Niet: »Il chiusura e finita – punka commincia«

2 382

Skoraj surrealno je bilo pred dvema tednoma po več mesecih, iz vsem znanih razlogov, spet vstopiti v Orto bar (in skoraj tako čudno je bilo tudi pisati tele vrstice, zato je reportaža nekoliko pozna). In to ne kar kakšen Orto temveč nabito poln, razprodan Orto! V organizaciji Dirty Skunks so Orto bar namreč razprodale staroste in velikani slovenske glasbene scene Niet, ki so že davno presegli zgolj status slovenskih legend punka in prerasli v bend, ki v polno zadene tako na študentskih žurkah, kot v ušesih nekoliko bolj zahtevnih poslušalcev. Nič drugače ni bilo niti tokrat, saj je bilo lahko še slepemu in gluhemu na daleč jasno, da s(m)o ljudje lačni in sestradani glasbe v živo in z več decibeli kot jih lahko od sebe da akustična kitara, kar je bilo v zadnjih dveh letih vse prepogost pojav še na tistih, za prstov ene roke, koncertov (pri čemer ne trdim, da ja z akustično glasbo karkoli narobe seveda). Skratka, da ne dolgovezim – če je bil na kultnem koncertnem albumu Live iz leta 1995 koncert Niet napovedan z zvenečimi besedami »Il disco e finita – punk comincia«, bi tokrat lahko rekli: »Il chiusura e finita – punka commincia«!

Še pred punk udarom pa je za ogrevanje poskrbelo nekaj sorodnega in sicer grunge (z nekaj primesmi) ljubljanske trojke Sickbreed. Skupina je pred slabima dvema letoma izdala svoj studijski prvenec The Joy in Deception, lanske koronske jeseni pa že svojega tretjega The Mirrors Words. Trojka je v dobre pol ure odžgala kopico mastnih rifov in trdih ritmov, ki so na trenutke sicer nekoliko pregloboko pogledali v seattlesko grunge talilnico, predvsem v smer neke druge trojice, koga drugega kot Nirvane seveda. Čeprav so Sickbreed mestoma tako po imidžu kot glasbeno spomnili na največji seattleski izvozni produkt, pa so s komadi novejšega datuma dali vedeti, da se odmikajo od glasbenih okovov grunga, saj je bilo mogoče slišati tudi modernejše prijeme, predvsem so Sickbreed mestoma lepo odplavali tudi v trdnejše, skorajda stoner vode. Lepo ogrevanje!

Da moje uvodne besede o statusu Niet niso iz trte izvite priča tudi dejstvo, da so se bendu na kompilaciji Drž’te jih! To niso Niet!!! iz leta 1993 (ki se jo je dalo celo kupiti na stojnici z merchom in je pisec teh vrstic lahko po dolgih letih zamenjal svoj izvod iz srednješolskih let zlizanega in preskakujočega cdja) poklonili praktično vsi, ki so takrat kaj veljali na slovenski alternativni/underground sceni. Prvenec Srečna mladina (1984) in kompilacija Niet (1993) sta za slovensko glasbo brez dvoma zgodovinskega pomena in dejstvo je pač, da so Niet (bodi fen ali ne) z njima zapisani ob bok piščali jamskega človeka iz jame Divje babe v učbenik slovenske glasbe. Niet publike, ki je Orto napolnila do zadnjega kotička, ni prav nič šparala in že na samem začetku udarila z brezčasnima Sam in Tvoje oči, publika pa je hrup in energijo, ki je prihajala z odra goltala kot žejen v puščavi. No, saj smo bili dogodkov kot je bil ta leto ali dve dejansko hudo žejni, kar je bilo Ortu očitno vse do zadnjega akorda. Borut Marolt je tokrat govoril bolj malo; govorila je glasba in posamezni verzi hitov kot so Izobčeni, Depresija, Umiranje, Ritem človeštva, Paranoja in drugih v času v katerem živijo odmevajo še močneje, saj v središče postavljajo človeka, posameznika, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi ter težavami za katere je kriva tudi oblast, vred. Niet so Ortu namenili tudi Ruskega vohuna, ki je postal še bolj aktualen danes, ko se naša trenutna oblast, kot je vse bolj očitno, kot hudič križa boji, da za vsakim vogalom stoji Putinov KGB/FSB vohun in bi še vedno živeli v času, ko je Evropo ločeval berlinski zid in je bil živ termin »za železno zaveso« (kjer stare mame pul’jo rdečo peso). Da niso le nostalgični krik preteklosti je bend dokazal s komadi novejšega datuma med katerimi prednjačijo predvsem Dekle izza zamreženega okna, Vidim rdeče in čudovit Rad imam dež s slovesno zvenečim refrenom, ki je začaral in v evforično vzdušje popeljal celoten Orto. Niet so tako v več kot uri dolgem nastopu po dve do tri minutnih punk šusih pripeljali do čudovitega zaključka z zimzeleno in brezčasno klasiko, jasno Lep dan za smrt (manjkal je le še kakšen skriti dragulj kot je Queen of Snakes).

Tako malo (pa hkrati veliko) je potrebno, da je človek napolnjen. Včasih sta dovolj tudi dva ali trije akordi. Niet so s publiko Orta dokazali, da nismo in ne bomo postali homo covidus, kot ga je definiral Dan Podjed. Človek je pač socialno bitje in tega ne more ustaviti nobena oblast. Znana starorimski rek pravi Ubi societas, ibi musica – kjer je družba, tam je pravo, lahko pa bi rekli tudi Ubi socieatas, ibi musica – kjer je družba, tam je glasba!

Fotografije: Nina Grad

2 Comments
  1. Andraž says

    ” bok piščali jamskega človeka iz Potočke zijalke v učbenik slovenske glasbe.”
    Piščal ni bila najdena v Potočki zijalki ampak v jami Divje Babe.

    1. Rok says

      Imate seveda prav, hvala za opozorilo.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki