NoMeansNo – Stay Tunned Folks! (2007)

RockLine: Najprej naj izrazim zadovoljstvo in srečo v svojem imenu ter v imenu celotne slovenske publike, da vas lahko ponovno gostimo pri nas.

Johnny: Prisrčna hvala.

RockLine: Dosedanji koncerti so sezuli še tako zadržane poslušalce. Kakšna so pričakovanja pred danasnjim koncertom?

Johnny: Upam,da bo današnji rezultat kar se da blizu temu, čemur smo bili priča tu do zdaj. (smeh) Tu smo bili res enkratno sprejeti vsakič, odkar prihajamo v slovenijo. Če spomnimo, da smo bili v Ljubljani prvič leta 1988, potem je vmestna tudi izrecna opomba, kako so se stvari v zadnjih dvajsetih letih res korenito spremenile. Ne samo v Sloveniji temveč v vseh državah vzhodnega bloka. Ker je dvajset let let dovolj časa, da smo se z marsikom tukaj tudi spoprijateljili, se nekateri znani obrazi vedno znova in znova vračajo. Hvala bogu … (smeh) to je nedvomno dobro za nas.

RockLine: Vsekakor. Zadnjič ste tu praznovali svojo 25. obletnico delovanja, ki ste jo obeležili z albumom One. Pa se vrnimo še malce nazaj. Če se ne motim, se je vse začelo že davnega leta 1979 …

Johnny: Ni šlo toliko za rojstvo NoMeansNo ideje, ampak takrat sva se z bratom odločila spisati in posneti nekaj pesmi. Rob je kupil štiristezni snemalnik in takrat je bil to dejansko vrhunec tehnologije. Začela sva pisati glasbo ter igrati skupaj. Ker je bil takrat v kanadski Victoriji vse večji direndaj okoli punka, katerega je poslušal tudi Tom (Holliston, kitarist, ki je prišel v zaodrje ter si odprl težko prisluženo pivo …), je bilo logično, da želimo ustvariti kaj drugačnega od tega, kar so takrat počeli ABBA ali Queen, smo svoj pečat na prebujajoči se sceni želeli pustiti tudi mi. Kar pa zadeva rojstvo skupine NoMeansNo, je do tega prišlo leto kasneje, ko sva se z Robom odločila, da je čas izgubiti tudi koncertno nedolžnost ter nastopati na odrih. V začetku sva bila le dva – bas kitara in bobni, saj dejansko nisva poznala primernega kitarista, s katerim bi lahko igrala. Nato pa smo se spoznali z Andyjem Kerrom, ki je ostal z nama vse do leta 1991, s Tomom, sedanjim kitaristom pa smo se spoznali med koncertiranjem z najinim stranskim projektom, the Handson Brothers, Rob pa je s Tomom igral tudi v skupini Showbusiness Giants, kar je prvotno Tomova glasba. Nato smo ga ugrabili … (smeh) Ter prislili, da podnujno postane del naše skupine (smeh).

RockLine: Ko si že omenil andyjev odhod, naj vprašanje naslovim kar nate, Tom: kakšni so kriteriji kvalitete, s katerimi kitarist lahko napolni Andyjeve čevlje?

Tom: Nikoli nisem poskusil polniti andyjeve čevlje, saj sem imel že svoje na nogah (smeh). To je moj odgovor.

RockLine: in to je bila edina menjava znotraj tabora NoMeansNo?

Johnny: V tem času je v skupino prišel tudi naš prijatelj Ken Kempston in bobnal v skupini. Tom je vskočil med našim planiranim odhodom v avstralijo, kjer smo imeli turnejo s sorojaki D.O.A., ki je bila res enkratna, zanimiva in je bila velika avantura. Ker smo se odločili nekaj le spremeniti, smo razmišljali kako bi NoMeansNo zveneli, če bi v skupino prinesli še dodaten set bobnov, kar smo preizkusili najprej v studiu, nato pa je padel predlog preizkusiti to tudi v živo. To je bila sprememba, ki je vsaj malo pozornosti s Toma speljala bv drugo smer in ljudje so lahko rekli: “OK, spremembe so bile storjene, prav tako pa so se NMN odločili preizkusiti tudi novo zvočno podobo in recepte!” Tako je bilo naslednji dve leti in pol, ker pa je ladja šla v povsem svojo smer, Tom pa se je v skupini popolnoma vsidral, smo sklenili število oklestiti nazaj na število tričlanske zasedbe. Obdobje eksperimentiranja je bilo kratko, a sladko, kar je kul in zabavno, a smo res veseli, da smo lahko spet trio in rock’n’roll bend. Ohranjati je treba kar se da preprosto strukturo tega, kar počnete, mar ne?

