Nasum Farewell Tour: Grind finale tudi v Ljubljani (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Fotografije: Jerneja Jerak

Kraj: AKC Metelkova, Gala hala, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 29.09.2012
Število obiskovalcev: 150 – 200
Cena karte: 20 € (24 € na dan koncerta)

Slovenija je bila soudeležena v mozaiku, s katerim se je spisalo zadnje poglavje zgodovine švedskih grinderjev Nasum, težo zgodovinskega dogodka pa bo razkril le krvniški test časa. To je bila misel, ki se mi je spletla v glavi že v času, ko so koncertni organizatorji, neumorni Dihurčki, potrdili, da se bo zgodovinski grinderski koncert in nato poslednji spust zavese ter nedvomno dokončno slovo ene izmed zasedb, ki so na prelomu tisočletja pustle največjo sled na področju tega ekstremnega žanra pustile največjo in najopaznejšo sled. Po tragični novici, da je popotresni cunami vzel življenje ustanovitelja, kitarista in vodji zasedbe Mieszku Talarcziku, je postalo dokončno slovo načelna nuja, saj vrzeli v zasedbi ni mogel zapolniti nihče, ob okrogli, dvajseti obletnici rojstva ter osmi obletnici pevčeve smrti pa je podij pod zatemnjenimi žarometi zasedel ševec skupine Rotten Sound Keijo Niinimaa. Kako ta inkarnacija zasedbe, ki so jo namensko ohranili na umetnih pljučih samo zaradi dostojnega slovesa ter koncertnega ceremoniala zveni v živo je bila neznanka, zaradi katere se je na prizorišče koncerta na siv septembrski dan odpravila tudi naša ekipa.

Pred vrati Gale hale se je že zgodaj prebudilo življenje, saj so zaradi dveh predskupin organiatorji odrske luči vžgali prej kot običajno, prav tako pa je bilo potrebno primerno prebuditi koncertni utrip septembrsko pospane in vsega naveličane slovenske publike. Po prvem štetju glav je postalo jasno, da vsaj v prvi tretjini koncerta, ko so odrske deske okupirali novogoriški death’n’rollerji Hellcrawler še ne bo potrebno uvajati posebnih ukrepov varčevanja z zrakom, kljub temu pa so domačini dokazali, da se zmorejo dobro zabavati, pa čeprav se pod odrom ravno ne tre poga, mosha in hrupa lačnih trum punkersko-metalskih hibridov. Hellcrawler so mladim letom navkljub že z lani izdanim prvencem Wastelands dokazali, da premorejo dovolj žmohta, zaradi katerega je zmes punka, metala, stonerja in na rife kalibriranega prvinskega in neposrednega soničnega udara več kot potentna. Kljub temu, da peterec, ki ga poleg Valterja na basu, Pijoeja za bobni ter okusno odbitega in delno obritega Mirana za mikrofonom dopolnjuje še prekaljeni kitarski dvojec Aris Demirovič – Andraž Zlobec, prekleto spominja na čase, ko so svojo ledino pred dvema decenijami orali Entombed, imuni pa niso bili niti na kadavrske rife skupin Carcass, pogojno pa se lahko v koktejl doda še ščepec Mötörheadov in pa precej blackend thrasha z maidenovsko patino (kakorkoli nezdružljivo to navidez zveni), je mladcem potrebno priznati, da vedo, kako se stvari glasbeno streže. Najbolje od vsega je, da se kvintet ne ozira na dosežene cilje in na staro slavo, temveč da so poleg standardov s svojega debitantskega ploščka uspeli v set vtkati kar tri novotarije. Miran, mimogrede: na videz zelo spominja na vedno zabavnega in s pozitivo prežetega bobnarja brežiške skupine obkurčenega Tracyja Teglo, je svoj navdih za katarzične grlene vinjete o postapokaliptičnem svetu iskal kar med reflektorji, precej postano odrsko cementiranje ostalih članov zasedbe pa je dajalo bolj statično podobo, a na glasbeno zelo visoki ravni. Novogoriški upi so nedvomno sposobni konkurirati na metalskem trgu, dejstvo pa je, da so se prenekatere skladbe s prvenca – vsaj po odzivu publike – uspele v dobrem letu kar lepo prijeti. Poleg Rattlesnake Taverna je tu nedvomno še Molten Faces Tribe, z maidenovskimi vstavki pa se ušesom in duši prikupi tudi skladba Towards The End, s katero so mladci kvalitetno dotolkli vse statične dvomljivce, ki so si prišli ušesa mastiti z le glavno jedjo večera. Vsekakor lahko le soglašam s tistimi, ki v mladih upih Slovenije (kljub temu, da temu EMŠO nekaterih članov glasno oponira) vidijo svetlo prihodnost, po slišanih novotarijah, kot je skladba Coffin Garden, pa se za kvalitativni dvig na višjo raven ni bati, saj je vseh pet nosilcev Hellcrawler duše prekleto agilnih in sposobnih dobre obdelave svojih inštrumentov. Naslednjič bi potrebovali le malce več možate odrske prezence in komuniciranja s publiko na manj sramežljivi način, kar pa je le stvar osebnega okusa …

