Nova Rock Festival 2007 – 2. dan

(besedilo prispeval: Sandi Sadar)

Drugi dan. Trume glasbenih migrantov so, po jutranjem ritualu čaščenja sonca ter prvih litrih vina, piva ter drugih likvidnih pomagal, pričele z obleganji vrat ob pol dvanajstih, par sto najbolj zagretih pa si je schumachersko pool pozicijo pred prvimi nastopajočimi poskušalo priboriti že z večurnim stanjem pred železnimi vrati že okoli osme ure ali celo prej zjutraj. Vrata so se s švicarsko, no ja, avstrijsko natančnostjo odprla in ducati varnostnikov je po rutiniranem pregledu torb ter odstranitvi vseh odvečnih “pomagal” kot so pločevinke piva, steklenice ter pirotehnična sredstva, začele spuščati glasbe željne na obe prizorišči, tudi v soboto pa je bilo prvo dogajanje prestavljeno na Red Stage, kjer so tonski mojstri že pripravili vse potrebno za prvi koncert na nečloveško vročem in žgočem soncu.

RED STAGE:

(besedilo prispeval: Sandi Sadar) 
Prva zvočna ofenziva iz zvočnikov pa je nastopila že dobro uro zatem. Na odru se je bohotil prapor losangeleške zasedbe DevilDriver, z death metalskimi riffi prepojene ekstremne groove metal zasedbe, ki je prišla na Nova Rock predstaviti opus štiriletnega ustvarjanja. Kvintet pa je daleč od tega, da bi bil mlad in neizkušen. Glavna atrakcija tega kalifornijskega peterca je nedvomno pevec, tetovirani izganjalec demonov ter bivši mastermind skupine Coal Chamber, ki je nedavno dokončno razpadla. Natančneje: leta 2002, ko je Bradley Dez Fafara zapustil matično nu-metal zasedbo ter odšel kreativno energijo sproščat v kolektiv Mikea Spreitzerja, Jona Millerja, Evana Pittsa ter Johna Boecklina. K sodelovanju so ga povabili po tem, ko so se naključno srečali na neki večerji ter je beseda dala besedo. Povabili so ga na jam session, že po parih taktih pa je postalo jasno, da se med naključnimi mimoidočimi sproščajo neverjetni kreativni tokovi ter energija, ki jo ni bilo mogoče zanikati in povsem spregledati. Po prvi plošči DevilDriver (devil driverji so zvončki, s katerimi so čarovnice med izvajanjem urokov odganjale Hudiča, Zlodeja, Belcebuba, Satana in vse njegove pomagače) so se fantje spopadali z očitki, da so le podaljšek Dezovega prejšnjega benda, da pa bi usta skeptikov, kritikov ter negativnih privoščljivcev dokončno zaprli, so že dve leto zatem izdali album The Fury Of Our Maker’s Hand, ki je še bolj eksplicitno črtal stare vplive ter v glasbeno malho dolili še več skandinavske črnine in trdote. In letos je pred nami že nova daritev – album The Last Kind Words, ki povzema najboljše z obeh predhodnikov. Pred Nova Rockom pa so imeli le redki čast slišati najnovejše grmenje peklenske mašine. Koncert skupine DevilDriver se je začel s pesmijo ‘Driving Down the Darkness’, po precej eksplozivni otvoritvi pa so padle vse bariere med odrom in publiko- Dez je spretno manipuliral z množico ter jih vodil v stanje ubogljivosti ter mosh pit pokornosti. Po komadu ‘Grindfucked’ se je razplamtel pravi circle pit in ura je komaj da odbila malo več kot poldne. ‘End Of the Line’, ‘Hold Back the Day’ ter ‘Fury Of Our God’s Hand’ so bili šopek “hitov” s predzadnje plošče, med starejšimi pa so postregli z nepogrešljivo ‘I Could Care Less’, ni šlo pa niti brez novotarij- predstavili so prvi singel ‘Not All That Wander Are Lost’. DevilDriver premorejo svežino, obenem pa zadovoljiti potrebo po znanem in predvidljivem. Pravzaprav jim ne gre za očitati čisto nič. Morebiti Dez ni ravno Pavarotti ali pa Freddy Mercury, zna pa biti na nek rudimentiran način zelo prepričljiv. Prvinski. Direkten. Daleč od pojmovanj nad-bogov. Ostali del zasedbe je uigran in melje brez prestanka ter občutka utrujenosti čez celoten set. Postali so rutinirani obrtniki, ki pod znamenjem dvignjenih rogov ter s provokativnim spogledovanjem s kvazisatanizmom in okultizmom tešijo lakoto mlajših generacij. Navkljub dejstvu, da niso ravno block-buster band pa si nikakor ne zaslužijo mesta prvonastopajočih. Po malo več kot polurnem intenzivnem nastopu, v katerem so mladci v prvih vrstah tvegali sončni udar, dehidracijo ter infarkt, so DevilDriver set zaključili odsekano ter obljubili skorajšnjo vrnitev.

Resnično se sprašujem po kakšnem ključu so bili določeni vrstni redi nastopajočih. Po post thrasherjih in death metalcih je prišel na vrsto vsak, ki so ljubitelji glam popa, saj so se ob četrt na eno v boj s pripeko spravili finski mladci Negative. Sekstet posebnežev z zanimivimi imeni: pevec Jonne Aaron Liimatainen je še najmanj zanimiv, Negative pa dopolnjujeta kitarista Larry Love in Sir Christus, basistični manjko pa polni basist Antti Anatomy, ki ga na klaviaturah poskuša nadgrajevati Mr Snack/Näkki ter bobnar Jay Slammer. Nekako se mi ni dalo poslušati popovske zbirke finskih čudakov, ki so sicer precej aktivni, saj imajo za pasom že tri plošče- War of Love (2003), Sweet & Deceitful (2004) in Anorectic (2006), zunaj domačih finskih logov pa jih le redkokdo pozna (morebiti kakšna navdušena skupina glasbenih manjšincev, ki prisegajo na The Finch in HIM), zato sem si vzel krajši premor za drago vodeno pivo ter azijske dobrote iz premičnih stojnic ter čakal na naslednji odmerek malo trših zvokov.

Okoli pol četrte ure so na odrske deske Red Stagea prišli postapokaliptični performerji, mojstri post-rocka in post-metala in ustvarjalci moderne avantgarde najkakovostnejšega kova – dame in gospodje: Isis. Četverni dvig nad horizonte mentalne razgradnje svetnega v prafaktorje je zadnji izdelek The Absence Of Truth primeren za vse tiste sladokusce, ki tolerirajo koherentno gmoto naplavin hardcorea, metala ter doslednega ambientalizma. Težek zalogaj za mainstreamovske freake, vsekakor pa nujnost v zbirki alternativcev ter vseh častilcev Pattonove založbe Ipecac Records. Bostonska naveza med kitaristom Aaronom Turnerjem, basistom Jeffom Caxideom, bobnarjem Aaronom Harrisom, kitaristom Michaelom Gallagherjem in elektronskim magom Bryantom Cliffordom Meyerjem je v setu, v katerem so predstavljali predvsem material z zadnje plošče, pričarala intenzivni splet peklenskega udrihanja ter nebeške ganljivosti (takšna je bila tudi napoved koncerta v Sloveniji, kjer so nastopili le dan poprej). Dovolj dober razlog, da pozabite na realnost ter na pripekajoče sonce, zaprete oči ter se ne obremenjujete s tem ali morebiti katerega izmed komada niste prepoznali, saj so Isis ne samo hrana za ušesa, temveč tudi za možgane. Artizem in intelektualnost sledita Turnerjevemu načelu, ki pravi, da obožuje ohranjanje vsaj drobca skrivnostnosti, enigmatičnosti ter ima v mislih vedno skupino kot celoto, organizem, ki ne tendira kot rockovska monada k artizmu načrtno, temveč je to le stranski produkt medosebne interakcije. Isis so transcendenca. Isis so nadsvetni. Dajejo ogromno, pa čeprav ni energičnega poskakovanja in pretiranega neposrednega dialoga s publiko. In po koncertu je ostalo več navdušenih ter ganjenih obrazov kot bi človek od večtisočglavega krdela od sonca požganih teles ter z alkoholom prepojenih možganov lahko dejansko pričakoval.

