Avtor: Sandi Sadar Šoba
Kraj: Hostel Celica, AKC Metelkova, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 30.07.2013
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: brez vstopnine
Po nečem izjemnem, kot je bil letošnji festival HISTeRIA, je povsem naravno, da človek kar nekaj časa ne pride k sebi in ne najde tako močnih nadomestkov, da bi lahko praznino v srcu, duši in ušesih zapolnil na en mah ter za dlje časa. Ker se dejstva, da so dodobra zlezli pod kožo, zavedajo tudi glasbeniki in glasbenice vseh vetrov, ki so gračiški pravljici poleg zvena dali tudi obraze, razpoznavnost, ime in visok lesk kvalitete, je bilo del istrske duše potrebno ponesti tudi dlje od čudežnega in za razbolele duše zdravilnega gozdička tam nekje v slovenski Istri. Po festivalu se je začela v mislih graditi velika slika, mozaik vtisov, med mogočnejšimi, močnejšimi, bolj resonantnimi in lepimi pa je bil nedvomno tudi nastop ljubljanskega dueta izjemnih kitaristov Aritmija s prav posebno in res izredno gostjo Niko Solce. Virtuozni preplet dveh akustičnih, a vseeno izjemno udarnih špansko-balkanskih, vsesvetno jazzovskih kitar, ki izpod rok Tilna Stepišnika in Šemsudina Džope dvigneta plamene hipnotične strastnosti do neba, predvsem pa sladkobni Nikin glas – vse to je potrebovalo novo dušno nadaljevanje. V spominu so ostali jasni orisi senzualne igre dveh kitar, ki z vsakim taktom pričarata čarobnost sveta v malem, v zgoščenih harmonijah pa se prepleta asociativni svet trojca velikih, flamenko virtuoza Paca de Lucie, jazzovskega masterminda Johna McLaughlina in hitroprsta tehnika Ala di Meole, ter vilinski glas vestalke Balkana, izjemne Nike Solce. Ker je tako dopuščal tudi čas, sem se tokrat zavestno odpovedal uvodni eksploziji Trnfesta, na katerem so prvi pečat pustili izjemni Demolition Group, da bi kalibriral dušo na bolj pretanjene frekvence. Da so bila pričakovanja visoka, ni potrebno dodajati.
Pa ne samo moja, saj se je na vrtu Celice trlo ljudi, poleg prominentnih slovenskih glasbenikov in glasbenic pa ni manjkala niti pisana paleta turistov z vsega sveta. Priznam, da do nedavnega nisem prav poglobljeno sledil etno glasbi ter se nimam za prav dobrega poznavalca teh s tradicijo, izročilom in pradavno ritmiko začinjenih ritmov in napevov, kljub vsemu pa sem postal zasvojen z resonantnostjo strasti, odmevom preteklosti, predvsem pa visoko ravnijo izvedbe, s katero so nam postregli nosilci užitka na ta torkov večer. Brez velikih procesij in najav sta ob napovedani uri na prazna stola sedla gologlavi Dino (prekleto spomni na Satrianija, pomislim), ob bok pa prisede temnolasi Tilen in vzameta v roke svoji kitari. Otvoritveni dotik strun in brezhibno izvedeni arpegio spletejo gost vel Taire, s katero se fanta odpravita na brezčasni izlet po Ulici ter postavita krasni obelisk, posvečen uličnim umetnikom. Mešanica flamenka, ritmike, ponavljajoče fraze, ki v spomin prikličejo izjemni trojček Paca De Lucie, Johna McLaughlina in Ala Di Meole in njihovega izjemnega ter legendarnega akustičnega koncerta, ovekovečenega na plošči Friday Night In San Francisco … Na odru pa