Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Martin Krpan
Založba: ZKP RTV Slovenija
Izid: year
Trajanje: 35:01
Ocena: 5/5
Lahko bi mi rekli, da sem v fazi vse večje sentimentalnosti, a dejstvo je, da je na vsake toliko prav krasno z zaprašenih polic odpihniti nakopičene plasti prahu pozabe ter svetu ponuditi idejo ali pa le pravi povod, da si na gramofonu zamenjate obrabljeno iglo ter se spravite k poslušanju pravih stvari. Med prevetritvijo domačega sektorja z mojih polic je fokus tokrat padel na najmogočnejšega, najmočnejšega in najbolj potentnega Kranjca, vrlega Martina Krpana. No, skoraj na Kranjca, ker je v genskem kodu tokratne zasedbe, ki mi pomeni tako definicijo kvalitete slovenskega rocka, sinonimno pooseblja osemdeseta ter pomeni obenem enačaj za glasbo, ki je lahko kljub popoidnosti glasba z jajci ter dušo. Prav vse tovrstne atribute, obenem pa status legendarne plošče, ki, če je nimate doma, bi jo morali vsaj do obisti poznati, če se imate za pravega poznavalca dobre domorodne godbe. Govorim o plošči Od višine se zvrti, s katero so Martin Krpan potegnili črto prek progresivne preteklosti ter izkazali status udarnega in komercialno prodornejšega benda, ki pa ne zveni kot cenena roba s polic za razprodaje. Prej obratno!
Če je prvima dvema ploščoma svoj mlačni pečat izposojevalca že slišanega dajal Andrej Turk, je tokrat prišlo do korenitih sprememb ter mešanja adutov. Klinarjeva soldateska (no, poleg Aleša ne pozabimo na pomembno vlogo Dadija Kašnarja in Tomaža Sršena) izvede premišljene leteče menjave. Kitarista Miho Stebeja zamenja nadarjeni Mark Čuček, ključna pa je menjava za mikrofonom. To pomembno vlogo Martin Krpan zaupajo spremljevalnemu vokalistu z druge plošče Vladu Kreslinu in s tem se je začela pisati zgodba o uspehu, zgodba o trenutku, po katerem ni bilo več nič kot poprej. Določeni ljudje imajo okoli sebe avro uspeha in posebnosti, tokratna že tretja spremenjena zasedba mogočnega Krpana pa je tokrat deklarirano rockerska in že od prvega trenutka sinergije ter izbruha kreativnosti obsojena za polet med zvezde, plošča, o kateri pa pišem danes, pa ne nosi zaman že več kot dvajsetletni rekord med slovenskimi rock glasbeniki ter je najbolj prodajan rock album zadnjih dveh decenij. In tudi zato so svoj delež flodranja na zimzelenčke s te plošče svoj delež grenkega priokusa po Siddharti pustili še In&Out pa še kakšni instantne slave ter vsaj enega konkretnega odmeva besed v dvorani na koncertu, čeprav so te sposojene, željni mladci in mladenke. Tokrat ne govorimo o njih ter se raje prepustimo čarom glasbeni arheologiji.
