Kraj: Bluesiana, Vrba na avstrijskem koroškem
Datum koncerta: 28.02.2008
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 27,00€
Nastop otoških blues rokerskih bojevnikov Nine Below Zero je bil dovolj dober razlog za skok čez nedolgo tega padle meje “raicha”, levo od Celovca, v domačen objem vrbske Bluesiane. Tam nas je čakala zasedba štirih uglajenih gospodov, samih imenitnih glasbenikov, iz katere v oči in slušala povprečnega glasbenega poznavalca močno bode predvsem nekdanja Rory Gallagher ritem sekcija v podobi kompaktnega dueta gospodov Gerrya McAvoya in Brendana O’Neilla. Seveda pa imajo Nine Below Zero za ponuditi mnogo več od tega. Zasedbe se je vse od svojega nastanka davnega leta 1977 širom Evrope navlekla nekakšna kultna podoba enega najatraktivnejših blues rokerskih kolektivov nasploh, sloves, ki ga je gospoda z četrtkovim večernim nastopom povsem upravičila.
Stari znanci Bluesiane Nine Below Zero so pripravili šov vreden vsakega evro centa od sicer ne ravno prijazne cene vstopnic, česar pa iz bornega števila interesentov, ki so se v četrtek zvečer, kot je sprva kazalo, predvsem v želji degustiranja hmeljnih napitkov razkropili okoli šanka, ni bilo moč razbrati. Bluesiana je še ob tri četrt na deveto zvečer delovala bolj zaspano, sploh pa neprimerljivo bolj otožno od obiskov očitno mnogo atraktivnejših Erica Sardinasa ali prsate srbske kraljice Ane Popović. Nine Below Zero so oder tako lahko okupirali skorajda neopaženo, s previdnim slalomiranjem med vedro razglabljajočo publiko. S “podiuma” je kmalu za tem pričel odmevati dobro znani motiv On The Road Again, skozi katerega je gospoda odjadrala malo za šalo, malo za res, a seveda dovolj suvereno, da je bilo moč med kot šolarji polkrožno postrojenim avditorijem zaznati prve konkretnejše življenjske znake. Pri tem je potrebno poudariti, da stara Canned Heat klasika niti slučajno ni bila dostavljena v obliki konvencionalnega sredstva za razbijanje ledu, prebujanja zanimanja publike in s tem posledičnega dvigovanja samozavesti, ampak že dolgo slovi kot posebne vrste vezni element železnega Nine Below Zero repertoarja. Nadaljevanje ni dopuščalo prostora za predah, kar se seveda zdi povsem razumljivo. Z izjemo humorno obdelane Walking By My Self sta Rockin’ Robin in Can I Get A Witness strasti in emocije razburljivih uvodnih minut kmalu smelo osredotočili na izvedbo klasičnega material zasedbe. Brezkompromisno, z enostavnimi bluesy obrati, ter predvsem osupljivo igro ustne harmonike Marka Felthama, ob agresivnem pristopu katere se še veliki Little Walter zdi kot pomilovanja vreden vajenec, pogojno rečeno seveda!
Po burnem uvodu so Nine Below Zero po profesorsko stopili iz pedalke za plin, trezno, v rutinskem slogu velikih mojstrov umirili strasti in ponudili bolj sedativno naravnan komplet skladb. I Can’t Quit You Baby je odzvenela v veličastnem slogu, na polno in z jasno izraženim čutom za melodijo, kot tudi dinamiko. Čustveni trenutki, ko stara Willie Dixon klasika dobiva nove dimenzije, pravzaprav raste pred našimi očmi, iz malo znanega izvirnika, preko vsestranske Led Zeppelin verzije, v nezaustavljivi hudournik emocij. Podobna, a malce bolj zapletena zgodba se je vrtela okoli Tore Down. Skladba je nosila temačnost, značilno za izrazno moč Howlin’ Wolfa. Fantastika, ki neumorno krotenje znanih bluesovskih fraz “kitarskega heroja” Dennisa Greavesa efektivno zlaga in z ljubečo roko prireja svojstvenemu glasbenemu izrazu. Dennis je zapuščino delta bluesa pogumno in na kar se da enostaven način adaptiral urbanemu okolju, seveda skozi učinkovito uporabo električne kitare.
“Streznitev” je prišla kmalu. Treat Her Right nas je hitro vrnila v ustaljen okvir boogie rocka, tokrat v zaključku hudomušno zaokroženega še s Steppin’ Out. Nasploh se je Dennis ta četrtkov večer zdel primerno razpoložen za pogosto težko razumljivo motanje okoli zimzelenih bluesovskih tematik, raznih Albatrosov, Black Dog inspiriranih izletov, ter cele kopice Sonny Boy Williamson motivov, bolj na silo stlačenih ob bok njim pogosto nekompatibilnega avtorskega materiala. Resda zabavno, a mogoče malce preveč predvidljivo. Škoda, saj glavnina Nine Below Zero odličnosti izvira prav iz lastnega materiala. Lep primer veličine slednjega je bila Don’t Point Your Finger At The Guitar Man, ki je napadla ostro, na prvo žogo, z zvrhano mero modulativnih vzpenjanj in sestopanj, predvsem pa z navdušujočo komunikacijo na relaciji vokala, kitare in ustne harmonike, ki se razkazovanja mišic ni branila niti skozi Three Times Enough.
Slaba dva ducata skladb sta minila kot bi mignil, seveda po zaslugi izjemno razburljivega dogajanja, kot verjetno tudi naglo odžaganega programa. Sam se namreč nikakor nisem mogel znebiti občutka, ki je neprestano drezal vame, da je se stricem na trenutke prav mudilo iz odra Bluesiane. Seveda bi bilo od Nine Below Zero izključno na račun vsesplošno cenjenega glasbenega statusa neuko pričakovati imunost na vmešavanje muhavosti človeške narave. Kakršnokoli nerganje je zatorej tule popolnoma neumestno, saj so se gospodje pokazali kot izrazito homogena zasedba bluesy sanjačev, ki je v zrelih letih za povrh vsega še v izjemni formi. Polna življenja, energije, in kar je najpomembnejše, ljubezni do bluesa.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
