Datum intervjuja: 05.10.2007
Neil Leyton je iskriv mladenič, katerega osnovno vodilo je živeti poslanstvo samega sebe. Prvi aksiom njegove pridige se glasi: “Bodi to kar si in ne dovoli, da nekdo drug določa pravila igre tvojega življenja in namena življenja.” V Sloveniji se je ustavil letos že drugič, a to pot v okrnjeni zasedbi udarnega tria Chris McDougall (bas kitara), Tommie Riot (bobni), Neil Leyton (vokal, kitara). Neodvisni kanadski punk rocker si je pred tem v krepčilnih prostorih znamenite kamniške underground meke Kotolovnica, vzel skoraj tričetrt ure časa za prijetno kramljanje. Kot povedo že dodane slike ujetih utrinkov z vseobsežnim reklamiranjem slovenskega piva med intervjujem v slogu bitke rdečih (RockLine) in zelenih šahovskih figur (Neil Leyton trio), spontani dialogi, smeh, zvedave deklice, skratka pristno rock n’ roll vzdušje. Začeli smo s čelnim trkom zelenih in rdečih…
RockLine: Cheers!
Neil: Cheers!
RockLine: Očitno si zaljubljen v Slovenijo, letos si jo obiskal že drugič?
Neil: Tu je krasno. Skupno je to že moj četrti obisk pri vas.
RockLine: Kakšni so tvoji vtisi, ko nastopaš pri nas?
Neil: Vselej je super. Rad nastopam tu, pred vašimi množicami. Ljudje tu pri vas znajo ceniti glasbo. Znajo poslušati glasbo, skladbe in znajo se poistovetiti z energijo med našimi nastopi, padejo noter v ambient. To mi je všeč, ljudje pri vas še vedno ločijo zrno od plevela. Drugje po svetu je mnogokrat tako, da ljudje pridejo na koncert, ker jim je nekdo drug rekel naj gredo na koncert in ne ker bi si sami želeli in potem glasbe na koncertih sploh ne poslušajo. Tu pri vas pa pridejo ljudje resnično zato, da poslušajo glasbo in to je dobro.
RockLine: Kako se je zgodilo, da nastopaš kar na pet zaporednih koncertih tu v tej naši mali deželi, to je svojevrsten fenomen, kako si prišel v kontakt za realizacijo te mini turneje?
Neil: Že nekajkrat prej sem se pogovarjal z Izakom (Izak košir, organizator koncerta, op.p.), da bi rad naredil več koncertov skupaj v Sloveniji. Nikoli nismo naredili pet koncertov skupaj zapored. Po tri največ, plus akustični koncert.
RockLine: Oho tudi to ni malo. Torej, koncertni nastopi so eno od tvojih glavnih orožij razsvetljevanja množic?
Neil: Konstanto sem na odrih. Konec tega meseca igram na šestih akustičnih koncertih v Italiji, potem sledi 14 dnevna turneja po Nemčiji in Nizozemski. Originalna oziroma prvotna ideja za Slovenijo je bila, da naredimo vsega tri koncerte in to konec letošnjega oktobra. Potem so se pojavili Dragan in The Tide, tu je bil Izak in predlagali, da naredimo s The Tide skupaj tole turnejo. Tako se je zgodilo. Po koncu se vračam v London za en teden in potem na Švedsko, da poberem Tommie-a (Tommie Riot bobnar švedske zasedbe The Ghosts, ki v zadnjem času večkrat spremlja Leytona na koncertih, op.p.) in takoj znova na pot nazaj v Italijo.
RockLine: Zelo razburljivo. Vidim, da ti v tem oziru res ni dolgčas…
Neil: Dejansko rad potujem, odkrivam nove dežele, nove obraze, nove ljudi. Poleg tega se zelo trudim ohranjati stike z agencijami, ki bookirajo koncerte, tako da imam zagotovljeno konstantno nastopanje po odrih med letom.
RockLine: Kaj je tvoje osnovno umetniško sporočilo? Kaj želiš predstaviti in približati skozi prizmo svojega dojemanja glasbe ljudem, množicam?