le dva, a zelo nadarjena in glasbi predana mlada fanta, ki ritem in melodijo živita, čutita, nebrzdano puščata na plan, kovinske strune njunih elektro-akustičnih kitar pa so le medij, prek katerega v svet izstreljujeta osti svoje tusvetne prisotnosti, virtuoznosti in želje po velikih eksperimentih ter skokih v neznano. Zvok je izjemen, boljši kot na koncertu v Gračišču, vseeno pa je na trenutke čutiti napetost, strahospoštovanje do ljubljanske publike, slednja pa je bila deležna domala popolne tehnične izvedbe, ki je bila šele uvertura v krasni večer. Pred mikrofon stopi vilinsko nežna Nika Solce ter nas popelje na razpokane vršace Šar planine. Raspukala Šar Planina je tradicionalna makedonska skladba, ki mi je poprej v spominu ostala z bolj maskirano zvočno podobo zasedbe Leb i sol, tokrat pa so namesto funky jazza na voljo koreninam bližnji. 7/8 ritem, ki s svojo krasno slovansko asimetrijo pričara vršace Šar planine, je kulisa, na katero se lepijo krasni detalji. Najprej dve prefinjeni kitari, ki nista tako veseli kot v nekaterih makedonskih različicah, sam pa menim, da je celo bolje tako, saj je zgodba o treh ovčarjih, ki si svoj trdi neizprosni kruh služijo na vrhovih surove gore, bližje žalostinki, prosečemu naprosilu mogočni naravi, prav slednjega pa res prefinjeno, rahlo šelesteče in čarobno mehko dopolnjuje Nika.
Ostanemo v deželi ora tudi dalje, saj aritmični duo z Niko izvede makedonsko tradicionalno skladbo Uči me majko, karaj me, kateremu so svoj pečat v preteklosti pustili tudi prsti velikega Vlatka Stefanovskega, sedaj pa se tu kot še bolj okusno orodje izkažeta dve akustični kitari, ki ritem še bolj ozaljšata, melodični drsi pa kar spolzijo do centra duše in srca. Tudi zaradi nežnega, nevsiljivega, pretanjenega glasu v trans zlitja z dušo Balkana zamaknjene Nike. Do končnega izzvena zadnjega tona potrpežljiva publika nagradi izjemno odrsko kemijo z bučnim aplavzom, Nika pa oder za kratek čas prepusti maestroma Tilnu in Dinu. Akustična presunljiva lepota skladbe Pri izviru pričara biserno žuborenje izvira, h kateremu z lončenim vrčem seže mlado brhko dekle ter strastno zajame hladno čisto vodo, okopana v siju lenobnega jutranjega sonca. Rahla ritmika, upočasnjene podobe in dve strastni kitari, ki zvenita, kot bi na odru stali vsaj trije kitaristi, k makedonski metriki pa se artimika vrneta z izjemno kitarsko predelavo skladbe Dina Murtezanija, Ples lastovk, ki mu, kljub odsotnosti v izvirniku prisotne kosovske piščali, ne manjka nič. Nato pa spet malce Al Di Meola občutja ter Paco Lucie v avtorskem potepu po iberskih prostranstvih s temperamentno skladbo En La Calle. Prednost Dua Aritmije pred s šolanostjo obremenjenih akademikov je v tem, da imata fanta v glavah obilico teoretske podstati, prstov in razplet skladb pa ne narekujejo možgani, temveč dve tako podobni, a obenem ločeni srci. Poleg flameka se tako v isti skladbi pojavijo trenutki jazza, bluesa, ciganske duše, balkana, Španije, obrisov Kordobe, osvobojena formalnih zapovedi in omejitev pa moža kitarske postave trdno, a ne trdo, v večerno vzdušje vdelujeta zidake popolnosti.
