No Means No invazija na Ljubljano

 Torkov večer je bil ta teden nekaj posebnega. Pravzaprav niti ne zaradi vremena in shlajenega ozračja, ki je prišepetaval tihi obet bližajočega sneženja, temveč so bile oči uprte nekoliko nižje, v smeri Cvetličarne VPK. Precej tiho in niti ne tako javno odmevno kot bi si človek lahko mislil, so svoj, tokrat že trinajsti, obisk v naših logih napovedali kanadski veljaki in staroste happy hardcoreovskih ritmov – NoMeansNo. Po poletnem bivakiranju na hrvaški obali si kaj takega niti ni bilo moč obetati, saj so po invaziji na Hrvaško nadaljevali pot povsem mimobežno in daleč proč od Slovenije … Ravno zaradi počastitve tradicionalnega uživanja na njihovih dosedanjih koncertih, mimogrede – prvega koncerta v menzi študenskega naselja iz leta ’88 se verjetno spomnijo tisti malo starejši študentje, meni pa je v spominu ostal bolj zadnji obisk v Festivalni dvorani, celjski alternativci pa lahko obujajo še najbolj sveže spomine iz sedaj povsem nedelujočega Kljuba. Kakorkoli že: v bran alternativnim idealom ste se lahko odpravili zadoščenje in potešitev iskat že ob osmi uri zvečer, ko so v precej izpraznjeni Cvetličarni začeli doneti prvi zvoki koncertnega dogajanja.

ZMAJEV REP (20:15-20:50)
Na oder so namreč stopili Zmajev rep, obsotelski glasbeni kolektiv, ki je zvokovno najenostavneje označljiv kot fussion rock zaseba. Kvartet, ki ga sestavljajo kitarist Andrej Boštjančič – Ruda, basist Jošt Drašler in njegov brat bobnar Vid Drašler, celotno sestavo pa klavirsko zaokrožuje Ambrož Božiček, je v VPK-jev center sproščanja prišel predstavljat predvsem nove materiale. Že od komada ‘Begne’, s katerim so koncert tudi začeli, je bilo vsem tistim, ki so se z njimi soočili prvič, ponujeno intenzivno zlivanje inštrumentalističnih motivov, vzorcev in podob v impresivni inštrumentalij, ki se spogleduje ritmično s cobhamovskimi ritmi, katerim prilivajo precej balkanskega melosa, nekje v ozadju, med debelimi plastmi jazz rockovskega konglomerata pa zadiha tudi pridih Lalo Schifrina ter še ne slišane glasbe za še ne narejenega Umazanega Harryja. Precej zahteven zalogaj so si zastavili z makedonskim sinkopiranjem, katerega smo vajeni pri kakšnem Vlatku Stefanovskem, ni pa to ravno običajna metrika slovenskih dečkov in deklic – nastopi trenutek impresivnosti, z imenom ‘Tara Didlova’. Zmajev rep so odlični glasbeniki in krasni zvočni manipulatorji. Izstopajoči dejavnik skupine so sicer Rudova kitara ter precej domiselne solistične pasaže, nikakor pa ni smiselno pojmovati tega kot to, da so v Zmajevem repu vsi žarometi usmerjeni na levo stran odra, kjer v precej običajni odevi ter s povsem običajno pričesko izvablja prefinjene zvoke, riffe ter solistična ritmiziranja s priprtimi očmi ravno oče in idejni vodja ali pa bolje – pobudnik zasedbe. Sanje podob, kakor se imenuje njihov tretji celovečerec, so dostojno v raznobarvne stekleničke vlivali vsi ostali. Bobnarju Vidu Drašlerju ne manjka občutka in metronomske natančnosti, seksapilno nizkofrekvenčnost premore vsak dotik basovske topline v celoto dogajanja, precej pa se vas zna dotakniti Rhodes zvok iz starodobnih klaviatur. Definitivno dišijo na povsem drug čas in ravno zaradi tega jih je nemogoče postaviti v okvir progresive, razvoja rockovskih zvokov po časovni premici navzgor, saj so Zmajev rep konzervirali že tri desetletja stare recepturne prijeme in mlačno vodo, ki pa vseeno premore privlačnost in gravitiranje vaše pozornosti od šanka proti odru. Manjka pa jim še ščepec odrske izzivalnosti in malo več priložnosti, da se lahko v praksi otresejo statičnosti in vizualne pustosti. Drugače pa je bil celoten paket ponujenega zelo užiten in velikemu delu vse številčnejše publike zelo povšeči. Morebiti je bila napačna le izbira datuma in skupine pred katero so odšli brusit svoja kopja …

INVASIVES (21:05-21:45)

Precej bolj v punk hardcoreovskem duhu progresivnih stricev, ki so bili glavni razlog vaše torkove navzočnosti v Cvetličarni, pa so oder zasedli vancouverski novinci, ki, po svojih besedah, premorejo renome popolne potešitve množic na stotinah koncertov, dva albuma, tri curaklje, šest jajc in enega Hansa Anusa – dame in gospodje: The Invasives. Da se niso prišli na sončno stran Alp sončit, temveč izlivati celoten žolč ter cepiti še zadnje atome svoje moči, so dokazali že s skladbo ‘Inevitable End’. Hiperventilirana mešanica divjih bobnarskih rafalov gospoda Anusa se lepo dopolni z basovsko preproščino, ki pa premore tudi kaj več kot bedno drgnenje enakomerno natempiranih potegov po strunah direktno v najvišji prestavi, saj Adam Slack pokaže precej več domiselnosti. Osrednji soj luči pa je usmerjen v rdeče oblečenega kitarista Byrona Slacka, ki je dopolnil zvočno podobo na način, kateremu ni več dodajati niti gram inštrumentalija. Problem je za marsikoga nastopil, ko je odprl usta ter začel peti. To pa zato, ker so v kričeče refrene in psihotična besedila prišli Mr. Wrong, Jello Biafra in Kermit ter svojo dominacijo udejanjili v eni sami osebi, katero trga od obsedenosti. To Byron dokaže že s tem, da že pri tretji skladbi, ‘Dancing On The Grave’, z albuma, ki bo izšel šele naslednje leto, z odra pripleše med publiko ter v potokih znoja krade vedno več evforije in navdušenja sicer precej zadržane ljubljanske publike. Nadaljujejo z ‘101 Damnations’, kmalu pa svoj debi pred mikrofonom začne basist Adam, ki preide iz vloge back vokalista tudi v vlogo drugega glavnega vokala. Vrhuncev bi v nastopu mladega kanadskega tria lahko našteli kar precej, progresivni element, ki pa ga ponudijo fantje že od prvega takta dalje, pa je dejstvo, da so uspešno prerasli okvirje punkovske predvidljivosti ter so si v kanistre Invasives sounda vlili svež kerozin tudi iz stoner rocka (predvsem ritmiziranje v maniri Grohlovega gostovanja na QOTSA albumu Songs For The Deaf), novodobne britanske alternative (par prijemov me je spominjalo na Muse) in še bi lahko naštevali. Po uspešni poroki z glasbo – prej so se mladci klicali Married To The Music – se začenja era invazije The Invasivesov. Kratko, jedrnato in skrbno nacentrirano kot neustavljivi projektil testosterona, znoja, visokooktanske zabave in predvsem neustavljivega odrskega šarma. Dovolj velikega, da so po koncertu želi aplavz slovenskih mladcev in mladenk, ki jih v gibanje stežka prestavi tank ali pa resnično najznamenitejše MTV-jevsko sranje. “Not on the No Means No concert, baby!” je glas, ki vam povsem razje zatilje in se zažre v sleherno poro vaše podzavesti. Dosedanja bera nastopajočih je bila povsem prava in povsem premišljeno izbrana. Invasives vas objamejo ter zvabijo v ognjeni ples, v katerega vpletejo element starega, že storjenega in slišanega s plošč Sweet Kicking And Screaming ter The World’s Gotta Go ter še neslišanega in zelo obetavnega albuma, ki izide, kot rečeno prihodnje leto. Svoj obisk v Sloveniji za takratno primerno samostojno promocijo napovedujejo mladci napovedujejo že sedaj in mislim, da dvorana ne bo prazna, mar ne?

 

