Sploh prve vrste so ponudile malho resničnih fanatikov skupine, ki so med koncertom zlasti v daljših repetitivnih delih skaldb doživljali prave delirične izpade, ko jih je nosil naokoli transcedentalno – cerebralni moment glasbe Motorpsycho. Še več. Minimalne verze, ki funkcionirajo nemalokrat v vlogi priložnostne začimbe, so nekateri obiskovalci obvladali celo na pamet. Srčna publika.
To je začutila tudi skupina, ki je to srčnost v izvedbi publiki vračala. Bend je ustvarjal izjemno kuliso neprebojnega zvočnega zidu, ki ga je izvabljal izključno iz ojačevalnikov »lampašev« ter iz starih modelov kitar, ki so spisali povest o rock’n’rollu, davno, davno tega. Mile, skoraj brezmadežno naivne segmente skladb, so Motorpsycho izmenjevali z nasršenim, masivno-mastnim, zvočno »hreščavo-podrtim« šopirjenjem, ki je ob podpori kulise melotronov vzbujalo učinek atmosferične hipnotičnosti, oziroma »trip-oidnega« stanja kreiranih vzdušij (npr, nova I.M.S. – akronim za Inner Mounting Shame). Vplivi psihadelične ere Pink Floyd (ciljam na obdobje albuma »Meddle«) so očitni, sploh ko se je bend lotil nove Lacuna / Sunrise, kjer je Hans »Snah« Magnus Ryan prijel v roko kitaro z dvema vratovoma ter zlasti v začetku s prijemi na dvanajstrunskem vratu izvabljal zvoke (stero chorus efekti, strupeno nareverbiran zvok), ki so na moč spominjali na prvinsko zvočnost psihadelične ere Pink Floyd obrtništva. Da pa ne obstanemo le pri Pink Floyd, ni več novost, da so se Motorpycho od vselej navduševali nad izročilom west coast psihadeličnega pop/rocka, ki so ga nekoč ustvarjali Grateful Dead, Iron Butterfly in še kdo. Tako se je znašla na set listi tudi posebej dražljiva priredba skladbe Spin Spin Spin, ki v izvirniku pripada Terryju Callierju (mož jo je izdal na svojem prvencu leta 1968) in jo je kasneje prvi predelal ameriški psihadelični rock bend H.P. Lovecraft, od česar se atmosferično ni oddaljila tudi verzija zasedbe Motorpsycho.
Bend je trenutkih daljših časovnih repeticij izbranih fraz, izdatneje izkoristil neslutene talente bobnarja Kennetha Kapstadta, da se je ta aktivneje fokusiral na zapolnjevanje prostora z večkratnimi rollingi preko tom-tomov. Hkrati je Kenneth, ki sodeluje s Hansem in Bentom od leta 2007 dalje, izkazal izjemno spretnost in domiselnost, ko je pričaral neverjetno mehkobo in prožnost zlasti v trenutkih, ki zahtevajo polnokrvno čutnost in plasma senzitivnosti (izkoriščanje činel). Nikakor več ne čudi tudi spoznanje, da vsebuje glasba Motorpsycho tudi brezsramno občevanje z, v glasbenem podzemlju vse bolj in bolj priljubljenimi elementi post-rocka, ko vzdržuje ter nadgrajuje tripoidno kuliso izbranih fraz, skozi katere se lahko »prereže« tudi kakšna pulzirajoča, malodane »drone-irana« bas kitara (skladba I.M.S.).
Bend je odigral dve ure in petnajst minut debelega repertoarja, v katerem ni pozabil na svoj katalog skladb starejše branže, med katerimi je prijetno presenetila Feel (album »Timothy’s Monster«, 1994) ter tri točke tretjega albuma »Demon Box« (1993) – te so Tuesday Morning in v samem zaključku koncerta Junior ter Nothing to Say. Bend je silno ambiciozen in koncertno neustrašen. Redno namreč menja svoj koncertni repertoar. Niti dva koncerta si tako nista identična, saj se setliste z večera na večer nenehno menjajo.
Kaj poreči za konec? Hipnoza, očarljivost posebnega druženja »lepotice« in »zveri« v samoniklo glasbeno poslastico. Po koncertu obstaneš v stanju zamaknjenosti, ko se niti ne zaveš,kdaj in kako učinkovito te Motorpsycho posrkajo v svoj glasbeni svet, onkraj resničnosti. Motorpsycho so skupina, ki bi glede na glasbeni dosje in samorasli avanturizem poln usekanega izzivanja, perfektno sodila v program koncertne ponudbe CUK Kina Šiške. Kaj veš, nemara pa se pri nas ustavijo na sledeči turneji!
Setlista
1. Big Black Dog
2. Un chien d’espace
3. Blueberry Daydream
4. Sleepwalking
5. Lacuna/Sunrise
6. Tuesday Morning
7. Feel
8. Running With Scissors
9. I.M.S.
10. Spin, Spin, Spin
11. The Alchemyst
12. Wishing Well
13. Upstairs-Downstairs
14. Cloudwalker (A Darker Blue)
15. Junior
16. Nothing to Say
Galerija slik
