Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 12.11.2007
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 26,00€ / 29,00€
Dobrodošli znova vsi vi, z žejnimi ušesi, kje drugje kot v Bluesiani. Komaj so tu bili Devil’s Slingshot (MacAlpine/Sheehan/Donati), že je tu popolnoma temnopolti odgovor na razumevanje skovanke “power trio”, poimenovan Free Form Funky Freqs. Reč bi zvenela popolnoma običajno, v kolikor se za tem imenom ne bi skrivali bogovi svojih glasbenih doprinosov Vernon Reid (kitara, osnovni člen zasedbe Living Colour), Jamaaladeen Takuma (bas kitara) in Grant Calvin Weston (bobni), s svojim osnovnim orožjem graditve na elementarni naravni kemiji medsebojnega zaznavanja med družnim odrskim jammingom. Fanje so se slučajno na pobudo Westona, srečali (nasploh prvič v karieri skupaj) na odru in ugotovili, da so rojeni za biti udarni trio. So trije povsem unikatno profilirani glasbeniki, ki zahtevajo ogromno svobode, katero za svoje izražanje iščejo v popolnem prostem jazz / funk eksperimentiranju. Superiorni energetski fluks, katerega zaneti iskra, ko stopijo so skupaj, požene trojec v pogon, kakršnega si težko predstavljaš dokler izkušnje z njim ne doživiš na obisku F.F.F.F. koncerta.
Možje so praktično iz “nič” posneli prvenec in izdali “Urban Mythology Volume One” (2007), katerega so večinoma predstavljali v svojem repertoarju v Bluesiani. Preden so se spravili v studio, so fantje vsega dvakrat nastopili skupaj v živo v formaciji, ki je kasneje dala rojstvo F.F.F.F. Ta bazira na igranju, ki pozna pravzaprav formo brez forme. Torej popoln šus brez razmišljanja, ki temelji na pristni kemiji medsebojnega zaznavanja. Možje so po lenem začetku pred, to pot slabo obiskano Bluesiano, pričeli z nadebudnim ogrevanjem svojih dlančnih koščic.
Neverjetno, a občutek je bil popolnoma drugačen kot tri dni nazaj, ko so tu nastopili Devil’s Slingshot. Takuma je dobesedno premižal koncert, Reid pa je že znan po tem, da skriva svoj obraz pod kubansko čepico! Edino Weston je ohranjal kontakt z maloštevilnim občinstvom, ob sporadičnih krikih svojega vala navdušenja, ko je udrihal po bobnarski utrdbi globoko v transu osebnega odklopa znotraj rušilnega funk groovea, ki ga je sposoben razvijati ta trio.
Reid je lahko vse. Metalec, jazzer, Hendrix. Kaj želite, to dobite. Vendar Reid vse to presega, saj mu F.F.F.F. nudi možnost, da ubira najbolj nore poti v izražanju svojega dojemanja in zaznavanja glasbenega carstva. Reid je glavni faktor, ki daje skupini količino melodije in stopnjo sposobnosti absorbcije za poslušalca. In ta verjemite, še zdaleč ni lahka. Kdor se najde v, na prvo poslušanje, “nelogičnih” avanturah popolnoma avantgardno usmerjenega igranja brez poprej skrbno izdelanih in vestno oblečenih motivov, bo lahko zajemal z veliko žlico iz magije F.F.F.F. in to počenjal zelo dolgo ter tako vselej dodobra napojil svojo lačno glasbeno dušo.
Ko spremljaš F.F.F.F. na odru je neverjetno izkustvo ker pri njih teče vse kot po maslu. Očitno je pravi ključ do uspeha zasedbe ravno absolutno individualno razhajanje, ki ob lahko ob medsebojnem prepletu instrumentov na odru, deluje kot idealna zgibanka. Vse temelji na prvinskem občutku, brez kančka empirizma, vse je le goli tek, brez razmišljanja. Vsi trije najdejo brezmejno količino manevrskega prostora ter svojo prosto glasbeno formo oblikujejo tako, da nikdar ne prekrižajo drug drugemu ubrane note.
Reid je preizkusil plejado pedal efektov, ki so mu delali družbo pod nogami. Se sprehajal od razvneto metalskih riffov, do klasičnih jazz funky pol akustičnih zvokov, do nizanja prepleta zvočnih palet z igranjem na delay efektih. Takuma je jemal sapo z izredno mehkobo in strupeno nabrito hitrostjo, prav tako velja to za Westona, le da je ta znal biti na opnah in crash činelah še kako grob. Reidovo delo je visoko lebdelo nad neverjetnim prizemljitvenim funk grooveom čvrste razsipno melodčne in duhovito komunikativne ritem linije, ob spremljavi katere si je praktično privoščil prav vse kitarske perverzije, ki jih zahteva za svojo ekpresijo kitarist. Seveda ni šlo preko solistično razpotegnjenih vključkov, da pa so možje povsem v svojem svetu med koncertom, je mnogokrat potrjeval prav zaključek skladb, ko so v totalnem grooveu, nekako morali zaključiti skladbo. To so naredili nekajkrat tako, da je preprosto prvi prenehal igrati Reid. Zatem se je iz zamaknjenosti prebudil Takuma, kateri je utihnil za njim in iz odra se je slišali le še Westonovo treskanje, ki je nasto zaključevalo tovrstne trenutke koncerta.
Skratka popolni eksperimentalni funk jazz drive, nabit s prvinsko neukročeno energijo, superiornim prirojenim smislom sledenju “beata” vseh treh glasbenikov, je razvajal maloštevilno občinstvo uro in tričetrt z dodatkom vred. Izkustvo ki ga ne doživiš vsak dan, izkustvo naravnega fluksa, ki ga generira prvinski instinkt medsebojnega zaznavanja glasbenikov skozi individualno povsem različno glasbeno dojemanje, ki družno rezultira v povsem unikatnem izročilu. Vseskozi v transu usklajeno, brez determinirane oblike, nabito s spontanostjo in nepredvidljivostjo. Popolni red, katerega ureditev temelji na nizanju pogumno avanturistično raziskovalnih delčkih privatnih kaotičnih asociacij in iniciacij. Šokantno in odbito. Znova odkrita fuzija, legendarnega pojma power trio, v najlepšem in najpristnejšem pomenu te besede!
Praktično bravurozno navdušenje je nekoliko kalilo le maloštevilni obisk Bluesiane in že omenjena nedostopnost glasbenikov, kar izhaja iz njihove značajske narave (kar jim je sicer krivično očitati) in se zrcali, ne toliko v plašnosti, kot skromnosti in zaradi česar je tudi publika spremljala koncert iz previdne oddaljenosti treh metrov stran od odra. Morda bi se lahko nepopisno požrežni tour manager zamislil nad svojo lakomnostjo, ko je ponujal F.F.F.F. prvenec “Urban Mythology Volume 1” za ceno 20,00€. Siromak.
Galerija slik