Neil: Menim, da je tu več pomembnih sporočil. Veliko je manjših pomembnih stvari, ki se seštevajo in zgrinjajo skupaj v osnovni portret moje glasbene vizije. Okej, če grem v podrobno analizo, se lahko pohvalim, da moj osnovni princip dela h kateremu pristopam omogoča početje stvari, ki jih želim početi. S tem imam popolno kontrolo nad svojo glasbeno ideologijo. Ugotavljam, da danes ljudje mnogokrat izbirajo ideologijo moči. Mnogo ljudi to moč uporabi za kontrolo lastne varnosti, občutek moči jim daje varnost. Moč tako postane osnovni cilj v njihovem življenju. So pa tudi drugi, ki se trudijo ostati pošteni do samih sebe, ki živijo sami sebe, ki ne igrajo in se ne pretvarjajo ter ne postanejo skorumpirani in pokvarjeni. Se ne podrejajo in živijo princip svojega osnovnega namena. Ni torej važno ali si smetar, zdravnik ali umetnik, dokler si iskren do samega sebe in poslušaš svojo vest. Eno izmed glavnih sporočil, ki bi se ga morali držati mladi je, da poslušajo sami sebe, mnogo bolj bi morali sledili temu, kot pa poslušanju učiteljev, staršev ali kogarkoli drugega, recimo tudi medijev. To pa ni lahko. Da živiš svoj princip. To je trnova pot, ki se ji lahko izogneš v velikem loku, a potem izgubiš samega sebe in vodi kontrolo nad tvojimi dejanji nekdo drug.
RockLine: Tvoja zadnja izdaja “Bertrayal of Yourself” je stara že kako leto. Ali že pripravljaš material za novi album?
Neil: Da. Album je do polovice že pripravljen. Kar smo storili v zvezi z prihajajočo izdajo je to da, smo na uradni spletni strani plasirali pobudo našim oboževalcem, da lahko postanejo aktivni podporniki pri nastanku in izdaji nove plošče. To pomeni, da lahko zadevo izpeljemo brez glasbene založbe. Ponudili smo nekakšen naročniški paket za naše oboževalce in ob naročilu albuma preko naš strani dobijo po smešno nizki ceni poleg novega albuma tudi verzije surovih demo posnetkov, koncertni DVD, koncertni CD, potem dodatni posebni material originalnih rokopisov verzov skladb za novo ploščo, podrobno razlago koncepta, ki se skriva v albumu, originalne akorde k skladbam,… Mi smo tako deležni tega, da si s tem zagotovimo kritje stroškov snemanja, koncertnih nastopov, priprave demo posnetkov, video posnetkov. Torej album bo dokončan letos decembra. Surovi miksi so že narejeni, snemanje poteka na Švedskem, računam, da bo album izšel spomladi prihodnje leto.
RockLine: To je noro dobra ideja. Torej vodiš vso svojo menedžersko politiko popolnoma neodvisno, torej samostojno!
Neil: Aha. Važno je, da ne izgubiš svoje kontrole nad avtorskimi pravicami in svojim originalnim avtorskim materialom, ki se nahaja na uradnih izdajah, torej kontrole za svoje delo, za svojo umetnost. Menim, da bi morali umetniki danes uporabljati v glasbenem poslu založbe bolj kot pomoč glede distribucije samih plošč. Četudi ti ponudijo veliko denarja da bi naredil ploščo kot oni želijo, torej založbe, me to ne zanima. Mnogo je žalostnih zgodb o koncih zelo talentiranih mladih glasbenih skupin, ki so se utopile v smislu izgube lastne identitete v ustvarjalnem smislu, s podpisom pogodb z velikimi založbami. Sam gradim na zvesti bazi iskrenih fanov, zato se držim nastopanja v majhnih klubih, ki je namenjeno peščici ljudi, za katero pa veš, da te ne bo pustila na cedilu. To je zabavno. In ne potrebujem moči in ne potrebujem velikega imena. Stvari so resnično prijetne, kadar imaš kontrolo nad svojo dejavnostjo. Kajti zgodi se, da ko izgubiš to kontrolo, postaneš odvisnik od nečesa kar ti ponuja nekdo drug, vezan na to stvar, odvisen od nje in se tako podrediš nekomu drugemu, ki odreja kako se boš ti kot umetnik razvija, izražal…
RockLine: Neil, povej mi kakšne so tvoje korenine?