RockLine: Od osemdesetih dalje, kot si rekel, se je veliko doživetega spremenilo. Progresivni eksperimentalci so za kratek čas prepustili prestol skupinam z live, do-it-yourself stilom, ki niso toliko nasnemavali in preveč komplicirali v studiu. Kakšen pa je vaš studijski princip dela?

Johnny: Veliko posnetkov, ki jih snemamo, je polnih overdubbinga. Studio je potrebno izkoristiti v popolnosti in iz ponujenega iztisniti še zadnjo žmohtno kapljo. Najprej posnamemo osnovno strukturo in ogrodje, ki ga ustvarimo skupaj, nato pa je potrebno marsikaj polepšati. Zamenjaš in ponovno posnameš določene dele. Tom nasname kitarske parte, ki jih ojača ter odebeli. Studio koristimo kot dodaten kos opreme, kot studio. Če smo iskreni: stvari se kdaj posrečijo, kdaj pa tudi ne … (smeh) Vsi naši izdelki niso uvrstljivi v skupino neverjetnih dosežkov, a imajo vsaj vsi nek svoj šarm … (smeh)

RockLine: Naslednja stvar, ki šine v glavo nedolžnega poslušalca, je ta, da sicer poustvarjate vzorce svojega zvoka, a ne na suhoparno enak način. Eksperimenti torej le funkcionirajo, kaj pa je tisto svetoskrunsko dejanje, zaradi katerega bi zadeli ob zid omejitev ter priznali, da nekaj ne more biti NoMeansNo izdelek?

Johnny: Morebiti smo to skrajno mejo že dosegli. To je težko soditi. Glasbi pristopamo kot glasbi. Glasbo ustvarjamo in pišemo, poti do cilja pa so lahko različne. Moj brat Robbie piše linije na tekst, včasih napiše kar celo pesem, s Tomom pa se spraviva ideje nabirati kar med preigravanjem ponujenega. Na zadnji plošči pa smo ubrali obratno pot. Imeli smo kopico glasbe brez besedil. Precej je tudi čudaške glasbe, ki se ne kvalificira v jakostno skupino riff rocka. Ko pa kitare in bas funkcionirajo, takrat dobi Robbie ideje za besedila, odpre ventile in skladbe se preoblikujejo v nekaj povsem drugega, celostnega. Večina skladb se začne tako, da z njimi začneš, jih pestuješ, nato pa prerastejo v povsem samostojne glasbene entitete. V nekem trenutku je, če uporabljaš le logiko, težko napovedovati kakšna ta podoba bo. Na koncu prisluhneš materialu, mu prisluhneš tako, da ga razumeš ter čutiš kako bi morala določena pesem funkcionirati. Tako izpadejo šibki členi iz nabora. Le tako lahko album dobi nek povsem samosvoj karakter. Ne gre za prej dobro domišljeno in pred tem uzrto idejo. Na zadnjem albumu pa smo si želeli utreti pot s krajšimi skladbami, več punk rocka, ki bi bile poslušalcem bolj razumljive in dostopne. NoMeansNo One je bil album, ki je bil dolg in namenjen tatičnemu poslušanju v fotelju in ni bil ravno party album. Minilo je 6 let in izdali smo nov album, s katerim smo želeli izsterliti nov projektil kar direktno v vaš obraz …

RockLine: Ko že omenjaš One – poleg Ramonesov, ki so bili vaš vzor že preteklosti, ste ponudili v zobanje tudi predelavo nad vsemi predelavami: spisali ste z besedilom obogateno vizijo Miles Davisove skladbe ‘Bitch’s Brew’. Za to je bila potrebna precejšnja mera glasbene podkovanosti in predvsem poguma, saj se vsak lolek ne loteva preigravati, kaj šele snemati Milesove glasbe …

