Kraj: Kamnik, MC Kotlovnica
Datum koncerta: 06.10.2007
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: prost vstop
V želji po udejstvovanju pri najnovejših zmagah prerojene slovenske rokerske scene nas je pot, v sicer nesramno deževnem sobotnem popoldnevu, tokrat popeljala v Kamnik, točneje v njegovo Kotlovnico, kjer je v okviru tako imenovane Soul Out turneje, poleg velikih upov podalpskega hard rocka The Tide, na nas čakal prijazni stric z imenom Neil Leyton. Slednji se je domovanja na sončni strani alp že dodobra navadil, saj je bil to že njegov četrti obisk Slovenije, in verjamemo da tudi ne zadnji. Neil se je v obračunavanje s tradicionalno rezerviranim odzivanjem slovenske publike zaneseno spravil s svojevrstno interpretacijo rock & rolla in seveda zmagal!
The Tide
Kranjski rokerji The Tide, ki so trenutno preokupirani s promocijo prvenca Love & Trust, so ena tistih zasedb, ki jim je s prebojem iz sivine povprečnega vsakdana slovenskega dojemanja rokerske kulture uspel veliki met. Zavidanja vreden dosežek, ki ga fantje s stalnim koncertiranjem povem razumljivo konstantno nadgrajujejo. Pestra bera avtorskega materiala, kot žemljica sveže pečeni album obogaten še s tremi videospoti pa sami po sebi seveda še ne prinašajo brezskrbnega spanca. Pri The Tide človek namreč preprosto ne more mimo občutka, da gre pod krinko ostre in brezkompromisne godbe v glavnem le za reciklažo že videnega. Čeprav so se nam fantje predstavili kot izrazito kompakten kolektiv, je bilo mogoče vsepovsod opaziti nesramno moteče znake predvidljivosti, ki potihoma izdajajo prej omenjeno in predvsem ambiciozni zasedbi kot The Tide popolnoma nepotrebno razkazovanje svojih malomeščanskih korenin. Te, sploh ob Tomaževem zasanjano brezglavemu poskakovanju v stilu Jima Morrisona, hitro pokažejo svoj pravi obraz. Popeglana podoba slednjega daje namreč vse prej kot videz kontroverznega frontman, za katerega se izdaja. Poleg tega je njegova interpretacija daleč od kakršnega koli intimno intelektualnega pridiganja, vrednega prepričljivejše in ostro nabrušene rokerske komunikacije. In čeprav se The Tide s svojim na prvi pogled izrazito nekonvencionalnim videzom trudijo čim bolj ograjevati od povsod prisotnega, trenutno popularnega slovenčkastega smetenja, jih take in podobne stilske adaptacije vedno znova vračajo prav v objem slednjega. Razen Stay Out Of My Place in morebiti Your River Wild je bilo razburljivih trenutkov tule temu primerno malo. Na žalost lahko fantje, vsaj dokler se bodo držali podobno neizvirnih nastavljanj, kljub vidno dodelanemu nastopu, kakršnokoli morebitno planiranje jurišanja nad tujino mirno opustijo že v štartu. Dečki, več sreče prihodnjič!
Neil Leyton
Čisto nasprotje brezidejnega in zlaganega odrskega poskakovanja je fantič z imenom Neil Leyton, v Lizboni rojeni sicer kanadske gore list, ki je, z močno poudarjenim čutom za dinamiko, prijazno zgladil predhodne spore na relaciji med neizkrenim in nadležno bahavim postavljanjem. Neil je kljub svojemu izrazito new agerskemu videzu zelo preprosta oseba, katerega iskreni performance ne bi mogel priti v boljšem trenutku. Z zabavnim duetom škotsko/švedske “mansonovsko kozaške” naveze, je gospod Leyton slabo polovico stotinje otopelih bojevnikov za kaki dve uri popeljal v svet antiglobalističnega (revolucionarno leninističnega bi bil tule vseeno premočan izraz) glasbenega agitiranja, polnega zanesenega raznožansrkega in obenem osupljivo prepričljivega sobivanja, ki ga je striček Neil za nameček oplemenitil še s ščepcem vedno dobrodošle iskrenosti starega dobrega rock & rolla. Neotesana naravnanost slednjega se na prvi pogled s pubertetniškim emo insiriranim mladeničevim videzom zdi popolnoma nezdružljiva, a očitno je, da se je gospodič naučil lekcij težko priborjenih preteklih bitk in zdaj v zanosu tipičnega adolescenta brezsramno črpa iz bogate rokerske zakladnice. Pri prepričljivih Neilovih “pripovedkah” Blacklight, Bring On The End in predvsem Fires najdemo tako elemente rocka, kot tudi nepredvidljivo odrezavost punka, ne manjka niti izrazito ambientalnih prijemov po Bowievem vzoru, ki pa v smislu impresivnosti, predvsem na račun prevelike predvidljivosti, vseeno stojijo milje stran od genialnosti slednjega. Takih in podobnih “pomanljivosti” Neilu vsekakor ne gre zameriti, predvsem zaradi izredno srčno izpeljanega nastopa, s katerim je ob mlačnemu, recimo temu sramežljivemu odzivu publike, kot David proti Goljatu, v odkritemu spopadanju s pokvarjenostjo modernega sveta ostajal vse bolj osamljen. Fant je osveščanju neukega poslušalstva vsekakor predan s vsem svojim srcem, kar pa na koncu koncev tudi mora nekaj šteti kajne?
Set lista Neil Leyton:
1. White House
2. System
3. Slowdance
4. Fires
5. When A Ghost
6. Blacklight
7. Ingrid
8. Alluvium
9. Bring On The End
10. Hyper
12. Melancholy
13. Twilight
14. Automatically
15. All Or Nothing
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