Po Isis pa so prišli na vrsto latino metalci Ill Nino, ki bi zvokovno veljali za mešanico cross overja, nu-metala (…) ob šestih pa so se množice pripravljale na prihod Evrovizijskih zmagovalcev- pustnega karnevala z imenom Lordi. Človek bi pričakoval vsaj zanimiv šov če že ni kvalitetne glasbe, a je bil nastop, recimo temu tako, pod pričakovanji. Naješ se jih že pred iztekom prvega refrena, na dnevni svetlobi pa demonske maske izgledajo prav parodično in bedno. Pirotehnični efekti so bili smešni, nekoliko več kot medli aplavz pa so poželi pri zadnji pesmi- ‘Hard Rock Alleluya’. Vprašanje je ali zaradi povprečne izvedbe ali enostavno zato, ker jih je bil avditorij po večini sit (če se prav spomnim, se ni ravno veliko ljudi na festivalu bahalo z majicami Lordi …).

Po medlosti je čas za malo zvezdniškega prahu in pompa. Poznate skupino Slipknot ter ste vsaj slišali za pevca Coreya Taylorja? Mladi mož si je snel masko ter poskrbel za hranjenje nežnejše plati svojih glasbenih demonov ter kar par let, preden si je nadel masko za psiho metalsko dretje v skupini Slipknot, soustanovil des moinsko skupino Stone Sour. Nekateri bi jih šteli v alternativo, drugi v metal, tretji v obe skupini, spet drugi pa v umetni glasbeni predalček post-grungea, nedvomno pa imajo v svoji 15 letni zgodovini na zalogi ogromno materiala. Ko sta Corey in bivši bobnar skupine Stone Sour, Joel Ekman (sedanjo vlogo razbijalca open v zasedbi opravlja nekdanji član skupine Soulfly, Roy “Ratta” Mayorga) leta 1992 ustanovila skupino, se jima je nemalo zatem pridružil Shawn Economaki ter posegel po basu. Sour South, kot se je skupina takrat imenovala, je bila ne le alkoholična temveč tudi deloholična, fantje pa so zbrali več kot 500 pesmi na zalogo. Tri leta zatem se skupini pridruži še kitarist James Root, s katerim je Taylor sodeloval že v Slipknotih, nakar se odpravijo pripravljati material, ki ga danes poznamo kot prvenec skupine Stone Sour, izšel pa je leta 2002. Nominacija za Grammyja je dovolj velik razlog, da bi marsikdo zaspal na lovorikah slave, Stone Sour pa so se ubadali z glasbeno progresijo, v kateri je Taylor strnil več srda ter ga prelil v nežnejše strukture albuma Come What(ever) May. Česarkoli se Taylor loti postane uspešnica, tako so postali tudi Stone Sour vseameriška uspešnica ter za Evropo več kot primeren izvozni produkt. 70 minutni koncert v Nickelsdorfu so odprli s prvim singlom z zadnjega albuma, ’30/30 – 150′. Rutinirano in brezhibno. Kitarski dvojec Root – Rand je vešče polnil masivne distorzije ter solaže, bolj fascinanten pa je bil bombastičen ritem težkorokega Mayorge. Publika je koncert gledala na eni strani navdušeno (mislim predvem na kakih sto ali več mladcev in mladenk s Slipknot majicami v prvi vrsti direktno pred odrom), na drugi strani pa so svojo radovednot prišli tešiti tisoči radovednežev, pozerjev, samooklicanih glasbenih kritikov in mož ter žena, ki so bili tam zaradi sile okoliščin (beri: ker so njihove partnerice prišle gledati prelestnega Coreya brez maske…). Bizarno, a že po prvih taktih je postalo jasno, da bo koncert briljant klišejskega nakladanja in Stone Sourovci niso razočarali. Po drugem hitu z zadnje plošče, ‘Come What(ever) May’ je bilo že slišati floskule “Do you feel good?” in podobne pacarije, narod pa se je odzival poslušno kot ovce. Saj veste: občutek pomembnosti, ki ti ga naklonijo nastopajoči s spogledovanjem in pihanjem na dušo, pa čeprav si tega niste povsem zaslužili, povzroča pri nekaterih stanje ekstremne erekcije … Niz komadov z zadnje plošče se pretrga s pesmijo ‘Inhale’ precej gotsko zveneča baladica, katere posladek so Slipknotovski vokali. Prav prijetna maža za grungerska ušesa. Dva komada zatem pa epsko zveneč briljant nakladanja, prisiljenih stanj obupa ter kopice novodobnih zvokov- ‘Monolith’. Svetovno koncertno premiero na evropskih odrih je doživel komad ‘Sillyworld’. Akustike željni razočaranci so lahko jokali na pesem ‘Bother’, precejšnje presenečenje pa je bila izbira za predelavo koncerta: Stone Sour so se lotili pesmi ‘Sweet Home Alabama’, ki ni zvenel kot popolna polomija. Corey ima vokal. Corey premore karizmo ter samozavest. Ostali Stone Sourovci pa so nekakšna spremljevalna senca gospoda Ega. Semplana norost pesmi ‘Blotter’ je bila z basovskimi linijami, ki so se napajale pri Faith No More, kitare pa so kradle pri Biohazardih, blažen žegen, ki me ni ravno dotolkel, zato pa sta bila zadnji dve pesmi, ‘Hell & Consequences’ ter veliki finale ‘Get Inside’ pospešeno slovo ter eksplozija okusa, pri petju pa je Coreyu že začelo primanjkovati sape ter je vidno zaripel poskušal sprožiti malo več kričanja z medklici “Are you there? Are you with me? I can’t hear you!” požel le milostne aplavze ter pijanske salve neartikuliranega dretja. Še zadnje mahanje publiki in tako kot so prišli, so tudi odšli- s tem, da je Mayorga odvrgel svoje polomljene palčke, Roots in Rand trzalice, Coreyevi fani pa so se morali zadovoljiti s plastenko vode.

STONE SOUR set lista:
1. 30/30-150
2. Come What(Ever) May
3. Take A Number
4. Made Of Scars
5. Reborn
6. Inhale
7. Your God
8. Monolith
9. Sillyworld
10. Bother
11. Sweet Home Alabama (Lynyrd Skynyrd Cover)
12. Through Glass
13. Blotter
14. Hell & Consequences
15. Get Inside

Večer se je iztekal v končno fazo, saje je ura odbila že domala pol deset. Naslednja atrakcija Red Stagea so bili praporščaki gottenburškega melodičnega death metala, Švedi In Flames, ki jih lahko pri konceptualiziranju žanra povsem suvereno postavimo ob bok Dark Tranquility in legendarnim At The Gates. Dolgolasi dreadlocker, pevec Anders Frieden, kitarista Jesper Störmblad in Björn Gelotte, basist Peter Iwers ter bobnar Daniel Svensson so na panonskih ravnicah uprizorili suveren nastop, spektakel pa so podkrepili tudi z dobršno mero pirotehnike. Prve salve kitarskih kanonad in ognjenih isker so z Red Stagea začele bruhati ob 21:20, ko so set odprli s skladbo z albuma reroute To Remain, ‘Cloud Connected’, po kateri je švedski kvintet posegel malo globlje v malho starih stvaritev. Hitroprstne solaže na pesmi ‘Pinball Map’ so spomnile na zlate čase plošče Clayman, nekoliko rustikalni priokus pa ni nikakor motil množice gorečih fanov, ki so dodobra zapolnile še zadnje zaplate na zelenici pred odrom. Vidno razpoloženi Frieden je obvladoval prazna mesta na odru, v pozi zagriženega headbanganja pa je vztrajal čez celotno uro in pol In Flames eksibicionizma. Bolj opazni trenutki so bili nedvomno tisti, v katerih so poslušalstvu postregli s starimi stvaritvami, med novejšimi, malo bolj spoliranimi, pa so izstopali ‘Trigger’, domala baladična ‘Come Clarity’ in himnična ‘Take This Life’. Bobnarski napad na živčne končiče z intenzivnim dvojno basnim pritrkavanjem, kitarski ekspertizem ter sproščeno vzdušje so bili razlog, zaradi katerega jih lahko brez pomislekov štejemo med svetlejše točke festivala. Metalski nad-ljudje so tresli adute za svojo vmeščenost v sam vrh sodobnega metala. ‘Episode 666’ je zvenela celo boljše kot na plošči, pri skladbi ‘System’ pa so se, verjetno zaradi sproščenosti, utrujenosti ali pa zaradi pomanjkanja koncentracije, začeli motiti. Vsaj moje mnenje je, da so tu malenkostno popustili ter za odtenek dali več videti očem kot slišati ušesom. Tonski mojstri so poskušali na odprtem prizorišču delati čudeže ter iz zvočno domala neustreznega auditorija iztisniti še zadnje kaplje mogočega, a je veter polagoma odnašal plasti našpičenega zvoka. V zadnjih vrstah se je dalo preveč lahkotno pogovarjati, zato je začel koncert za tiste, ki niso prišli poslušati benda, temveč prazniti vrčke, pardon, plastične kozarce s pivom, izgubljati prepotrebno ostrino. Retrospektiva sedemnajst letnega ustvarjanja je bila stilsko popolna. Moti mogoče le dejstvo, da so skupine, kot so In Flames, postale festivalsko precej bolj aktivne kot na posamičnih koncertih, nedvomno pa je bila predstava na ravni blizu perfekcionizma. Šov je bil sklenjen. Še zadnji “Thank You” in “Danke” ter napoved, da lahko novo ploščo skupine In Flames kupimo že zelo kmalu- album je v fazi finalizacije, morebiti pa ga bo možno kupiti že za Božič ali Novo leto.

IN FLAMES set lista:
1. Cloud Connected
2. Pinball Map
3. Leeches
4. Graveland
5. Trigger
6. Episode 666
7. Bottled
8. Egonomic
9. Colony
10. Crawl Through Knives
11. Only For The Weak
12 .Dead Alone
13. Touch Of Red
14. Come Clarity
15. The Quiet Place
16. Take This Life
17. My Sweet Shadow

Iz plamenov smo se izkopali. Po malo daljši pavzi, med katero so tehniki na oder znosili kopico nove navlake, pa je bilo kmalu vse nared za nastop Gospoda Groteske, klona Alicea Cooperja oz. njegov peklenski alter ego v moderni preobleki – Marilyn Manson. Gospod Bizarni, Marilyn, je zvenel tako kot je izgledal – izžeto, utrujeno in naveličano. Pozersko ter brez prave vsebine in koncepta. Drznil bi si uporabiti besedici izgubljeno ter obupno. Že po parih skladbah mi je postalo precej dolgčas in nezadovoljen s klišejskim postopanjem, medlim nastopom ter bližajočo se ploho sem se odpravil srečo raje iskati nazaj k Blue Stageu, kjer so se pripravljali seatlleski veljaki, Pearl Jam.

MARILYN MANSON set lista:
1. If I Was Your Vampire
2. Disposable Teens
3. Hate Anthem
4. mOBSCENE
5. Sweet Dreams
6. Valentine’s Day
7. Just A Car Crash Away
8. Rock Is Dead
9. Heart Shaped Glasses
10. Tainted Love
11. Dope Show
12. Great Big White World
13. Fight Song
14. Beautiful People

BLUE STAGE:

(besedilo za Across The Delta: Živa Viviana Doria)
Na modrem odru so nas v soboto najprej pričakali domačini Across The Delta. “Alles was das alternative Herz begehrt” (prevod: Vse kar alternativno srce potrebuje,o.p.) je moto njihovega albuma Dancing to Architecture. Fantje so naša alternativna srca s svojim alternativnim melodičnim rockom res uspešno ogreli in dokazali, da tudi naša severna soseda premore kvalitetne bande tega žanra. Žal so Across The Delta imeli le tistih 25minut, ki jih dobi prvi nastopajoči. Res pa je da pa že sama prisotnost na takem festivalu veliko šteje.

 

(besedilo za Hyseed Dixie, Hinder, Therapy?: Sandi Sadar)
Hyseed Dixie so zaplavali v drugačne vode s heavymetal priredbami v bluegrass stilu in s temu stilu primernimi inštrumenti. Benjo in hozentregarji so njihova nujna oprava. Po sedmih letih obstoja in istim številom plošč, so v popoldansko pripeko krenili z dobro mero humorja in sproščenosti. John Wheeler (v skupini bolj znan kot Barley Scotch), kitarist, vokalist ter bradati provokator, ki so mu ob boku stali mož z banjom, Don Wayne Reno, na mandolini pa mu je pariral brat Dale Reno, ki je uspešno lovil vrzeli v bliskovitih ubiranjih po vratu inštrumenta, so pričarali polurni maraton alkohola, dobrih starih rockovskih klasik (med opaznejšimi so bili skladbe skupine AC/DC, ‘Back In Black’, ‘You Shook Me All Night Long’ ter drugi hiti, denimo motörheadovski ‘Ace Of Spades’). Dovolj zgovorno je to, da jih je nemalo ljudi dejansko poslušalo ter prepevalo refrene, pa čeprav je bil nivo živega srebra nevarno blizu pregretih 35 °C…Bluegrass rock polka je minila precej hitro in neboleče: ali če se izrazim nekoliko drugače- Hayseed Dixie so skupina za žur in poslušanje v živo, dvomim pa, da bi si res zelo goreče želel kak izmed njihovih CD-jev na svoji polici. Morebiti album A Hillbilly Tribute To AC/DC …

Ob 14:40 naj bi koncertirali verjetno za marsikoga (med drugim tudi zame) zelo pričakovana ameriška rock zasedba Hinder. Ameriški hard rockerji so žal morali zadnji trenutek odpovedati svoj nastop. Vzrok naj bi bil tehnične narave na meji v Švici, zato so namesto v Avstrijo odpotovali naravnost v Holandijo novim koncertom naproti. Ker je zamenjavo v tako kratkem času nemogoče najti, so podaljšali čas igranja ostalim bendom tega dne.

Namesto odpovedanih Hinder so na oder stopili irski posebneži, za marsikoga starci, a nedvomno zelo vitalni in energični Therapy? Alternativa in metal zlita v isto posodo ter premešana do nerazpoznavnosti. Hitmakerji, ki so poniknili v alternativo ter uspeli preživeti. Z veseljem bi si ogledal cel koncert, a sem moral po skladbi ‘Innocent X / Meat abstract’ oder zapustiti ter zavoljo intervjujskih obveznosti pustiti, da so me v zaodrju na vsake toliko oplazili valovi užitka ob pesmih ‘Turn’, ‘The Knives’, ‘Trigger Inside’ ter drugimi.

 

(besedilo za Sunrise Avenue: Živa Viviana Doria)
Finske blondince Sunrise Avenue, oziroma lahko bi kar rekli “One Hit Wonder” band, večinoma poznamo po megalomanski uspešnici Fairytale Gone Bad, ki pa žal ni upravičila njihovega slovesa, saj so jo na koncertu odigrali zelo povprečno. Kljub temu pa je avstrijska publika njihov koncert sprejela odobravajoče in tudi Sunrise Avenue so bili nad svojim obiskom v Avstriji, z dano besedo ter obljubo, da se gotovo še vrnejo. Že letos jeseni si jih bomo lahko ogledali, saj je pohiteli, saj je že napovedana serija njihovih koncertov po Avstriji.

 

(besedilo za Frank Black in 30 Seconds To Mars: Sandi Sadar)
Po Sunrise Avenue je na vročino stopil debelušen možicelj z debelimi očali, Charles Michael Kittridge Thompson IV ali bolj poznan kot Frank Black. Kot kantavtor se aktivno zoperstavlja s primerjavami tega, kar je počel v legendarni zasedbi Pixies, tokrat pa je bil iz prime timea na odru malo pred pol sedmo uro zvečer. Blackov vokalni razpon se je tudi na tokratnem festivalskem nastopu plazil po spektralni lestvici med kričanjem ter globokim brundanjem, vsebinsko pa ostaja gospod Črni še vedno blizu surealizmu incestu ter oslikavi nasilnih prizorov iz Svetega pisma, v glasbeno mineštro pa dolije še malo znanstvene fantastike, surferske kulture ter neonskih luči tako značilnih za ameriško kulturno okolje. Med kratkim in precej enoličnim nastopom so izstopale skladbe ‘Valvety’, ‘Headache’, ‘ St. Francis Dam Disaster’ ter ‘Nadine’. Aplavz je bil nastopu primeren- apatičen in medel …Frank Black na velikih odrih? Hvala lepa. Kdaj drugič …

Ob 20ih so na oder zlezli 30 Seconds To Mars. Kalifornijski zvezdniki, od sonca potemnjeni razvajenci in egocentriki 30 Seconds To Mars so iz majhnega družinskega projekta, ki sta ga za hobi štartala brata Jared in Shanon Leto prerasel okvirje domače garaže. Priznam, da mi je glasba potencialno nabita z energijo, a če vam pred oči na oder plane v indijanske barve našminkan redneck, ki se nosi kot sam Bog osebno, potem pozabite na kvalitativne sodbe o glasbi per se. Jerod je zvezdnik najošabnejšega kova in temu primerno mežika publiki, pljuje, žveči in naklada. Vse luči morajo biti prikovane le nanj, tako da lahko kar pozabite na posebnosti, ki so nam, Balkancem pomembne- kitarist skupine 30 Seconds To Mars je naše gore list, možiclju pa je ime Tomo Miličević. Hiti so to le pogojno, odigrali pa so domala vse: ‘Capricorn (A Brand New Name)’, ‘Edge of the Earth’, ‘Attack’, ‘The Kill’, sicer zelo všečno skladbico ‘From Yesterday’, ‘Echelon’ ter zadnjo pogruntavščino ‘A Beautiful Lie’. 30 Seconds To Mars poskušajo postavljati v ospredje intelektualizem, a je to zaradi visoko letečega ega ter zamaknjenosti glavnega akterja, praktično nemogoče. Po Misiji nemogoče so poželi ovacije ter cedenje telesnih sokov iz okoli stoječih najstnic in dvajsetnic, moški del populacije pa je popival ter čakal Veliki finale.

 

(besedilo za Linkin Park: Živa Viviana Doria) 
Eden izmed najtežje pričakovanih trenutkov, ne le drugega dne festivala, pač pa kar njegove celote, je bil nastop Linkin Park. Navdušenje ob njihovem prihodu na oder je bilo vražje podkurjeno s strani publike, ki je podelila skupini glasne ovacije. Linkin Park so svoj koncert odprli s skladbo One Step Closer in boljše izbire za to skorajda ne bi mogli najti. Chester slovi po zmožnosti fine artikulacije glasu, ki lahko niha od subtilno sofisticiranega pristopa v baladah, do nepričakovanih core-ovskih izbruhov, ekstremno vreščečih razsežnosti. Tudi to pot nas v tem nikakor ni izneveril.

Linkin Park niso pozabili odigrati njihovih največjih hitov: Papercut, Crawling, What I´ve Done in Numb! Koncert skupine se lahko pohvali s superlativom blizu “popolnosti”, nasploh kar se tiče vzpostavitve tesnega energetskega stika s poblaznelo množico med koncertom. Linkin Park je skupina, ki se jo vsekakor splača doživeti v živo, saj izvedba studijskega materiala, še s posebno intenziteto udarja naravnost v srce poslušalca!. Fantje so izvedli čvrst in suveren koncert, prepojen z obilico rutinirano uigranih odrskih fint, s katerimi so množico učinkovito prikovali nase. S skladbo Faint so nas Linkin Park, pustili v transu, energetsko nepotešene ter lačne nadaljevanja drugega dela festivala, ki se je prevešalo v sam vrhunec, saj je bilo počasi že vse pripravljeno za prihod prvih zvezd večera Pearl Jam.

LINKIN PARK set lista:
1. One Step Closer
2. Lying From You
3. Somewhere I Belong
4. No More Sorrow
5. Papercut
6. Points Of Authority
7. Given Up
8. Don’t Stay
9. From The Inside
10. Leave Out All The Rest
11. Numb
12. Pushing Me Away (Acoustic/Pianoversion)
13. Breaking The Habit
14. In The End
15. Crawling
16. What I’ve Done
17. The Little Things Give You Away
18. Bleed It Out
19. Faint

 

PEARL JAM:

(besedilo za Pearl Jam: Sandi Sadar)
Ura je odbila malo čez enajsto zvečer. Množico svetil ter druge odrske krame so zamenjali vintage ojačevalci, tonci pa so preverjali uglašenost strun na arsenalu sanjskih Fender in Gibson kitar. Čez par minut so se luči ugasnile. Šumenje množice je preraslo v skandiranje ter vzklike navdušenja, saj so na oder prišli Mike McReady, debelušni kratkolasi kitarist, basist Jeff Ament, očalar Stone Gossard, za bobne pa je sedel Matt Cameron, nekdanji Soundgardenovec. Sekundo ali dve zatem pa literca rdečega vina ter karizmatični modrooki prerok Generacije X, ki je navkljub nižji rasti večji od največjih- Eddie Vedder. V roke vzame kitaro ter se hudomušno nasmehne publiki in po posrečenem fintiranju uvodnega lovljenja zadoni en večjih hitov z albuma Vitalogy, optimistično zveneči ‘Better Man’. Seattle je rodil devetdeseta ter povil grunge. Grunge je umrl. Ostali so spomin, sentimenti ter kopica dobrih pesmi. Pearl Jam ne potrebujejo predstavljanja, saj glasba govori zase. Uigrani peterec ima svojega krmarja, ki se imenuje Inspiracija. Po Vitalogyju se vrnejo albumsko nazaj ter pospešijo adrenalinski val s pesmijo ‘Go’, tako sem upal na ponovitev večera pred tem, ko so Smashing Pumpkins primerno počastili spomin na zlato dobo največje ustvarjalnosti. Pearl Jam so po osmih celovečernih albumih oboroženi z marsičem novim. Po odreševanju množice s ‘Save You’ ter po ‘MFC’ čas za prvi klimaks. ‘Given To Fly’ v spremenjeni uglasitvi zveni nekoliko okorno, a v tem je čar Pearl Jamov. Ni dobesedne reprodukcije že slišanega. Pesmi se spreminjajo. Vedder prazni steklenico vina ter zapada v trans in McReady – Gossard –Ament – Cammeron ga lovijo. Gre za občutljivo hojo po vrvi in Pearl Jam so akrobati odrske sproščenosti. Dokaz: ‘Dissident’ postane igrišče zvočnega eksperimenta, po pesmi z enim daljših naslovov v rockovskem opusu devetdesetih, ‘Elderly Woman Behind the Counter In A Small Town’ pa se energije sprostijo še bolj. Eddie prebere tekst v nemščini in ga sklene z mislijo “Werzei mir für mein deutsch. Ich spreche deutsch schlecht aber besser wie president Bush sprecht Englisch…” Salve smeha ter nadaljevanje plejade užitka! Meni najljubši so bili ‘Why Go’, zlajnani, a tako željno slišani ‘Jeremy’ ter ‘Rearviewmirror’. Luči se ugasnejo. Mislili bi, da je koncerta konec. Vzkliki po bisu polnijo praznino med tlemi in nebesi. Iz oblakov je začelo pršiti in obetalo se je neurje. Pearl Jam pridejo znova na oder in nadaljujejo nedokončano s skladbo ‘Do the Evolution’, po VS. ‘Bloodu’ pa se retrospektivno povrnejo k svojim koreninam. K začetkom. K plošči Ten, zaradi katere sedijo na prestolu glasbenega Olimpa. Ne postrežejo pa s pričakovanim ‘Alive’, temveč se poigrajo s pesmijo ‘Porch’. Dolge solaže. Bobnarski solo in Vedrovo momljanje. Vse je del predstave. Poklon največjim vzornikom, brez katerih bi Pearl Jam ne bili to, kar so. ‘Rockin’ In the Free World’ in trenutek, v katerem začutite to, kako je, ko oboževani obožujejo nekoga drugega. Neila Younga. Vse je le predstava? Tudi to, da med preigravanjem na odru Vedder zapusti varno zavetje nadstrešenega odra ter gre mimo varnostnikov do fanov, ki gesto topline ter naklonjenosti pospremijo z bučnim pričakovanjem? Le meter pred mojo roko se Vedder ustavi, nam pomaha ter gre nazaj na oder. Zato, da odpoje začeto do konca in zaključi serijo dolgometražnih solaž z zadnjim refrenom. Dež je začel še močneje padati, a kaplje so odgnale le najbolj cmerave. Pearl Jam so preglasili obet ognjemeta ter pridušen gnev bogov nad oblaki. Po priklonu odidejo z odra, tisoči pa potešeni obrnejo smerokaze svojega gibanja k šotorom. Zato, da so čimprej na suhem. Množice so se valile proti šotoriščem. Glasbeni nomadi so ignorirali ognjemet, ki je organizatorje stal nemalo denarcev. Odvečen blišč. Ščepec kiča preveč. Drugi dan se je sklenil v celoto. Premočeni in premraženi smo šli v šotore nabirati novih moči za zadnji dan bivanja na planjavah Nickelsdorfa …

PEARL JAM set lista:
1. Better Man
2. Go
3. Save You
4. MFC
5. Given To Fly
6. Severed Hand
7. Dissident
8. Small Town
9. Corduroy
10. Even Flow
11. Light Years
12. Jeremy
13. Why Go
14. Rearviewmirror
15. encore: Do The Evolution
16. Blood
17. Porch
18. Rocking In The Free World (Neil Young)