In to ne brez razloga, saj je celotna plošča Od višine se zvrti prava zbirka hitov, le da so tokrat Martin Krpan daljnega leta 1986 teh devet hitov takrat šele spisali, posneli in ponudili dobre glasbe lačni množici glasbenih nepotešencev. In tokrat govorimo res o pravem jaskpotu, ki vas vodi po rockerskih ulicah Ljubljane z uporniško, prikrito narodo buditeljsko ter kritično otvoritvijo Je v Šiški še kaj odprtega? Ne, ne gre zgolj za žurerski pijanski maraton po Ljubljani, temveč je pod celoto slišati takoj, nemudoma, tudi ost revolta ter revolucije proti tedaj beograjskim centrom moči. Martin Krpan so bili od nekdaj praporščaki k osamosvajanju usmerjenega proslovenskega rocka, tokrat pa igrivo večglasje fantov iz zasedbe, Klinarjevi preprosti klavirski vstavki, Kreslinov raskavi in globoko resonantni vokal ter polna produkcija izpod prstov zvočnega guruja zasedbe, bobnarja Dadija Kašnarja, ki si tokrat pomoč in glasbeno produkcijsko podkrepitev poišče pri basistu Tomažu Sršenu, svoje pa prispeva tudi obisk legendarnega studija Metro. Je v Šiški še kaj odprtega? predstavi vse avtorske adute novega prvega grla zasedbe, Vlada Kreslina, ki je precej bolj neposreden od predhodnika, s sprehodom po prestolnici slovenstva pa naznanja, da se pod navidezno mirnim površjem pohlevnosti dogajajo spremembe ter koraki vstran od unitarizma Jugoslavije. Potentna slovenska beseda polni ušesa ter dušo, nadaljevanje pa je nič manj udarno. Njen trnutek prihaja je senzualna in okusno aranžirana skladba o erotiki, dotikih, glasnem in hropečem pričakovanju, šelestu nepredstavljivega. Čista forma pravo kalibriranih kitar, klaviatur, bobnov ter preprostih refrenov vodi vlak užitka dalje, na Še je čas pa poleg resonantne Kreslinove lirike ter glasu, ki je epski, a ne patetičen, v svoji pripovednosti pa barvito poln in izrazno bogat. Alegorija o razpadu Jugoslavije, slutnji plebiscitarne odcepitve, odhoda na svoje, na drugi strani pa zgolj zgodba o človeku, ki se v svojem življenju in svetu ne znajde najbolje, a si daje še čas za temeljiti razmislek o tem, ali naj pušča pečat na svetu še dalje ali naj se slepi še dalje, morda pa vse skupaj obesi na klin in odide. Plasti in pogledov na esenco je več, vse skupaj pa nikjer in nikakor ne krni zvena legendarnosti zimzelenčka, ki ga poznate prav vsi.
Vsi iščemo pravo pot, po kateri stopati iz danes v jutri. Nekateri vejo kam zaviti že pred razcepom, večina pa tava in tipa po meglicah vsakdana, prav vsem živim pa je skupno, čeprav nedefinirano in ne vedno jasno artikulirano, hrepenenje. Prav o slednjem izpevajo Krpanovi silaki svoja čustva v skladbi Kdo je ta pravi. Izjemni funki rock s prizvenom Stevia Wonderja in njegovega izjemnega Superstitiona v uvodnih akordih, dotikih Klinarjevih klavirskih tipk, ena meni ljubših manj znanih skladbic plošče pa uspe pričarati popolni magnetizem naelektrenega kocinjenja ter strasti tudi po preplezanih širjavah oceana časa, ki je minil od stvaritve skladbe do danes. V slišano sem se verjetno zaljubil tudi zaradi ravno prave note saksofona, ki se prikrade na ravno prav raskavi ter obenem sladki način, Urban Urbanija, da, Miladojkin Urbanija, pa da dokaže, da znajo Krpani goste izbirati s stilom ter premišljenostjo. Mi nikol’ ne tarnamo, mi nikol’ ne dvomimo je bolj priostreno rock nadaljevanje o osvajalcih ženskih src, če pa lepa dekleta res ljubijo le barabe, je Krpan tudi malce poredne sorte. Kaj je staro, se novo zdi, je skladba, ob kateri se zamislijo vsi kerlci na poti v krizo srednjih let. Mladost je odcvetela, srce pa kljub starikavemu telesu ostaja mlado. Skladba spomni na strukturo prvenca ameriških Bon Jovi, pomislim za trenutek, pri postanku na parolah, ki to niso – To ni političen song je političen in obenem tudi ne, če verjamete – pa se deklariranje, provokacija ter dramitev tistih, ki poslušajo in povedano tudi slišijo. Drugi, bolj površni, podležejo pravim, ubranim harmonijam ter sosledju melodičnih tem, ki vas popeljejo na pravi vlak užitka, poleg pravih distorzij pa tu ne manjkajo niti prave kitarske solaže, pravi maskulativni vokali, večglasja ter prava trdota celotne zvočne slike, ki vcepi genski zapis bistva zasedbe globoko v dušo in spomin – za vekomaj.