Kot naslednji so po krajši pavzi oder zasedli stari znanci slovenske publike – seattleski HC black thrasherji na death metalski podstati, skupina Black Breath. Ne da bi želel posploševati, a visokooktanska mešanica Dismemberjev, Entombed in primerljive druščine, po kateri je v devetdesetih marsikdo z veseljem posegel, je bila očitno marsikateremu obidskovalcu koncerta bolj pogodu celo kot nastop glavnih zvezd večera, saj je bila atmosfera v nasičenih prvih vrstah več kot enkratna. Poleg crusterjev, grinderjev in metalcev se je v intenzivnem moshu znašel še kakšen nič hudega sluteči predstavnik sedme sile, fotografski objektivi pa so bili izpostavljeni testu preživetja, saj so z odra poleteli prvi crowd surferji, vokalist Neil McAdams, kitarski tandem Eric Wallace – Mark Palm ter ritmični dvojec bobnarja Jamieja Byruma in basista Elijaha Nelsona pa je po diktatu naklonjene ublike dal od sebe 110 % šus adrenalina ter izjemne energičnosti – brez nepotrebnih jajcanj in verbalnih kozlarij! Kljub vsemu, da je sprehod po njihovi precej kratki, a udarni diskografiji minil brez zatikanj kosti v grlu, poleg prvenca Heavy Breathing pa so velik poudarek dali predvsem letos izdani plošči Sentenced To Life, se nekako nisem mogel otresti očitka, da gre pri Black Breath vse preveč na prvo žogo, generični princip pa tokrat ni predstavljal težave, zaradi katere bi moral kdorkoli k proktologu. Odrska kemija je bila precej bolj eruptiva kot na začetku, zvok pa nadgrajen v jekleni rušilec, po katerem si je moral marsikdo zasluženo napolniti pljuča s hladom ljubljanske noči. Ameriške barve so bile lepo ubranjene, namesto kozmetike in poziranja pa je bila ljubljanska publika deležna kvalitetne odrske predstave ter prvinskega, surovega in brezkompromisnega metaliziranega izleta v varne plitvine garažiranih in že prej dobro prebavljenih, a še vedno prebavljivih trenutkov iz časa izdiha prejšnjega stoletja. Vseeno bi dodal: pretiranih presežkov pa vseeno nismo bili deležni.