Kljub kitarski perfekciji pa se mi ta večer celo bolj prileže vokalna milina tretje članice pripovedno bogatega večera. Okladi se momče i djevojče sta Tilen in Dino v preteklosti lepo izvedla v navezi s sevdahom zasvojenimi Sedef, tokrat pa namesto zvonkega glasu Maše Pašovič malce bolj balkansko-keltsko obarva svetlolasa čarobnica Nika, po izletu v Srbijo s skladbo Mesečina pa doživim vnovično razodetje lepote Balkana, na katerem ostanemo do konca ekstatičnega večera. Bolj živahna makedonska skladba Bre Vodeničare z izštevanko ora pripravi teren za senzualni sevdah bosanske presunljivosti s skladbo Snijeg pade na behar na voće, ki mu Nika in Aritmija vpihnejo še bolj senzualno dušo kot številni poprej, sam pa pomislim na zvonko resonantno, strastno in nenarejeno iskrenost nedavno slišane skupine Mostar Sevdah Reuniona. Sevdah je glasba za ljubljenje, čustvovanje, jok, smeh, ples in zamaknjenost, ob ravni perfekcije tokratnih darovalcev sevdaha pa človek pozabi na geografsko poreklo nastopajočih in verjame, da se je prežarčil v sam center Bosne, kot veliki finale pa iz zvočnikov zaveje še Moj dilbere, bosanska tradicionalna skladba, ki izpoveduje iskreno ljubezen do življenja, Boga, bivanja, Nikin vokal pa v stanje popolne zamaknjenosti pospremi celoten, glasbi popolnoma predani in posvečeni avditorij Celice.
Vsi nakocinjeni in polni vtisov smo bili po kratki točki ognju predane plesalke s plameni z daljne Japonske deležni še ene daritve – na oder stopijo violinist Jararaje Vasilij Centrih, tolkalistka Malindi Morris, ki smo jo imeli moč na festivalu HISTeRIA slišati in čutiti ob nastopu zasedbe Waziz, in oba aritmičarja. S strani se odru približata tako Nika kot tudi izjemna pevka Brina in popotovanje v neznano se z izjemnim jam sessionom sklene v kozmično celoto. Piperkovo oro sleče staro odevo »klasične Artimije« in postane prostor za preigravanje, modulacijo in popolno šamansko predajanje ritmu. Vasilij dopolnjuje obe kitari z dušnim substratom Jararaje, Brinin vokal pa odtava v neznano z verzi Sijaj sijaj sončece. Šepet, šelest zvonkih vokalov, ritmika in popolna improvizacija, ki pa zveni kot bi bila dodobra naučena, se razplete v popolnoma novo smer, ko makedonsko-slovenski podobi del balkanske metrike doda še vilinska vestalka Nika Solce. Po vnovičnem poljubu Iberskega polotoka in Balkana lahko z gotovostjo trdim, da smo Slovenci, vsem izumetničanim težnjam po venetskih koreninah, z bistvom, srci in dušnim diferencialom, vezani na panslovanski, ciganski, rapsodski, vsekakor pa na popolnoma negermanski košček grude. Mehkoba in duet dveh hipnotičnih pevk, violina in kitari polnijo oboke Celice, čas in prostor pa postanejo popolnoma nepomembni. Besedila so tu postala predmet poigravanja, dodajanja, klesanja, ritmika in melodija pa prostor za skupinsko meditacijo. Po popolni fuziji otvoritvenega plesa se na žalost moj čas izteče, zavoljo klica obveznosti in moram Celico, ki je podlegala novemu diktatu perfekcije, zapustiti. Po tem, kar pa sem uspel čutiti, slišati in videti, pa je bil večer zelo blizu pravi čarovniji Gračišča, ki sem jo šel tudi iskati. Srce je dobilo dober odmerek pomiritve, popolni stik Balkana in Iberskega polotoka, o katerem sem nekoč že pisal, pa postane novi svet, v katerega se z veseljem še vrnem. Začenjam verjeti v dejstvo, da je čarobni gračiški gozdni flirt prerasel v ljubezen za vse življenje. Tudi zahvaljujoč naravnosti, izjemnosti in briljanci kemije med Aritmijo in meditativno zasvojljivo Niko Solce.
Setlista
1. Taira
2. Šar planina
3. Uči me majko karaj me
4. Pri izviru
5. Ples lastovk
6. En la calle
7. Okladi se momče i djevojče
8. Mesečina
9. Bre vodeničare
10. Snijeg pade na behar na voće
11. Dilbere
JAM SESSION:
1. Piperkovo oro
2. Ne si go prodavat koljo
3. Bal canis
4. Beli grad
Galerija slik
