Nepozabni Leprous navdušili v graškem Explosivu (2020)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2020
0 106

Leprous so kljub ne najbolj veselemu repertoarju uspeli v graškem klubu Explosiv pričarati pravo vzdušje, ki je obiskovalce držal na nogah do konca koncerta. Seveda tu ne gre za zanemarit odličnih predskupin Klone in Maraton, zaradi katerih je bil koncert resnično poseben.

Nastopajoči: Leprous, Klone, Maraton
Lokacija: Gradec (Graz) / Explosiv / Avstrija
Datum: sreda, 12.02.2020


Norveška zasedba Leprous je v zadnji dekadi z rednimi izdajanjem albumov in koncertiranjem le prišla do neke prepoznavnosti. Vsaj med ljubitelji progresivnega rocka in metala so Leprous precej cenjeni. Po mnogih turnejah in festivalih so Leprous lansko posneli album Pitfalls, s katerim so se že konkretno odmaknili od svojega prvotnega stila in kljub temu uspeli obdržati bazo poslušalcev, kar se je pokazalo v polnih dvoranah, kakšen koncert pa je bil tudi razprodan. Ko so Leprous igrali leta 2013 v Orto baru pred peščico ljudi, se je zdelo, da skupina nima prihodnosti. A očitno se je trdo delo le poplačalo. Leprous, ki so bili kar nekaj časa tudi spremljevalna skupina norveškega glasbenika Ihsahna, so danes precej odmevno ime v progresivni sceni.

Na tokratni turneji so Leprous nastopali po solidno velikih dvoranah. Lahko bi se reklo, da ni šlo ravno za luknje. Turneja se je ustavila tudi v drugem največjem avstrijskem mestu Gradec, v klubu Explosiv, v katerem se zadnje čase odvije veliko več alternativnih koncertov napram priznani dvorani Orpheum.

Kot prvi so nastopili Maraton, ki se opisujejo kot progressive pop. Prvi vtis ni deloval najbolj obetajoče z vokalistom, ki je sicer dobro pel, a s svojo opravo je spominjal na Wernerja. A kmalu se je pokazal potencial skupine. Glede na zadnji Leprous album so bili več kot ustrezna izbira, le da Maraton ne poudarjajo tolik melanholije. Se je pa hitro zaznalo, da se skupina zgleduje po 80’s pop vižah. Skladbe so bile nalezljive v stilu A-ha, Duran Duran ipd. Zaradi distorzije in tudi elektronike pa se je čutilo vpliv kakšnih Muse. Skupina, ki ima za seboj le prvenec, skuša opozoriti na dobro glasbo osemdesetih, ki je napram današnjemu popu bila prava umetnost.

Sledili so francoski Klone, ki imajo za seboj kar lep ducat albumov. Poudarek je seveda bil na zadnjem albumu Le Grand Voyage, seveda pa ni izostal tudi kakšen starejši komad. Klone so ponudili prijetno melanholično godbo, ki bi lahko ustrezala oboževalcem švedske Katatonie. Resda je pri Klone melanholija izstopala. Z dobro uigranostjo in še posebej odličnim vokalom pa so Klone pokazali leta izkušenj, obenem pa so pritegnili večje občinstvo. Klone so s svojim smislu za melanholijo in groovom pokazali neko posebnost. Več kot ustrezna izbira pred Leprous, saj se slišijo podobnosti z Riverside, Soen, Porcupine Tree, Anathema idr. Z odigranim so Klone dali vedeti, da imajo še veliko pokazat. Kljub poudarku na melanholiji je glasba Klone dovolj dinamična in spodobilo bi se, da bi bili Klone bolj prepoznavni. Očitno je, da je pri Francozih veliko skupin, ki delajo sceno posebno.

