Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: No Hot Ashes
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 40:11
Ocena: 4/5
No pred nami je še en prvenec skupine, ki je delovala v osemdesetih in pravzaprav s svojo vizijo sledila takrat aktuanim trendom west coast AOR glasbe, ki se je na veliko razmahnila tudi na tleh Velike Britanije ter stare evropske celine. Govora je o izgubljenih in najdenih severnoirskih rockerjih NO Hot Ashes iz Belfasta.
Dolgo je trajalo, da skupina, ki je nastala sredi osemdesetih izda svoj prvenec. Zgodba pa gre takole. Leta 1988 so sklenili pogodbo z GWR Records in 1988, originalno verzijo skupine, pa so zastopala imena: Dave Irvine (kitara), Paul Boyd (bas kitara), Tommy Quinn (vokal), Tommy Dickson (klaviature) in Steve Strange (bobni). Ko so se No Hot Ashes preselili v London in pričeli odpirati koncerte pred skupinami, kot so Mama’s Boys in Magnum, je izgledalo, da se obeta vzpon skupine, vendar pa se je nato pričelo zapletati prav v fazi, ko je skupina želela izdati svoj studijski prvenec. Tako so člani drug za drugim pričeli izgubljati voljo in konec leta 1990 razglasili, da so No Hot Ashes prenehali z delovanjem.
Bend se je leta 2013 reformiral, z namenom, da s svojim edinim napovedanim nastopom obeleži delovanje lokalnega belfastskega kluba Rosetta Bar. A se je vse obrnilo drugače in bend je s tem koncertom in »prahom«, ki se je dvignil okrog njega, uspel doseči toliko pozornosti, da jih je opazila italijanska založba Frontiers Records. Po 34. letih čakanja, je torej privekal na svet istoimenski studijski prvenec skupine “No Hot Ashes”.
40. minut glasbe je torej osvežena refleksija časov davne preteklosti, ko je AOR cvetel in so klestili orjaške denarce onstran atlantske luže skupine, kot so Journey , Survivor in Night Ranger. Tudi verzija tega žanra, ki se je vzpostavila na britanskem otočju je bila cvetoča. Tja so se slogovno hitro pomaknili seveda Def Leppard, tu so bili izjemno atraktivni FM. V Kanadi so za razcvet žanra skrbele skupine, kot Honeymoon Suite, Bulevard, v tistem času konkretno adaptirani Triumph in Aldo Nova,…
Dejansko je material na albumu »No Hot Ashes« odsev teh časov rock’n’roll optimizma osemdesetih. Naphan z nizom dovršenih točk. Izdelane kompozicije glav in repov z atmosferičnimi vrhunci v atraktivnih refrenskih napevih, ki z melodično nalezljivostjo pritegnejo pozornost hipoma. Izredna interaktivna igra gradnikov zvoka, dialog klaviatur in kitare je kreposten in dinamičen, dodajanje vokalnih harmonij, po vzoru očetnjave skupin Queen in Uriah Heep. Kitare v osveženi produkciji porinjene rahlo naprej, zvočna krajina, pa lebdi na pregrinjalih zvoka sintetizatorjev osemdesetih. Vsega malo torej. Avtoritativno in čisto visoko melodično nalezljivo petje glavnega vokala v središču pozornosti ter obilje pompa in bombastike. Osvežene točke, ki so se kalile preko treh dekad, so torej zbrane naposled na pravem mestu. Karakterno močan album, ki je nastajal dlje časa, v kakovostnem oziru, pa mu težko kaj dodaš ali odvzameš. Na moč priporočljivo čtivo torej za vse retro AOR nostalgike!
Zasedba
Dave Irvine – kitara
Nial Diver – kitara
Paul Boyd – bas kitara
Steve Strange – bobni
Tommy Dickson – klaviature
Eamon Nancarrow – vokal
Produkcija
No Hot Ashes
Seznam skladb
1. Come Alive
2. Good To Look Back
3. Satisfied
4. Boulders
5. I’m Back
6. Glow
7. Over Again
8. Jonny Redhead
9. Souls
10. Running Red Lights