Neil: Misliš v glasbenem smislu?
RockLine: Da.
Neil: Rojen sem v Lizboni in kot otrok sem zrasel ob zbirki plošč, ki jih je imela moja mama. Sledila je selitev v Kanado. Postal sem pacifist,… No moje zanimanje za glasbo je potem prvi pritegnil Elvis Presley in prva plošča, ki sem jo kupil z lastnim denarjem je bila Ziggy Stardust And The Spiders Form Mars, Davida Bowieja. To je bil v drugi polovici osemdesetih. Takrat se je vrtela glasba po radiu, ki mi ni bila preveč všeč. Sam sem z ljubeznijo do glasbe bil vedno v sedemdesetih letih. Rolling Stones, David Bowie, T.Rex, ničesar, pa nisem maral kar se je nanašalo kasneje na osemdeseta leta, vse dokler niso Guns N’ Roses izdali svojega prvega albuma. In iz prebiranja intervjujev z njimi, iz besed Izzyja Stradlina, sem se naučil, veš jaz posedujem bolj knjižnični način memoriranja, no tako sem spoznal sem Hanoi Rocks, New York Dolls, itd… Torej iz branja intervjujev glasbenikov, ki jih imam rad. Da, načelom sem zrasel skozi retro glasbo. V devetdesetih sem poslušal precej brit popa kot Suede, Manic Street Preachers… Sicer pa sem bil vedno naklonjen starejšim skupinam, kot so MC5, Iggy Pop, The Stooges, to se odraža ne le ko poslušaš mojo glasbo, pač pa tudi na koncertnih nastopih, med odrsko izvedbo…
RockLine: To je zate torej zelo naravno, da kot Kanadčan ciljaš na povezave v glasbenem biznisu z Evropo. Trenutno že nekaj časa aktivno in uspešno sodeluješ s skupino The Ghosts iz Danske in podobno…
Neil: Pravzaprav so The Ghosts iz Švedske
RockLine: Joj, oprosti…
Neil: Nič hudega. V Stockholmu sem nekoč na koncertu skupine The Mission govoril z dekletom, ki je sveto zatrjevala, da je Copenhagen glavno mesto Švedske. Sicer pa je to res. Veliko bolj se počutim doma v Evropi, kot kjerkoli drugje. V Kanadi dominirajo trgu velike založbe, zelo težko je neodvisni skupini (indie rock skupini, op.p.), da se prebije v Kanadi, medtem ko je istočasno v Evropi trg še vedno mnogo bolj oprt za različne glasbene izzive, sicer se to znova razlikuje od dežele do dežele tudi v Evropi. A generalno gledano, obstaja možnost preboja neodvisnih skupin v Evropi, kar v Kanadi ni mogoče. Preboja v tem smislu, da ti postavljaš pravila igre.
RockLine: Torej nikdar te ne premami bogata ponudba v pogodbi. Ostajaš skromen, zaslužiš toliko, da preživiš in to je to?
Neil: Da. Kot sem povedal. Trik je v tem, da delaš to kar želiš delati. Sicer pa mimogrede, davki v Londonu so astronomski, tako da o denarju raje ne razpredajva…. Istočasno npr. glasbena industrija vlaga v recimo snemanje skladb za film ali TV šov, kar bi ti prineslo denarja toliko, da bi lahko imel izplačano enoletno rento bivanja v Londonu, a to odklanjam. To je noro. Kam gredo količine denarja, medtem ko ljudje drugje po svetu stradajo od lakote.
RockLine: Kot glasbenik, kam se razvijaš naprej, obstaja še kaj kar bi rad dosegel, pa še nisi?
Neil: Heh, občutek imam, da sem komaj začel s kariero. V glasbenem biznisu sem 10 let. Prvih pet let sem prebil v Kanadi v skupini. Bili smo poznani v lokalnih krogih. A ko se je naša zgodba zaključila in sem začel s solo kariero, je to zame pomenil nek povsem nov začetek. Rad bi bil nenehno na turneji, igral v živo kolikor je mogoče, dokončati novo ploščo, novo rock n’ roll ploščo, prav tako pomagam pri produkciji albumov drugih umetnikov, načrtujem izdajo predelav akustičnega materiala Leeja Hazelwooda,… To je tako, bolj za lastni užitek. Generalno pa si želim čim več nastopati, ostati na turneji.
