Kraj: Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 16.05.2007
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: /
Neil Leyton je mlad fant, rojen v Lizboni, trenutno živi v Londonu, nastopa pa s Skandinavsko spremljevalno zasedbo, The Ghosts, in v četrtek 17. maja je zopet obiskal Ljubljano. Pa je zelo malo manjkalo, da je ne bi, vsaj ne tisti dan. Nekje med Nemčijo in Slovenijo se jim je namreč pokvaril kombi in potrebno je bilo kar nekaj napora, da so fantje uspešno prišli do Metelkove Menze pri koritu, kjer jih sicer pričakalo samo kakšnih štirideset poslušalcev, nekaj jih je prišlo naknadno, ko se je koncert že začel, skoraj dve uri po predvidenem času, vendar je bilo teh nekaj, toliko bolj gorečih.
Ne da bi vrgli puško v koruzo so Neil Leyton & The Ghosts zapluli v svojo zmes, nekoliko bolj sredinsko usmerjenega punk-rocka, kar brez tonske vaje. Vse motnje so potem popravili skozi uvodnih nekaj skladb, tako da so do tretje pesmi, ko je Neil tudi sam zagrabil kitaro, bili že skoraj povsem ‘uštimani’. Nekaj malenkostnih težav je bilo sicer še z monitorji, pa z mikrofonom Mickeja, vodilnega kitarista in spremljevalnega pevca, vendar te zares niso bile omembe vredne in niso povzročile nobenega sivega lasu nikomur.
V bistvu so bili vsi glasbeniki prav zares dobre volje in jim očitno težave na cesti nikakor niso prišle do živega. No, čeprav so bili The Ghosts, katere tvorijo že omenjeni Micke Ghost na kitari, Jan-Eric Olsson na basu in Tommie Riot na bobnih, nekoliko bolj zadržani, je bil Neil vseskozi sila zgovoren, vendar se vseh njegovih šal niti ni slišalo saj so bile nekatere očitno namenjene bolj same sebi. Vzel si je tudi trenutek, da je izpovedal svoje neodobravanje do Busheve politike na katero pa se ne sme reagirati z agresijo, ker te le to postavi v enak ali še slabši položaj, kot je dejal. Na drugi strani pa se je zavzel za skupino Rage Against The Machine, ter jih podprl pri njihovemu načinu obračunavanja z nepravičnostjo, čeprav je skupina razpadla in njeni člani danes ne delujejo več tako prepričljivo v boju proti kapitalistični ureditvi sveta, sam Neil pa tudi ne nadaljuje ravno njihove tradicije. V prenekaterih pogledih deluje Neilovo dojemanje Rock & Rolla prav nasprotno, saj s pesmimi, kot je npr. “Drop Dead Gorgeous”, ne nakazuje, bog ve, kakšnega pretiranega ali vsaj blago poudarjenega revolucionizma ali kakšne drugačne oblike uporništva, razen tistega mtvjevskega, ki bazira na stilu, imidžu. In čeprav navaja, da ima korenine v glasbi (in imidžu), katero so ustvarili Nick Cave, Bob Dylan, MC5, Serge Gainsbourg itd., deluje sam dosti bliže performansu, kot ga je poznal, predvsem nekoč, Axl Rose ali pa, ko igra kitaro, kot Dave Pirner.
Koncert je bil sestavljene narave, sestavljen v tem pogledu, da so prve, približno tri četrt ure, igrali z Neilom tudi The Ghosts, ki pa so ga potem zapustili in Neil je ostal sam na odru. Namesto električne kitare pa se je oprijel akustične in stvari nekoliko ohladil oz. umiril. Po drugi pesmi se mu je na odru pridružil poseben gost iz publike, kot smo izvedeli kasneje je šlo za dobrega Neilovega prijatelja iz Slovenije. Neil mu je prepustil kitaro, ter se posvetil petju. Skupaj sta odigrala eno pesem, potem pa so se jima pridružili The Ghosts in stvari so zopet postale bolj električne in razigrane. In najbolj razigran je bil nedvomno bobnar Tommie, ki je prav prekipeval od energije na svojem stolčku do te mere, da je vrhunec neke pesmi ‘odtolkel’ kar stoje! Seveda je požel buren aplavz, tako iz vrst publike, kot od preostalih ‘duhov’. Vsekakor zasluženo.
“Švedka, Finska in Slovenija so države z najbolj nadarjenimi glasbeniki… Jaz ne prihajam iz nobene od naštetih.” je nasmejano poudaril Neil proti koncu koncerta, nekoliko za šalo, nekoliko zares. Prav gotovo bi lahko Leyton več uporabil, poleg kitarskega dela, tudi Mickejev glas, saj je ta pokazal v podaljšku, ki si ga je publika priborila z vzklikanjem “we want more!”, na kar se je Neil odzval “more of what?”, da je tudi dovršen pevec, ki bi s svojo barvo glasu lahko precej dodal k raznolikosti pesmi, ki včasih delujejo nekoliko monotone, čeprav Neil šviga med srednjim glasovnim registrom do zelo visokega, ki nemalokrat pritegne na uho podobnost z značilnim petjem Cedrica Bixlerja-Zavale iz zasedbe The Mars Volta . Seveda pa bi to lahko podrlo celoten koncept zasedbe.
No, kot je omenil Neil, je na razpolago več možnosti za podaljšek in dobili smo Micke Ghost’s Boogie Woogie, se pravi samo zasedbo the Ghosts, Neil je medtem poslušal svojo skupino pomešan med drugimi poslušalci. Za tem so odigrali še dve pesmi skupaj in se za tisti posrečeni četrtek oz. že petek, saj so igrali skoraj do enih zjutraj, poslovili.
The Betrayal Of The Self, kot je naslov Leytonovemu zadnjemu albumu se nikakor ni zgodil tega večera, če že kaj, so glasbeniki dokazali ravno to, da so kljub nekaterim pomankljivostim vseeno zvesti sami sebi in tako je tudi najbolj prav.
Foto: Jani Lah
Setlista
/
Zasedba:
Neil Leyton: Vokal, kitara
Micke Ghost: Kitara
Jan-Eric Olsson: Bas
Tommie Riot: Bobni