NOMENASNO (22:05-23:45)
In po zadnjih akordih skupine The Invasives je bila slika prizorišča precej drugačna od dotedanje, saj so se trume NoMeansNo zvokov željne množice začele zgrinjati skozi vrata v toplo zavetje Cvetličarne. Parter se je zapolnil v hipu in komaj so invazivni kanadski punkerji spraznili z odra še zadnji kos opreme, je svoj arsenal za proizvajanje kontroliranega hrupa začela nameščati trojica slovenskih starih znancev, ki skoraj da ne potrebuje pretiranega predstavljanja. V skoraj tridesetletnem obdobju glasbenega obstoja so Slovenijo obiskali kar dvanajstkrat, tisti, ki pa so jih tokrat ujeli prvič, pa so zaman strahovali pred baje nesrečno številko trinajstega nastopa na naših malih odrih. NoMeansNo so ustoličeni na prestolu alternativne jazzcoreovske ali happy hardcoreovske scene že več kot četrt stoletja, vendar postarani praporščaki kanadske HC odrešitve kljubujejo zobu časa, če ne fizično pa vsaj energijsko in psihično. Ironija, sarkazem, humor in inteligentna besedila so le del čarovnije. Bistvena je ost glasbe, ki se poigrava z ritmi in občutji množic že od prve pesmi dalje. Brata John (bobnar in pevec) in Rob (basist, kitarist in pevec) Wright sta zasedla desni del precej nekonvencionalno postavljenega prizorišča – bobni stojijo v prvih borbenih linijah na skrajni desni strani odra, bas je v centru, kitarski ojačevalci pa se bohotijo na levi strani odra. Pred Marshallov in Fenderjev ojačevalec je stopil kitarist Tom Holliston, ki že kar dobro desetletje polni praznino, ki je nastala po odhodu gospoda None-Of-Your-Fucking-Businessa, Andyja Kerra. Začetek je našponan do konca. S plošče Dance Of The Headless Bourgoisie zahrumi ‘I’m an Asshole’, ki v hipu spravi v gibanje celotne prve vrste zabave željnih fanov. Rob napade mikrofon tako, kot da jih ne bi imel že okoli 60, precej predirni pogledi gospoda Toma pa med trganjem strun režejo v temo odeto dvorano in iščejo znane obraze. “He tried to hide, he wandered down the road / He threw away everything that he owned, still he could not bear the load / He grabbed me when I met him and my blood it ran cold / He said, “I know a little story, and this story must be told.” / But it’s lies, lies, we never heard about it / Lies, lies, and we don’t wannt to know / Lies, lies, we’ll never listen”. Tempo se stopnjuje s hitrim preskokom v NMN sedanjost in na ploščo All Roads Lead To Ausfart. ‘So Low’ je tisto, kar vam imajo ponuditi kanadski kerlci v tem trenutku. Definicija je preposta in povsem njihova: punkovski HC tempo nadzvočno letečega letala, brca v glavo in ironija na kvadrat. Nato pa matematizacija v smislu 0+2=1 – ‘The Fall’. “The end is nothing / And you begin with nothing much / It starts with something (you see something, you feel something) / A gentle touch, a vicious punch / Just lean on over (roll on over, please move over) / You will get a little shove / Over your shoulder / A whisper saying “This is love, this is love-” / This is / First we feel / Then we fall!” Gibanje, inteligibilnost v vseh sferah in kakofonija zvoka. To je življenje. Po tandemu novejšega datuma ‘The Hawk Killed The Punk’ in ‘I’m Dreaming And I Can’t Wake Up’, ki slikata podobe iz vaših najhujših nočnih mor in, priznam, more niso bile nikoli tako psihotično privlačne, zabijejo še zadnji udarec s skladbo ‘Til I Die’. Gre za predanost in za poslanstvo do samega krutega in neizbežnega konca in publika to ve in čuti. Zaradi tega pa imajo polne roke dela tudi rockovskih ali bolje – HC-jevskih koncertov nevajeni varnostniki famozne službe za varovanje varnostniki, ki so tokrat skrbeli za naše zdravje, so bili strici iz službe VIP varovanje, ki so tokrat iz prizorišča vlekli zaprisežene pogerje, po naših podatkih pa ni tokrat nihče končal v Kliničnem centru. ‘The Night Nothing Became Everything’ spomni na skrivni pomen albuma 0+2=1, divji tempo izmenjave telesnih sokov in podajanje mikrofona pa se od Roba seli na Johna in na Toma iz skladbe v skladbo. Manjka le še material z albuma The Worldhood Of World As Such, a upanje ostaja do zadnjega neskvarjeno. Plejada zvoka in NMN ideologije se dopolnjuje, potovanje po desetih albumih pa pušča znake izžetosti tudi na odru, kjer z lic kaplja znoj, iz pljuč pa hrope tokrat nezakajeni zrak, ki brusi glasilke s polno močjo. Prvi premor in kanadski dedki odidejo na provokativno pavzo, ki pa jo prekinejo klici po še. Po ‘Slugs Are Burning’ iz zvočnikov zadoni material s plošče One – ‘Graveyard Shift’. Aplavz in kriki odobravanja. Zatem ponovni odhod in še en bis. Zato, da vas dokončno obdela kar sam kitarist z avantgardo HC-ja – ‘Small Parts Isolated And Destroyed’. “Small parts isolated and destroyed / See the big boys play with their toys / There is one thing I will never do / Trust you / There’s one thing that I have learned / All god’s children will get burned”. Po ‘No Sex’ še dramolet komada ‘Humans’, veliki finale pa predstavlja suvereno in energično sprejet izliv zadnjih atomov moči v skladbi ‘Rags&Bones’. Luči se prižgejo. V glavi ostane tona užitka in piskanje v ušesih. NoMeansNo so ponovno presegli koncertna pričakovanja množic.

 

Po videnem in slišanem je ostala le vrnitev v toplo zavetje domov ter preštevanje bojnih ran. Koncert je možno ocenjevati in ocenjevati, a edino kar šteje je z zadovoljstvom zapolnjeno srce ter adrenalinska mrzlica, ki obljublja povratek na prizorišče ob vrnitvi kanadske naveze v naše loge. Vseh 800 duš je izpraznilo prostor ter si kupilo suvenirje, plošče in vse ostale nujnosti, vsi trije bendi pa so se lahko v nov dan odpravili še z enim uspešno uplenjenim koncertnim nastopom ter z novimi skalpi morebitnih skeptikov za pasom. Imperativ, ki ostaja v podzavesti pa je DA – s tremi klicaji!

 

besedilo: Sandi Sadar

fotografije: Sandi Sadar (Zmajev Rep & Invasives) & Jani Lah (No Means No)