RockLine: Si zadovoljen s tema dvema tovarišema, ki sedita sedaj tu poleg tebe?
Neil: Sem zelo, zelo, zelo srečen.
RockLine: Ves čas med našim pogovorom sta namreč popolnoma tiho. Kaj sploh ne želita spregovoriti?
Neil: Veš če sem iskren, se počutim nekako blaženega, ne v religioznem smislu, kako bi ti rekel…srečnega, da sem kot samostojni glasbeni umetnik iz Kanade prišel v stik z obema Chrisem in Tommiejem, obdržal ta stik in da sodelujem na tak način tudi z drugimi fanti, ki me nenehno spremljajo na koncertnih nastopih. Oba Tommie, ki igra s skupino na Švedskem – The Ghosts, kot tudi Chris z londonsko zasedbo White Russians, sta dovršena glasbenika. In naneslo je, da ti fantje potepajo z menoj po turnejah. Počaščen sem hkrati s tem pa mi včasih kar ne gre v glavo vse skupaj, da sem bil deležen tako srečnega razpleta okoliščin. Pravzaprav želijo biti tu, sedaj, uživajo v tem delu, vse poteka med nami super.
Chris: Neil je prijeten človek. Z njim se nisem odločil podati na turnejo v smislu češ, okej nekdo gre na turnejo, grem z njim, da si popestrim življenje, itd… pač pa zato, ker resnično ljubim glasbo, ki jo Neil piše. Tudi jaz sem srečen, da sem lahko del tega, da lahko igram v živo Neilove skladbe.
Neil: To je komaj Chrisev četrti nastop z nami. Ta trenutna turneja je hkrati tudi prva v karieri, ki jo delamo kot trio. Z The Ghosts nas je navadno skupaj šest ali štirje v postavi na odru. Prvič smo trio in rahlo se mi zatresejo prsti, ko pomislim, da bom moral prijeti v roke znova kitaro pred koncertom, ker navadno jaz le pojem. To je trenutno zame znova velik izziv.
RockLine: Kaj lahko pričakujemo od Neila Leytona na nocojšnjem nastopu?
Neil:Predvsem spontanost in izražanje na zvokovno popolnoma drugačen način, v primerjavi z studijskim materialom, ki se nahaja na albumih. Na odru se praviloma vedno zgodi kaj nepredvidljivega, kar je tudi prav, saj tako celotna zadeva zavije v čisto svojo smer. Gre za ostro in odkritosrčno medsebojno komunikacijo, kjer se idejno stalno napajamo eden od drugega.
RockLine: Kako močno se publika stare celine razlikuje od ameriške?
Neil: Močno. Rad igram po Evropi, saj so ljudje tu dovzetni za različne glasbene žanre, medtem ko je Amerika kar se tega tiče na žalost vse preveč omejena. V Evropi se ljudje ne menijo za ves medijski cirkus, ki se vedno bolj zdi kot nujen spremljevalec slehernega izvajalca, saj ljudje predvsem cenijo dobro glasbo. Predvsem pa jo slišijo s srcem!
RockLine: Preostanek leta bo po evropejsko torej še kako vroč?
Neil:Sigurno! Čaka nas Italija, Nemčija, Nizozemska, celo kratek postanek v Stockholmu, v novembru pa še obisk Varaždina na Hrvaškem. Do božiča se bo delalo na produkciji nove plošče, kar pomeni njen izid nekje v začetku prihodnjega leta. Potem pa hitro na še eno svetovno turnejo (smeh)!
RockLine: Še zadnje sporočilo RockLine bralcem?
Neil:Pazite se amerikanizacije. Danes sem na hitro obiskal enega vaših trgovinskih centrov na robu Ljubljane, kjer me je pogled na poplavo velekapitalističnih koorporacij na žalost močno spominjal na situacijo na zahodu.
Tommie: Na švedskem na žalost ni dosti boljše!
Neil:Ljudje bodite to kar ste, ne pustite se voditi.
Galerija slik