Glavno dejanje je sledilo namreč na koncu in pričakovanja, vsaj z moje strani, so bila izjemna. Po lanskoletni najavi novice, da se Nasum po 45 koncertih dokončno poslavljajo, je postalo jasno, da bo zadnje dejanje nekaj pražnjega in posebnega. Marsikateri fani so si nadeli primerne bojne barve, se opremili z jaknami, popisanimi s primernimi logotipi benda in si primerno uredili crustersko – punkerske pričeske, v svojih odtenkih črnine pa so se na poslednjo pot nekoč vitalne a s tragiko zaznamovane in ožigosane skupine odpravili tudi številni metalci. Ko so iz zvočnikov zavele fanfare poslednje sodbe, kataklizme, v množico pa so zarjule sirene vojne in trpljenja, je postalo jasno, da se zadnje dejanje nepreklicno začenja. Na oder stopijo nekdanji kitarist in sedanji bobnar Anders Jakobsen, kitaro si opasa nekdanji basist in sedanji kitarist Jon Lindquist, ki ga na levi strani z gestikulacijami in poziranjem pospremi kitarist Urban Skytt, za bas pa poprime Jesper Liveröd, kot zadnji pa svoje mesto za mikrofonom zasede finski orator grinda Keijo Niinimaa. Po hrupni uverturi standard večera postavi skladba Mass Hypnosis, ki po decibelih celoprekosi predhodnike večera, brutalni desant neposrednega in brutalnega grinda pa zvrtinči Gala Halino drobovje. Publike sicer prikovana na tla ob udarnem valu švedskih legend strmeče obstane, veliko pa je bilo tašnih, ki so že od prvega trenutka koncerta kriče in z ustnicami sledeč pevcu oralno razpredali in razpredli kričeče evangelije uničenja. Udarni valovi niso jenjali niti v nadaljevanju, konsistentni hrup na popolni desetki pa je dodobra oglušel marsikateri par ušes. Turbine koncertne simbioze so rohnele na polno, poleg v zrak dvignjenih kitar in atmosferične vznesenosti pa je bilo čutiti, da se nasum ne obremenjujejo s formo, ob čustvenih objemih in izkazovanju naklonjenost med člani na odru pa je bilo jasno, da je zadnje dejanje zavestno slovo od nečesar, kar je starostam polnilo vsakdan in srca, kljub vsajenosti v sicer tuje telo pa je Keijo v Mieszkova besedila vtkal svojo dušo in se tako poklonil pokojnemu temeljnemu stebru zasedbe. Ubrano ravnovesje med kaosom in harmonijo, med glasbenim erosom in morbidnim tanatosom je bilo popolno, poleg kontroliranega besa pa je oder obsijala luč genialne muzikaličnosti in prekaljenih odrskih potez, ki pa niso, navkljub v zrak dvignjenim pestem, kitaram in grizljanju strun, izgledale niti malo cock rockersko osladno. Švedska duša s tokrat finskimi glasilkami je postregla s popolno grindersko zabavo, sprehod po vseh štirih studijskih dejanjih, albumih Inhale/Exhale, Human 2.0, Helvete in Shift, pa je potekal naravno, neprisiljeno ali izumetničeno. Moshpit je zaživel, odrski stagediving tudi, med zadušljivimi stampedi ritma in muzike pa so sledile premišljene pavze, ki so gnale skladbe, od pododrskih kanonov na besedilo naslovne skladbe prvenca Inhale/Exhale dalje proti neizbežnemu trenutku dokončnega slovesa. Skladb, ki bi jih človek posvetil naši vladi, politiki in časom, v katerih živimo, ni manjkalo. Poleg skladb Bullshit, Time To Act!, pa Idiot Parade in I See Lies bi izpostavil še najbolj to, kar tli v srcih množice – skladbo Wrath. Po encoreu, ki je bil po potnem odhodu z odra namenjen uslišanju želja hord, je bil trenutek poslednjega maziljenja vse bližje. Zadnje dejanje slovesa je bilo pomenljivo servirano v obliki skladbe The End razvpitih legend sihedeličnega odklopa The Doors, eklektično slovo pa je bilo po zadnjem spustu zaves, priklonu in odhodu z odra dokončno. Emocije, ki bi jih lahko z nožem rezal, so prevzele vsakega pravega fana, bolj zadržani in lucidni pa so si lahko le priznali, da je bil ljubljanski koncert lepo slovo od velikanov grinda. Ljubljana je dobila svoj Grind finale v obliki krasne koncertne poslastice, nadgradnje katere, vsaj s strani Nasum, žal, ne bomo več deležni.

Bila je zgodba, ki je govorila o fenomenu, ki se je na prelomu tisočletja zgodil v švedskem grinderskem podzemlju, čudežnemu dramilu pa je bilo ime Nasum. Grind je bil namenjen revoltu in katarzi, povodov pa je bilo z globalozacijsko gonjo vse več in dovolj, da bi se lahko zgodila me(n)talna revolucija. Ikonoklastični oratorij skupine Nasum je pozival k dejanjem in ukrepanju, a je ostal zaradi zasanjanosti in hipnotiziranosti množic prepogosto preslišan. Tega ni splaknil niti popotresni val, ki je z obale azijskega letovišča vzel življenje mlademu in talentiranemu tekstopiscu ter neuklonljivemu revolucionarju, ki je namesto puške v roke raje vzel kitaro, svoje parole pa preoblekel v glasbo. Tudi ob koncu druge decenije obstoja ter po večletnem ohranjanju skupine v stanju umetne kome to sveta ni spremenilo. Svet se, žal, vrti dalje proti točki, onkraj katere ne bo povratka. Kataklizma je na obzorju, Nasum pa so svoj organon profanih evangelijev že spisali in dali v razmislek nadaljnim rodovom. Kaj več ni bilo dodati in nič več ni bilo možno vzeti. Zadnje dejanje je bilo spisano in zastorji so padlo. Ostala je le praznina in jasna zavest mislečih, da ni vse zlato, kar se sveti in da ni moč sleherno vrzel in praznino zapolniti s tono sranja, ker to enostavno ne bi bilo fer. Nasum so to vedeli, zato so oder častno in z dvignjeno glavo raje sami zapustili. Ob zvokih konca in dotikih sape večnega spremljevalca, o katerem je pel tudi Jim Morrison. Po koncu ni več kaj dodajati, mar ne?