Johnny: Robbie je velik Miles Davisov oboževalec. Milesa Davisa kuje v sam vrh svoje glasbene obsesije in ga iskreno ljubi. Tako je prišel na idejo, da ne napiše le pesem, ampak prozno delo, zgodbo, si sposodi naslov ter spiše besedilo. To je bila njegova ideja, po kateri je moral spisati besedilo ter narediti nekaj novega. Nato smo šli v studio ter začeli snemanje nečesar, kar naj bi bil le studijski projekt, nato pa smo se znašli v poziciji, da smo One kar dvakrat v celoti tudi odrsko uprizorili. Z nami je v Vancouverju nastopila enkratna kanadska zasedba ZOO, ki so drugače italijanski mojstri, resnični blazneži, priznam, ki premorejo enkratnega bariton saksofonista, povabljeni pa so bili na jazz festival … Za goste so izbrali kar nas. Festivalski organizatorji so nas poklicali, kar je sicer precej čudaško, saj nismo jazz bend … Verjetno so iskali nekaj, kar bi bilo zanje zanimivo, a bi preseglo meje ozkih okvirjev in mi smo sklenili, da je, če že kdaj, potem to pravi trenutek, da odigramo skladbo ‘Bitch’s Brew’ tudi v živo. Posneto smo spolirali ter k sodelovanju na odru povabili omenjenega ZOO saksofonista Luco. Skladba ima dva dela in v drugem delu si pasaže podajata klaviature, mi pa smo se namenoma odklopili, zato je vskočil polniti vrzeli v drugem glasbenem polčasu. Pesem je pač dolga. Izkušnja je bila v barvah popolne zabave. Druga stvar pa so bili Ramonesi, ki so bili od nekdaj naši ljubljenčki, zato je bila izbira materiala precej bolj spontana.

RockLine: Ramonesi pa so vseeno lažje povezljivi s tem, kar počnete v The Hanson Brothersih …

Johnny: To pa vsekakor … (smeh) The hanson Brothers so le naš alter ego, ki se pretvarja, da smo Ramones. (smeh)

RockLine: Ko sem prisluhnil vašemu zadnjemu albumu All Roads Lead To Ausfahrt me je najprej zadel naslov. Začel sem se spraševati mar se s tem albumom ne poslavljate, saj Ausfahrt v nemščini pomeni izvoz.

Johnny: Upam da ne. Ne pomeni slovesa. Šlo je le za šalo, saj v šali, ko se voziš po cesti, kroži šala, da je Ausfahrt nakvečje mesto v Nemčiji, saj vse poti vodijo v “Ausfahrt”. In naš tonc je to dejansko na glas izjavil (smeh). Ideja za naslov plošče je bila na dlani.

RockLine: Ker je bolj pogost pregovor, da vse poti vodijo v Rim, bi lahko poetično imeli že naslednjo ploščo, a je Ausfahrt bolj humorna domislica! Kaj pa je zgodba zadnje plošče?

Johnny: Ni neke trdne zgodbe ali koncepta. Je le kopica čudaško zvenečih pesmi, ki so se navesile skupaj v grozd pesmi. Želeli smo posneti bolj pospešeno ploščo od predhodnje. Sodelovali smo z Blairom Calibabo, ki je brusil zvok kot zvočni tehnik. Obdani smo bili z novimi obrazi, obredli povsem nove studije in albumu pristopili na drugačen način in osvežili zvočno podobo. All Roads Lead To Ausfahrt naslov nam je sugeriral tudi krasno idejo za naslovnico in mislim, da je grafična podoba sicer minimalistična, a učinkovita … Gre tudi za naš mali hommage nemškim fanom, ki so nam ostali vsa ta leta resnično zvesti in tako je ime plošče povsem logično in kul.

RockLine: Torej ne gre za neko metafiziko in metaforično slovo od scene?

Tom: (smeh) Hmmm… Ne! Ljudje nas pogosto sprašujejo ali je to naša zadnja turneja, kar so nas spraševali že pred izidom plošče.

Johnny: Vsaka turneja, na katero odrinemo, je naša zadnja. Vsak koncert je naše slovo, a glejte: še vedno smo tu! Letom navkljub! (smeh) NoMeansNo smo vedno na robu razpada, stvar pa teče vsemu navkljub že zadnjih deset ali petnajst let. Ko je Andy odšel, so mnogi spekulirali o našem razpadu, a… Ne vem … Karkoli storimo bo obstajal nekdo, ki si bo predtavljal nekaj svojega (smeh).

RockLine: Veliko bendov iz Kanade, lahko brez slabe vesti štejemo med vplive, ki so oblikovali in klesali obličje glasbene scene sedanjosti. Kakšno je vaše mnenje o glasbeni sceni sedanjosti?

Johnny: Menim, da je težko oprijemljiva ter nemogoča za definiranje. Veliko punk rocka sedanjosti je predvsem komercialnega. Punk je prerasel v pop fazo. Nedvomno svet ne premore več tako močne in vplivne underground scene, ki je vladala v osemdesetih, ko je bila večina ljudi politično in idejno tesno povezanih. To se je razkropilo po tem, ko so se posamezni vplivni možje postarali, mlada garda pa nima nekega trdnega institucionaliziranega zaledja trdne scene, ker te, kot je bila včasih, enostavno ni več.

