Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Arena / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 25.07.2010
Število obiskovalcev: 17000
Cena karte: od 350,00HRK (parter) do 700,00HRK (lože)
Po odpadlem marčevskem terminu je Hrvaška metropola le pričakala znamenitega kanadskega skladatelja, pesnika in kantavtorja, 74. letnega Leonarda Cohena. Vzrok za odpoved marčevske turneje je ležal v dejstvu, da je moral Cohen na nujno operacijo hrbta. Znova čil in zdrav, je tako pristal na Zagrebškem letališču Pleso že nekaj dni pred prvim evropskim terminom poletne turneje. To je bil dober znak. Glasbeniki so spočiti in polni pričakovanj, da se znova srečajo z ljubitelji njihove glasbe.
Ob osmi uri zvečer je bila zagrebška Arena že veselo prizorišče magičnega večera. Ljudje zrelih starostnih karakteristik, so seveda tvorili večino občestva. Parter je bil preurejen v prostor s sedišči. Tribune polne. Skoraj polne. Tokrat pa se je zasedba s Cohenom na čelu izneverila svoji pregovorni natančnosti in zamudila krepkih dvajset minut na oder. Kader, ki ga pooseblja kombinacija zavesnih pregrinjal svečane osvetlitve, se naposled izpolni s spremljevalno zasedbo. Čarobni prelivi rdeče v modro prek vijolične do turkizno modre, ki ga je narekovalo pridušeno odrsko refleksiranje svetlobe. Kot zadnji priteče (!) na oder še Cohen in Arena se prebudi. Kot bi vedel, da je ta prostor planeta dodobra podučen z mediteranskim melosem, se Leonard loti za uverturo ravno Dance to the End of Love, kjer se uvodoma dotakne tudi preprostega motiva na klaviaturah.V prelivu spremljave takoj izstopi motiv na mandolini. Ta je tudi pomemben element mnogih Cohenovih skladb, ki so si sledile v nadaljevanju repertoarja.
In kdo je vse delal družbo Leonardu na odru? Začnimo pri nežnem spolu. Najprej spremljevalni pevki in sestri Hattie ter Charley Webb, Sharon Robertson na spremljevalnem vokalu in vokalu za skladbo Boogie Street, Dino Soldo na pihalih (saksofon, ustna harmonika itn…) in klaviaturah, Niels Larsen na Hammond B3 orglah ter klaviaturah, Javier Mas z 12-strunsko akustično kitaro, plus mandolina. Tu so tudi kitarist in steel pedal kitarist Bob Metzger, pa basist Roscoe Black ter bobnar Rafael Gayol.
Koncert je razdeljen v dva dela. Prvih 75 minut, drugih 50 minut! To ni vse! Dodatki so kar trije, ti pa nanesejo še 50 minut čiste odrske igre! Če vse to seštejemo smo torej pri treh urah.
Koncert Leonarda Cohena je svojevrstni maratonski spektakel, ki pa se obrne naokoli, kot bi trenil z očesom. Maratonski spektakel, ki te posrka za tri ure in pol v svoj svet, hipnotizira, očara, izpolni. Skratka, po koncertu definitivno občutiš spremembo in neko novo psiho-fizično stanje. Leonard Cohen, ki se skozi koncert večinoma leno ziblje in guga ob prestopicanju z levice na desnico, rešuje vso stvar seveda s svojim znamenitim vokalom. Žametasto brundanje, ki v globini najnižje intonacije konkretno požgečka še tako ledeno srce. Podajanje poezije v kombinaciji plasiranja bogate sporočilnosti in emocij. Tu ni učbenika, ni priučenih pravil. Je preprosto dekodiranje slike duše in telesa v glasbeni jezik enega in edinega. Leonarda Cohena. Ne glede na te “drobtinice”, o katerih ne prebirate prvikrat, je treba seveda dodati, da se tematika, ki jo najdemo v poeziji Leonarda Cohena, pretaka skozi mnoge, mnoge sfere, različnih oblik in zvrsti zabavne glasbe. Pa vendar podajanje sporočil oziroma pridiga, ki ju izbira ta kanadski imenitnež, še posebej intenzivno zleze pod kožo. Te sili k razmišljanju, k nekakšnem prebujanju. In končnemu prebujenju? Odvisno od vas, od slehernega posameznika. Nudi ti dejansko vzmet, da se resnično odklopiš od norije, v katero smo pahnjeni kot ujetniki sodobne zahodno evropske civilizacije. Ponudi ti tisti dragoceni čas, da se lahko pogovoriš sam s seboj in si nemara obljubiš, da boš odslej boljši človek.
Melanholičen je Cohen. O tem vrabci na strehi čivkajo! In kako ne bi bila vsa ta tematika, ki jo prežema kljubovanje vsakdanu, vztrajanje, erotika, duhovnost, ljubezen,… približana, kot na dlani in delovala bolj resnično, če k žametastemu vokalu dodamo enkratno glasbeno spremljavo. Toliko natančnosti in uigranosti skozi samo izvedbo in tako bogate zvočne slike, zgrajene na organskih kolažih, zlepa ne pomnim. Cohen je kameleon in njegov prirojeni občutek in glasbeni talent z lahkoto sproža ustrezne vzvode, ki neko čustvo še dodatno magnificirajo, skozi odrsko figuro glasbenika. Le kdo se ne bi počutil tako varnega, v nedrjih izjemne kombinacije treh ženskih spremljevalnih vokalov, ki držijo izredno melodično kuliso, za implantacijo unikatne poezije krutosti vsakdana, grenkobe spoznanj, a obenem razsvetljenosti, ki je plod trmoglave vztrajnosti, kakršno uteleša Cohenov princip? In vsi ti elementi ciganskega melosa kitare, country dotikov steel pedala, bluesy vzmetnic erotične globine, kot tudi jazz-kabaret začimb?
Prvi del je izzvenel še bolj intimno, še bolj osebno in čustveno povsem nezadržano. Bolj, ko so glasbeniki pristopali z mehkobo, intenzivneje se je iskrila Cohenova subtilna plat. Dvorana pa se je resnično razživela zlasti v drugem delu, kjer je tudi Cohen večkrat poprijel v roke svojo akustično kitaro. Publika je z gromkim diktiranjem tempa pospremila Hallelujah, I’m Your Man ter kasneje pravzaprav sleherno skladbo v dodatkih. Nekatere verze, ki so se s svojo globino še posebej dotaknili src skozi Cohenovo interpretacijo, kot udari grom iz vedrega neba, pa pospremili s huronskim navdušenjem.
Želite raj? Želite pekel? Vse je na dosegu dlani, ko je pred vami Cohen. Kreacija resničnega in enkratnega sveta za tri ure, ki ti ne nudi zgolj zabavnega kratkočasenja, pač pa te konkretno zaposli, da izstopiš iz te nove izkušnje še bolj bogat in zrel. No ja… Zase vsaj upam, da je tako. Čemur smo bili tokrat priča v Zagrebu, je bila prva prava potrditev, kaj lahko pričakujemo oktobra v Ljubljani. In verjemite mi. Le povsem gol in slečen pristop in absolutno podrejanje organsko naravnanim zvočnim kulisam, brez slehernim pomagal uporabe zvočnih učinkov, “sempliranja”, zvočnih kulis,… Izraz skromnosti, brez pretvarjanja, ki v unikatni značajski pridigi ne skriva svojega neizmernega bogastva. In te pozitivne energije, ki se je prosto pretakala v obe smeri in s katero smo se krmili tega dne v Zagrebu tako obiskovalci koncerta, kot tudi glasbeniki, je bilo v izobilju. In v Ljubljani, letos jeseni, ne bo nič kaj drugače! Kdor Cohenovega koncerta doslej še ni užil, naj brž odhrumi po svojo vstopnico. Parter je namreč že razprodan! Po doživetem v Zagrebu lahko dodam le to, da ostaja Cohen eden največjih mojstrov v podajanju artizma svoje glasbene sporočilnosti. Glas ni le zrel, je pozlačen in pridobiva na karatih! Leta kot, da se ga ne dotaknejo in se ga nikdar ne bodo.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Dance Me to the End of Love 2. The Future 3. Ain’t No Cure For Love 4. Bird on a Wire 5. Everybody Knows 6. In My Secret Life 7. Who By Fire 8. Chelsea Hotel #2 9. Waiting for the Miracle 10. Anthem —20min. premor— 11. Tower of Song 12. Suzanne 13. Sisters of Mercy 14. The Gypsy Wife 11. That Other Blues Song 12. The Darkness 13. The Partisan 14. Boogie Street 15. Hallelujah 16. I’m Your Man 17. A Thousand Kisses Deep 18. Take This Waltz —dodatek I.— 23. So Long Marianne 24. First We Take Manhattan, Then We Take Berlin —dodatek II.— 25. Famous Blue Raincoat 26. If It Be Your Will 27. Closing Time —dodatek III.— 28. I Tried to Leave You
Galerija slik