Sovražnik ne spi je v svoji rahlo naivni, a obenem zelo všečni pripovedi o bojih med spoloma, zavajanju, preigravanjih, spregledanju, za vsem skupaj pa ostaja vsaj košček kolaža posvečen nekdanjem pro-socialističnemu strašenju množic, da moramo biti vedno pripravljeni na boj, vojno, obrambo domovine pred zunanjim sovražnikom. Martin Krpan tu neke ostre ločnice ne postavljajo, važno pa je, da melodika in rime funkcionirajo ter slušeče zvabijo k plesu. In to je predzadnji ples pred finalom tega res krasnega ploščka. Poslednje dejanje plošče je posvečeno naslovni skladbi plošče Od višine se zvrti, ki pretrese, pa kdorkoli izpeva vrstice o strahu, minevanju, Ikarjevem letu k Soncu, s slehernim verzom, refrenom, akordom klaviatur – z vsem. Balada o krhkosti sanj, ki pa se vsej minljivosti vedno lepše sanjajo v dvoje.
Ljubezenski objem topline s krasnim resonirajočim zvenom prižene popolno celoto k koncu, čemur pa ste tokrat slušeči prišli do dna, pa se dejansko upravičeno reče velika klasika slovenske glasbe. Šibkih členov tu ni, Martin Krpan pa končno doraste svojemu silnemu imenu. Brdavs omahljivosti je obglavljen, pot k večni slavi in piedestalu izjemnosti popolnoma odprta. Izjemno tretje dejanje diskografskega potepa v neznano potrdi, da so kranjsko-prekmurski soldati prefinjeno začinjenega rocka zreli za pot tudi korak dlje. Neverniki in dvomljivci so odplavljeni v črnino univerzuma pozabe z devetimi konkretnimi aduti, katerim je dala poleg glasbe glavni pečat tudi prisotnost pravega, možatega raskavega vokala izjemnega moža s črno kitaro, ki pa je tedaj klobuk pustil v kotu, strune na kitari pa posvetil delu v zasedbi, ki še ni povedala in izpovedala vsega. Vprašanje je bilo le, ali je bilo moč nekaj tako popolnega in vrhunskega kakorkoli nadgraditi? Je bil polet k soncu popolnosti lahko tudi tisti, ki je v končni fazi pripeljal do tega, da so Krpanu nazadnje pošle moči in je prišlo do kolapsa? O tem ne bi sodil tokrat, res pa je, da tudi če nadaljevanja ne bi bilo, bi Martin Krpan lahko ploščo Od višine se zvrti postavili za spomenik svoji veličini, pomenu in izjemnosti, vendar so fantje vedeli, da se na lovorikah stare slave ne da najudobneje počivati, tako da je nadaljevanje le sledilo …
Zasedba
Mark Čuček – kitare
Dadi Kašnar – bobni, tolkala
Aleš Klinar – klaviature, vokal
Vlado Kreslin – vokal, akustična kitara, orglice
Tomaž Sršen – bas
Glasbeni gost:
Urban Urbanija – saksofon (na skladbi #4)
Produkcija
Tomaž Sršen, Dadi Kašnar
Seznam skladb
- Je v Šiški še kaj odprtega?
- Njen trenutek prihaja
- Še je čas
- Kdo je ta pravi?
- Mi nikol’ ne tarnamo, mi nikol’ ne dvomimo
- Kaj je staro, se novo zdi
- To ni političen song
- Sovražnik ne spi
- Od višine se zvrti