RockLine: Podobno torej, kot lahko pod vprašaj postavimo pregovorno NYHC sceno, kot sem o tem pomišljal že ob zadnjem obisku Sick Of It Allov.

Johnny: Ljudje se pač staramo, mladina pa nastopa s povsem novim odnosom in attitudom. Včasih gre vse na bolje, velikokrat pa na slabše. Tako, denimo, so mladi v devetdesetih ogrevali svoja ušesa na rap in hip – hop, house in to je pomenil tedanji vrhunec zanimanja. Na žalost je veliko dobrega in pozitivno naravnanega enostavno odpadlo. Ni bilo ravno veliko naučenega iz preteklih izkušenj in pozitivnega staranja. Veliko bendov pa vseeno vedno znova nastaja in polni vrzeli. Veliko je dobrih. Ne sledim več tempu in sceni. Prav tako ne berem glasbenega časopisja ali poslušam radio in podobno. Tu so enkratne skupine, z eno takih danes nastopamo in prihajajo iz Vancouverja, ki pozitivno presenetijo. Kje sem Invasivse prvič videl?

Tom: Mislim, da je bilo to pred tremi leti ali nekaj podobnega … Mislim, da so bili predskupina na listi nastopajočih ob promociji predzadnje plošče … Mislim, da je bilo to na nastopu, na katerem smo nastopili s skupino Removal.

Johnny: Tako je… Bili so na listi nastopajočih.

Tom: So krasni fantje in srčen ter kvaliteten bend.

Johnny: so izvrstni ljudje in glasbeniki in tako so se uvrstili na napo kratko The Hanson Brothers turnejo in prek svojih zvez so iskali skupine za promocijo ter podporo, klic pa je bil preusmerjen na naš naslov. Imajo tri kvalitetne albume, izstopa pa povsem nov in še neizdan album, kateremu boste lahko prisluhnili naslednje leto. V čast nam je, da lahko pomagamo ter ljudem ponudimo nekaj svežega, mamljivega in izstopajočega. Kaj je lahko boljše od tega, če je skupina kanadska? Naslednji bonbonček je bila skupina ZOO, katero smo spoznali tako, da je njihov basist organiziral naš nastop v Italiji. Vsi so povezani s skupinami, kot je The Ex, snemali so s Steveom Albinijem, ki je prav tako izvrsten glasbenik, ki nastopa v številnih zasedbah. Je sicer bolj del avantgardne glasbene scene. Ko z njimi nastopaš, sklepaš poznanstva, a, kot sem že omenil, ni nihče ravno uglašen na trenutno glasbeno sceno na način, da bi si drznil reči, da jo pozna do obisti. Ne sledimo pulzu moderne glasbe … (smeh)

RockLine: Kaj pa morebitno presenečenje večera? Kakšne so možnosti, da bomo na tem koncertu deležni inkarnacije The Hanson Brothersov?

Johnny: Ne… Danes te sreče, žal, nimate.

RockLine: Kaj imate v načrtih za prihodnost (kratkoročno in dolgoročno)?

Johnny: Trenutno zaključujemo zadnjo izmed petih NoMeansNo Ausfahrt evropskih turnej, ki trajajo že od prejšnjega decembra. Pred tem smo bili na parih kanadskih in na ameriški turneji. Smo na repu zelo dolgega niza koncertov. Odigranih je bilo 150 ali 160… 180 koncertov. Kratkoročni načrti dišijo torej po počitku. (smeh) Dolgoročno pa upamo, da bomo ustvarili kmalu kaj nove glasbe. Naslednje leto odhajamo na obisk na Norveško. Zbiramo materiale za koncertni album The Hanson Brothers, ki je že posnet, tako bi bilo res fino, če bi dobili primerno likovno predlogo ter ploščo izdali. Prihodnje leto bomo odigrali tudi nekaj The Hanson Brothers koncertov. Nimamo pa nekih trdnih načrtov, saj vsi upamo na zaslužen dopust.

RockLine: Zaključek na naši strani je vedno v domeni sporočila našim bralcem. Kaj sporočate?

Tom: Obrnite stran, saj se na naslednji strani pripravlja nekaj celo boljšega in slastnejšega. (smeh)

Johnny: In: “Stay Tunned!”