Pri Leprous se pojavi uganka, kakšen repertoar bo skupina ponudila po tem, ko je aktualni album Pitfalls dobil mešane odzive. Skupina je na albumu namreč pokazala svojo najbolj nežno stran. Lahko bi se reklo, da je album veliko bolj »pop« kot prejšnji izdelki. Leprous si tudi to turnejo niso vzeli z rezervo. Želeli so album predstaviti v najboljši luči. Skupina je nastopala kot sekstet, spremljal jih je namreč dodatno še čelist Raphael Weinroth, ki je pripomogel k bolj bogati zvočni sliki. Leprous so pričeli s promocijo aktualnega albuma, zato je bilo na začetku vse skupaj bolj mirno. Album namreč odraža temačno obdobje Einarja Solberga, vokalista in klaviaturista zasedbe. Kitare niso ospredju, ritmika ni kompleksna, vse skupaj deluje bolj zasanjano. S skladbama Below in I Lose Hope je bilo vzdušje precej umirjeno. Novi album je bil vsekakor v ospredju, a na srečo Leprous niso pozabili na pretekle izdelke oz. svoje hite.

Bolj živahno je postalo s skladbama Stuck in The Valley. Slednja je namreč za ljubitelje skupine prava poslastica, vsaj odraža bolj progresivno naravnanost, zaradi katere je skupina dobila tudi svojo prepoznavnost. Pevec Einar Solber se je v tem času dokazal kot izjemen vokalist, ki s pogosto rabo samoglasnika »A« dosega konkretne višave. A tu ne gre za zanemariti preostanek skupine, sploh ko pride do večglasnega petja, je zvočna slika popolna. Najbolj izstopajoč član seveda ostaja Solberg, ki se je s tokratnimi albumom odločil, da bo začel komunicirati s publiko, s čimer je tudi sam repertoar dobil na popestritvi. Kar seveda Leprous še dela dodatno posebne, je bobnar Baard Kolstad. Kolstad zaradi svojega dinamičnega in ritmično zahtevnega igranja predstavlja dandanes pomembno ime v progresivni sceni. Čeprav gre za mladega bobnarja, je Kolstad izjemno veliko pokazal. Seveda ne gre za zanemariti ostalih članov, ki so skozi cel koncert suvereno odigrali, pri kakšni skladbi pa so se iz kitar premestili na klaviature, kar je še dodatno potrdilo razgledanost in profesionalnost članov.

Zadnji album je bil tokrat konkretno v ospredju. Mogoče celo malo preveč, ker so se določeni umirjeni in zasanjani deli malce preveč vlekli. S skladbo Alleviate pa je delovalo, kot da so Leprous ustvarili skladbo, primerno za Evrovizijo. Malo več distorzije je bilo ponujeno s skladbo The Price. Z Distant Bells so se Leprous začasno poslovili. Gre za noviteto, ki se počasi gradi do neke točke, ko se pridružijo še ostala glasbila. Za dodatek je skupina odigrala še From The Flame s prejšnjega albuma, sklenila pa z The Sky Is Red, ki je tudi zaključna skladba na zadnjem albumu. Zaključek z morbidno in kompleksno skladbo, ki je s pomočjo lučk dobila še dodaten učinek na atmosfero, je dokončno potrdil odraz kreativnosti in profesionalnosti skupine.

V zadnjem desetletju se je pri Leprous marsikaj spremenilo. Glasba je postala tudi bolj sprejemljiva za večje množice, kar se je tudi slišalo na koncertu, ko je publika zapela kakšno vrstico. Glede na napolnjenost dvorane, deluje, da so Leprous neustavljivi. V naslednjih letih se lahko torej pričakuje, da bodo Leprous polnili še večje dvorane.

Leprous so kljub ne najbolj veselemu repertoarju uspeli v graškem klubu Explosiv pričarati pravo vzdušje, ki je obiskovalce držal na nogah do konca koncerta. Seveda tu ne gre za zanemarit odličnih predskupin Klone in Maraton, zaradi katerih je bil koncert resnično poseben.

avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik

Leprous setlista:
1. Below
2. I Lose Hope
3. Stuck
4. The Valley
5. Third Law
6. Observe The Train
7. Alleviate
8. The Cloak
9. The Price
10. Distant Bells
—dodatek—
11. From the Flame
12. The Sky Is Red


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki