Nova Rock Festival 2007 – 3. dan

UVOD V TRETJI DAN FESTIVALA:

 

(besedilo prispeval: Sandi Sadar)

 

(besedilo prispeval: Sandi Sadar)
Navkljub peklenskemu ritmu huronskega popivanja in preizkušanja odpornosti organizma, se je pred odrom, odetim v rdeče odtenke, začelo nabirati kakih tisoč ali dva tisoč metalcev, emotov, rockerjev, predpotopnih hipijev, študentov, dijakov, maturantov, eksibicionistov, pozerjev, šminkerjev in naključnih mimoidočih, varnostnikov, prodajalcev kebaba, piva, kitajske fast food hrane ter celo kakih ducat policistov in reševalcev. Jutranje sonce je prešlo v fazo zenitnega uničevanja še zadnjih atomov volje do življenja, ušesa pa so prišli “nadlegovati” že prvi nastopajoči- avstrijski posebneži, indie rock garažniki, skupina The Staggers. Sekstet sestavljajo klaviaturistka Lightning Iris, kitarista Shakin Matthews in Los Fixos, za bobni vegetira Candee Beat, basist Earl Kri, podobo čudakov pa dopolnjuje križanec med Joey Ramoneom ter liki iz pogrošnih stripov- na kahlo postrižen pevec Wild Evel. Nomen est omen. Fant, čeprav menim, da jih kaže vsaj 45, je dejansko živi motor, ki vodi zabavo od prvega akorda dalje v smeri popolne sprostitve. Ni ravno glasba za metalce, vsekakor pa se ob tej interpretaciji garažnega rocka petdesetih in šestdesetih, ki ima v recepturo vmešane vplive bolj znanih the Wailers, the Snobs, Dicka Dalea in še česa tudi kanček popa. Pravzaprav je bila takojšnja asociacija, da so The Staggers postana različica rockerjev iz založbe Crypt Records, ki so se znašli v časovnem stroju ter obviseli v kaotični vrzeli prostora in časa. Sami o sebi pravijo, da so odgovor na dejstvo, da je Avstrija prepolna emotov, indie rocka, kitarskega popa, metalcev ter po mnenju skupine ostalih tipičnih rockerskih nepristnežev. The Staggers so svoj koncept revolta predstavili že na prvencu, albumu Teenage Trash Insanity. Koncertno gledano so precej klišejski, a vseeno sveži in zabavni. Wild evel nima problema navezovati stika z avditorijem, pa čeprav ga poslušalstvo jemlje z rezervo. Je karakter, ki vas očara s prizadevnostjo in s tem, da se vsaj vsak drugi stavek nujno konča s klicajem. Saj veste: “I’m the impersonation of rock’n’roll spirit!”. The Staggers so manična mašina rock’n’rolla in po polurnem ogrevanju je bilo odveč vprašanje ali so bolj stvar preteklosti, obet prihodnosti in ali je obličje, ki ga kažejo na odru, dejanski obraz rock’n’rolla. So sarkasti. So klišejski. So še eni izmed tistih nerazpoznavnih mnogih, a se s tem ne obremenjujejo. So samozavestni. So najedljivi, rahlo arogantni, vase zagledani in smešni, nikakor pa niso dolgočasni.

Povsem drug podton odrske teatralnosti pa sevajo mladci iz skupine Aiden. Mešanice gotskega izgleda, punkersko hardcoreovske drže ter popovsko poskočnih viž, ki jih pletejo v precej prebavljive litanije. Seattle premore tudi kaj več kot le neskončen niz grungerskih skupin, ki so zaznamovale obdobje, ki ga ni več. Prosta mesta na piedestalih minulih časov so prepuščena novi generacije glasbenih konkvistadorjev ter ljubljencev medijskih žarometov. Pevec wiL Francis, kitarista Angel Ibarra in Jake Wambold, basist Nick Wiggins ter drugi Jaka, bobnar Jake Davison, se za svojih pet minut slave potegujejo že dobra štiri leta. Trije albumi. Relativno mlačen odziv kritikov, a obenem precej naklonjen odziv regimentov emotov. Že po prvih taktih uvodne skladbe ‘ The Opening Departure’ je postalo jasno, da so Aiden eksplozivni in nabiti s svežino, energičnostjo ter domala najstniško kljubovalnostjo množici metalcev, ki so jih prišli pozdravljat z držo “horns up” ter dvignjenimi sredinci. Vokalno morebiti nekoliko šibek, a z jajci večjimi od Eiffelovega stolpa se wiL Francis z mikrofonom ovitim okoli vratu obrne do publike ter jih ogovori: “Verjetno ste pričakovali, da boste lahko na naše viže plesali ter čupali z dvignjenimi rogovi. Pridejo pa na oder našminkani modeli. Verjetno smo za marsikoga razočaranje ali pa ustrezamo kriterijem besede Gaylords. Čas je za preverjanje realnosti!” Manipulacija s publiko uspe. Varnostniki so deležni prve porcije delovnih obveznosti in morajo že po parih skladbah, med katerimi so izstopale ‘ Knife Blood Nightmare’, ‘Last Sunrise’ ter ‘Die Romantic’, deležni pa smo bili kar zajetnega šopka pesmi, ki gredo kar nenaporno in gladko v ušesa, loviti podivjane mladce, ki se predajajo crowd surfingu, divjemu mosh pitu ter energičnemu sodelovanji z dirigentom na odru. Vidno zadovoljen se je kvintet Aiden priplazil nekoliko bližje srcem marsikaterega poslušalca, ki ni prišel na festival vse primerjati le z eno ali dvema skupinama, ki ju obožuje, za vse ostalo pa misli, da je gomila sranja. Aiden niso klasika. Aiden niso skupina, ki bi postavljali nove trendovske smernice. So pa konglomerat mladostnosti, dosledne punkovsko odišavljene drže ter ravno pravšnje mere muzikaličnosti, da bom kakšno izmed plošč šel vsaj preposlušati če ne že nemudoma kupiti …

Malo po drugi uri popoldne se nad Red Stage dvigne podoba vesoljca, križanca med kobilico ter Predatorjem. Čas je za intenzivno dozo post thrasherske nasilnosti ter briljantne norosti. Chimaira so clevelandski težkometalni garači, ki so svoje znanje predstavljali tudi pred slovensko publiko (dve leti nazaj so nastopali v Mediaparku z Dark Tranquility ter Hatesphere) in že takrat so osvojili moje potemnjeno metalsko srce. Po precej burnih časih, v katerih so po plošči Chimaira skoraj razpadli, zapustili brlog RoadRunner Records, so si pljuča napolnili s svežim zrakom ter prišli do sape za nove krike. En letošnjih briljantov metala je nedvomno tudi plošča Resurrection. Mesorezni dvojec okrvavljenih kitar Rob Arnold in Matt DeVries je prišel postreči z gromom ter kirurško natančnimi ritmičnimi poigravanji. Fascinirajo tudi sempli Chrisa Spicuzze ter basiranje kornovsko okrancljanega basista Jima LaMarce, ali pa bobnarska odločnost ponovno prisotnega Chimairovca Andolsa Herricka, a glavni adut skupine je po mojem gora mišic, tatujev ter srčnosti – prvo grlo skupine Chimara: Mark Hunter. Eden glavnih razlogov za obleganje Red Stagea so bili Chimaira z novo mero elana ter energije. Iz zvočnikov zadonijo sampli ter po uvodnem draženju čutov pridejo na oder vsi člani clevelandskih trdoritmičarjev. ‘Resurrection’ je to, kar Chimaira zmorejo – balls out in že na prvo rezati neusmiljeno. Žal so imeli med uvodnim klanjem rahle težave z zvokom, a se niso pustili motiti. Hunter “Determination, Perservance, Resolution, Resurrection!” in gre mu verjeti, da so odločni kljubovati sistemu do bridkega konca. Nekoliko starejša in bolj metalcoreovska ter groove metalska je bila skladba z albuma The Impossibility of Reason, ‘Power Trip’. Takoj za njo pa otvoritvena pesem ljubljanskega koncerta. Energični nihilizem pesmi ‘Nothing Remains’ zveni tokrat nekoliko razbremenjeno ter sproščeno. ‘Save Ourselves’ predaja sporočilo preteklosti v nove čase. “Can you feel us, we’re stronger / We pray on the weak and conquer / No longer care for those / Who try to condemn and oppose / We’ll save ourselves”. Hunterju in kompaniji je uspelo. Ohranili so hrbtenico ter dokazali svoj prav in uspeli preživeti. In odobravanje je bilo čutiti tudi med razbeljenimi množicami poslušalcev, ki so se predajali tokovom vokalnega bombardiranja, ritmičnega masakra ter peklenski vročini. Chimaira so bili suvereni, zvokovno sicer nekoliko šibki, a zadovoljni in zadovoljeni z odzivom publike. Tako zelo, da je na koncu skladba z druge plošče The Imposibility Of Reason, ‘Pure Hatered’ zvenela kot izmenjava telesnih sokov. Salve refrena “I hate everything!” pa so bile kot paritveni klic mladcev in mladenk, ki jim ni bilo v življenju še dovolj hudo, da bi pojem besede sovraštvo tako zlahka definirali, a jo zaslepljeni z ekstatičnostjo trenutka tako zlahka skandirajo. Chimaira so uspeli ter pripeljali svoj, po mojem mnenju napačno terminsko določen in veliko prezgoden set do konca.

CHIMAIRA setlista:
1. Resurrection
2. Power Trip
3. Nothing Remains
4. Save Ourselves
5. Severed
6. The Dehumanizing Process
7. Needle
8. Pure Hatred

Po izlivu srda je prišel čas za nekoliko mehkejše, a vseeno tehnično sofisticirano lizanje bojnih ran ob zvokih londonskih power metalcev, tehničarjev in herojih hitroprstnega preizkušanja trdnosti strun na kitarah. Multiinštrumentalisti, ki svojim kreativnim težnjam dajejo prosto pot, pevec ZP Theart, kitarska obsedenca Herman Li in Sam Totman, bobnar Dave Mackintosh, basist Frédéric Leclercq in klaviaturist Vadim Pruzhanov so svoj odrski gnev razkazovali že ob pol štirih popoldne, jaz pa sem se moral dozi popoldanske pripeke za krajši čas, zaradi intervjuja, odpovedati.

Po malo več kot eni uri pa so Dragonforce odbrenčali svoje. Na odru so postavili že vse potrebno za performance Švedov, na katere je marsikdo že pozabi – Clawfinger. Stockholmski kvintet je svojo pot besa, revolta ter HC attitudea nadaljeval tudi po tem, ko so ugasnile luči MTV-jevih kamer. Clawfinger so bili od nekdaj raperji in metalci ter industrialci in kvalitetni predstavniki tistega dela glasbene branže, ki zmore kvaliteto izvedbe družiti z vsebino. Pevec Zak Tell je ostal zvest svojim principom artikuliranja iskrenih notranjih stanj, tako so Clawfinger lani objavili provokativno ploščo, ki je bila, žal, spregledana – Hate Yourself With The Style, letos pa so, predvčerajšnjim, postregli že s sedmim albumom, ki obeta nadaljevanje že znanega clawfingerskega glasbenega diskurza – Life Will Kill You. Okupacijo Red Stagea so začeli z energičnim boostom pesmi veleuspešnega albuma Deaf Dumb Blind, ‘Rosegrove’, ker pa ne gre brez hitov, so tršega in kvalitetnejšega MTV-ja vajeni predstavniki nekoliko starejše generacije, melodičnemu bombardiranju iz zvočnikov, podlegli že po parih taktih skladbe ‘Nigger’. Kitarist Bård Torstensen seva samozavest in rutiniranost, zob časa pa mu je kar dodobra razbrazdal obraz. Nič kaj postarano pa ne deluje energični provokator ter hiperaktivni krotilec mikrofona Zak Tell. Nekoliko novejši komad, pesem ‘Nothing Going On’, daje nekoliko več prostora sintetičnim zvokom klaviatur Jockea Skoga, zato pa me je precej bolj zabavala dinamika tršega kitarskega eksibicionizma pesmi ‘The Faggot In You’, po kateri postrežejo premierno s še ne slišanim komadom ‘The Price We Pay’. Odziv publike je bil, glede na dejstvo, da gre za festival ter da govorimo o pretežno dolgočasni avstrijski koncertni publiki, več kot dober. Clawfinger so zgodba popolnega nekonformizma, jedkega in zajedljivega iskrenega tekstopistva, ker pa le redki prenesejo zreti v neolepšano podobo krutega, popačenega, defektnega sveta, v katerem živimo, ne da bi mu ob tem bilo, če je inteligibilno bitje, vsaj malo nelagodno, so Clawfinger tudi zgodba spregledanosti. Popoln triumf volje ter odločnosti je, po malo več kot enournem intenzivnem draženju ušes, intelekta ter celotnega neurološkega sistema, popolnoma požel največji hit iz Clawfinger zakladnice: pesem ‘Do What I Say’. “When I grow up / There will be a day / When everyone’s gotta do as I Say!”. Upor sistemu. Dvignjeni sredinci in popolna zmaga. Clawfinger so preživeli preizkušnjo časa. Vsaj majhen košček svojega srca jim tako lahko odstopimo tudi v novem mileniumu …

CLAWFINGER setlista:
1. Rosegrove
2. Nigger
3. Nothing Going On
4. Faggot In You
5. The Price We Pay
6. Life Will Kill You
7. Prisoners
8. Two Sides
9. Recipe For Hate
10. Biggest and The Best
11. The Truth
12. Do What I Say

Nadaljevanje niza trših novotarij metala je bila teksaška zasedba Drowning Pool. Sprva uspešni ter hvaljeni so se morali soočati pred parimi leti s smrtjo svojega pevca, Deva Williamsa, ki mu je odpovedalo srce. Po odmevnem in uspešnem albumu Sinner je sledilo obdobje propadlih poskusov s pevcem Jasonom “Gong” Jonesom, po njegovem odhodu pa dolžnosti mikrofonske zlorabe opravlja bivši pevec skupine Soil, Ryan McCombs. Kvartet iz Dallasa je v svojem dinamičnem, a precej predvidljivem setu nanizal domala vse single iz svojega ustvarjalnega obdobja – ‘Bodies’, ‘Tear Away’ ‘Sinner’, ‘Love And War’, ‘Soldiers’ … McCombs zgleda kot pomlajena različica Phila Anselma. Pretiranih očitkov bi se lahko ognil, saj dajejo od sebe maksimalno dozo truda, a ne morem mimo rahle kritike. Zvokovno so fantje sicer medla kombinacija southern rocka, metala, bolj pa moti to, da želijo shizofreno ugajati množicam za vsako ceno ter zadovoljiti potrebam in vsem muham časa, zato so v svoj opus nasuli tudi gnilo zrnje klišejskega nu-metala. Svetlejše točke koncertnega nastopa sta bili zadnji dve skladbi. Po tem, ko so oddrgnili “Let The Bodies Hit The Floor” posvetilo žrtvam terorističnega napada na ZDA 11. septembra 2001, so se posvetili spominu na tragedijo, ki je glasbene vode še bolj pretresla- s sicer povprečno različico skladbe ‘Cowboys From Hell’ so se poklonili spominu na Dimebaga Darrella, nakar je bila, vsaj pomenska, uvertura v nastop Children Of Bodom, zaključena.

Children Of Bodom so svojevrstno posvetilo žrtvam pokola pri jezeru Bodom na Finskem, kompozicijskemu preigravanju med teksturami melodičnega death metala, power metala, heavy metala ter melodičnega blacka pa sem se moral, zaradi vnovičnega klica narave ter službenih obveznosti (dočakali smo potrditev intervjua s Kerryjem Kingom, ker pa je bilo potrebno nanj čakati kar precej časa, sem zamudil tudi nastop nizozemskih goth rockerjev ali goth metalcev, kakor vam je milo, Within Temptation …). Po bodomskem masakru so okupacijo glavnega templja metalsko rdečega odra nadaljevali Within Temptation, katerim razpoznavno noto daje krhek in obenem tako mogočen vokal prelestne pevke Sharon del Adel.

Povsem drug podton je nastopil ob enajsti uri zvečer. Horde razgretih glav so se že nekoliko ohladile, hektolitri piva pa niso uspeli pokončati trume deset tisočev oboževalcev thrasherskih klasik, radovednežev ter vseh tistih, ki vrhunca dne nikakor niso želeli zamuditi – nastopil je klimaks s skupino Slayer!

 

Z naslovnico albuma Christ Illusion so se vsaj vizualno poskušali približati časom plošče Reign In Blood. Paralela z davno minulimi časi so tudi okrepljene vezi s starim bobnarjem, ki je zamenjal Paula Bostapha – na bobnarski stolček je ponovno sedla ekselenca metalskega bobnanja, Dave Lombardo. V pričakovanju prihoda kitarskega dvojca Kerry King in Jeff Hanneman ter grlenega dretja Toma Araye so minute tekle zelo počasi. Pričakovanja so rasla. In nato začetek. Po skladbi ‘Disciple’ se že po parih taktih razočarano zavem, da je zvok, ki ga poklanjajo zvezde večera, pod vsako kritiko. Ne samo, da je nastop zvenel zvokovno neuravnovešen ter da je bil Hanneman neprimerljivo glasnejši od Kingovih solaž, ki so zvenele skurjeno – tudi Lombardovi prehodi so povsem povozili Arayino petje. Kolaps dobre volje v peklenske globine razočaranja pa je bilo dejstvo, da so v prvih vrstah stale razvajene smrklje in uspele tam celo preživeti! Slayer koncerti so bili včasih, če se ne motim, borba za življenje in smrt do desete vrste. Po deseti vrsti je bila opciji pogreba ponujena tudi kakšna bolnišnična oskrba, tokrat pa smo se lahko nemoteno sprehajali med komorno postavljenimi primerki avstrijskih metalskih statikov. In hladen tuš je sledil tudi z odra. Araya sarkastično odgovori na medle klice “Slayer! Slayer!” z nasmehom in komentarjem: “Da… Slayer… To Smo mi … Kdo ste pa vi, Avstrija?” ‘Darkness of Christ/God hates us All’ je bil navezan na novejšo skladbo ‘Jihad’ brez napora – rutinirano in obrtniško, novega odmerka neželene hladnosti pa smo bili deležni ob komentarju pred pesmijo ‘War Ensemble’, v katerem se je Araya obregnil ob neumnost in mladost ter ob to, da nas pač politični sistemi pošiljajo na bojišča biti bitke za neumno politiko. Rahlo neposrečeno in neaktualno za naše prostore, še kako primerna pa je iztočnica za ameriško publiko. Po precej obupno zveneči različici skrhane Slayer klasike (navajen sem, vsaj s plošč, da klasični Slayer zarežejo ostro kot skalpel), so postregli z novotarijo ‘Cult’, nakar so v setu izstopali še ‘Chemical Warfare’, ‘Die By The Sword’, med klasikami pa so oddrgnili še ‘Dead Skin Mask’, ‘Seasons in the Abyss’ po malo več kot uri pa smo se znašli, zaradi precej bizarnega občutja distance med množico in odrom, na nepremostljivih bregovih peklenskega brezna obupa z običajno zadnjo skladbo iz malhe skupine Slayer – precej medlo in bedno ter za patetične primerke povsem zadostna izvedba pesmi ‘Raining Blood’. In še en šok: Araya je dovolil peti publiki. Sam ni pel, da bi slišal kaj zmore Nickelsdorf! Prav bedno in patetično. Kot bi šel na koncert Davida Hasselhofa in ne na Slayer koncert. Odziv je bil pričakovan: tišina in spoznanje, da je bilo pravih Slayer fanov premalo. Kratki premor. Slayer odidejo z odra. Nato se vrnejo ter, kot da bi želeli zadovoljiti kriterijem glasbenega minimuma, oddrgnejo še ‘Angel Of Death’ ter hitro zapustijo oder. Tokrat dokončno. Meni pa postane jasno, da je bil vrhunec dneva podoben medli masturbaciji in ne seksu desetletja. Slayer so zveneli obupno zanič in utrujeno! Zavedati pa se je potrebno dejstva, da nekako ne zmorem verjeti, da je to, kar sem videl na planjavah Panonske nižine, njihov maksimum. Slayer niso bend za festivalske odre. Slayer niso freakshow za vsega site najstnike in najstnice, ki si zaželijo nekaj več kot le MTV-jeve kvazi rockerje in metalce. Ne! Slayer so klasiki metala in temu primeren bi moral biti tudi ambientalij: v krogu zagretih fanov. Z boljšim zvokom. Bolj intimno in ne brezosebno kot je bilo to v primeru desakralizacije pojma ikon na odrih Nickelsdorfa.

BLUE STAGE:
(besedilo prispevala: Živa Viviana Doria)
Še zadnji festivalski dan sem se ob 13-ih utaborila pred modri oder. Excuse Me Moses so avstrijski band, ki me je popolnoma navdušil. Zgodnjo uro ter ponoven pripekajoč dan so ohladili s pesmimi Butterfly Tree, Summer Sun… Excuse Me Moses, zvenijo v tirnicah, ušesomo nesramno vabljivega ležernega “funky groova”. 25 sladkih, a kratkih minut torej!

Po Excuse Me Moses so sledili še Škoti The Dykeenies. Kot se sami opisujejo gre za hibrid band med The Killers in Panic! At The Disco. Fantje v svoji domovini že uspešno koncertirajo z bandi kot so Maximo Park ter Mystery Jets. Tokrat pa so dobili priložnost, da predstavijo svojo perspektivnost ter nadebudnost tudi avstrijskim fanom. Med nastopom so kar nekajkrat poudarili, da takšne vročine, kot so je bili deležni na festivalu, na Škotskem niso vajeni.

Ena izmed zelo “ogroženih” in redkih predstavnic nežnejšega spola na letošnjem Nova Rocku je bila Sarah Bettens, sicer bivša članica belgijske zasedbe K´s Choice. Vitka kratkolasa blondinka, ki zgleda od daleč kot fantič je sprva precej sramežljivo koketirala s publiko. Ker pa je bil naš odziv zelo dober, se je kmalu opogumila in s še večjo energijo ter kitaro v rokah pokazala moč ženske glasbenice, v sicer akustičnem nastopu. Ob koncu je požela bučen aplavz in vidno ganjena zapustila oder.

Na vrsto so prišle glasbene urice posvečene punk rock core-u. Najprej so bili na vrsti nemški pop punkerji Donots. Sledili so še eni nemci in sicer alternativni punk rokerji H-Blockx. Oboji so sicer navduševali z energičnimi koncerti, ki pa so bili le priprava na Less Than Jake invazijo.

LESS THAN JAKE: 18.30 – 19.35
Marsikdo bi se strinjal da je bil njihov koncert eden najbolj bleščečih dogodkov na letošnjem Nova Rocku. Ska punkerji iz ZDA so se izkazali za odlične animatorje, saj so med duhovito energičnim kontaktom ter diktiranjem publiki, pripravili le to do početja vseh mogočih neumnosti. Posebno srečo je imel ob tem tudi fant iz Slovenije, ki je zaplesal z avstrijsko deklico “dirty dancing” kar na odru. Less Than Jake seveda niso zaobšli hitov kot so Automatic, Soundtrack Of My Life ter Plastic Cup Politics.

MANDO DIAO: 20.05 – 21.15
Švedski Mando Diao so ponovno obiskali Avstrijo, kar je sicer že njihova vsako letna praksa, saj imajo tukaj ogromno fanov. Tokrat so nas Björn, Gustaf, Matt, Samuel ter CJ presenetili z dodatno okrepitvijo. V svoj nastop so vključili tudi pihalno sekcijo. Mando Diao so izreden garage rock band, ki je z albumoma Bring Em´In ter Hurricane Bar osvojil Evropo, Japonsko ter počasi prodira tudi čez lužo. Začeli so z očitno povsem novo pesmijo Tony Zoulias, nadaljevali, pa s super hiti Sheepdog, God Knows, Down In The Past. Ob tem se je dekletom pod odrom po pričakovanju “scufalo”, ko je slavček Björn odžvrgolel balado All My Senses. Mando Diao se očitno počasi približujejo headlinerskemu mestu in morda jim bo to naslednje leto tudi uspelo.

MANDO DIAO setlista:
1. Tony Zoulias
2. Sheepdog
3. God Knows
4. Clean Town
5. Down In The Past
6. You Can’t Steal My Love
7. White Wall
8. All My Senses
9. Killer Kaczynski
10. Long Before Rock’n’Roll
11. The Wildfire (If It Was True)
12. Amsterdam
13. TV & Me
14. Good Morning, Herr Horst
15. Song For Aberdeen
16. Ochrasy

THE KILLERS:
Medtem ko so drugi oder že dober čas razgrevali Slayer, so velike priprave na The Killers še nekaj časa potekale, saj so fantje prispeli na prizorišče z zamudo, poleg tega pa so znani po tem, da poseduje njihov oder vselej konkretno zabeljeno in izdelano sceno, ki jo je bilo seveda pred nastopom potrebno skrbno pripraviti. Ker so fantje iz Las Vegasa že od nekdaj mahnjeni na mehiško kavbojsko kulturo, so na odre postavili lesene gajbe, medtem ko so ojačevalce krasile verige majhnih belih lučk. The Killers so poleg The Strokes eden največjih svetovnih indie rock bandov, zato je bilo pričakovanje toliko večje, saj niso ravno vsak dan v Evropi.

Kljub temu so vse te priprave in velika pričakovanja na koncu pustila bolj medel vtis. The Killers so v dobri uri sicer odigrali vse največje hite iz albumov Hot Fuss ter Sam´s Town kot so Mr.Brightisde, Read My Mind, When You Were Young in pripravili glamurozen koncert a je publika razen najbolj zagretih fanov ostala precej hladna. Verjetno je temu botroval tudi bližajoči se konec festivala, ko je večina razmišljala samo še o domačih posteljah. Morda so The Killers dobili le nehvaležen odziv, po drugi strani pa so tudi oni band, ki je verjetno bolj primeren za klubske koncerte, ki je nekako v tem pogledu težko konkuriral headliner-ju na sosednjem odru, razgrajaškim pra-očetom thrasha Slayer.

ZAKLJUČNI VTISI IZ FESTIVALA:

 

(besedilo pripsevala: Sandi Sadar in Živa Vivana Doria)
Za razliko od katastrofe, ki se je praktično istočasno odvijala v Benetkah, na tamkajšnjem Heineken Jammin’ festivalu, lahko zaključim, da je Nova Rock festival 2007 uspel, z izjemo angažiranosti varnostne službe, v splošnem nadpovprečno! Avstrijskim organizatorjem tega veličastnega poletnega festivala se je letos uresničila nedvomno največja želja. Nova Rock 2007 je bil popolnoma razprodan!

160.000 “nova rokerjev” je za tri dni okupiralo sončno polje v avstrijski pokrajini Pannonia Fields II. Vikend, nabit z odlično energijo, glasbenimi mega-zvezdami, nadvse kooperativno ter korektno ekipo, ki je skrbela pod okriljem organizacije, da je celotna komunikacija s predstavniki medijev potekala kot po maslu; dobro oskrbljenostjo s hladno pitno vodo ter atraktivnimi možnostmi za zabavo (Party šotori, pivski šotor, štanti z nakitom in merchandisingom, bungee,..), je zapustil za seboj izredna festivalska občutja.

No v zakup je seveda treba vzeti festivalske cene hrane in pijače! 0,5 L piva je željnih tekočine olajšalo za 4,00€ ali 5,00€ medtem, ko so se cene hrane gibale med 3,00€ in 8,00€.

Od vse intenzivnosti tega maratonskega tri dnevnega vrtiljaka, sem konkretno utrujen in izmučen, predvsem pa razočaran nad puhlim vrhuncem dneva, kateremu sem bil priča pod odrom Red Stage, zapustil prizorišče z grenkim občutjem, ki je govorilo, da slovo od Nova Rocka 2007, kljub hvalnici iz prejšnjega odstavka, ni bilo optimalno. Tisoči avstrijskih najstnikov so imeli priložnost pretiravati s pitjem in objestnostjo. Mimogrede: kemična stranišča pred pragom naših šotorov so pristala polomljena na tleh. Kaotičnost so po precej dolgem omahovanju prišli mirit precej umirjeni (kot bi bili na prevelikih odmerkih apaurina in tramala) varnostniki, ki vas ne pokončajo niti po pljuvanju v obraz. Konec festivala je bil krasna iztočnica za vse vandale, ki so se znašali nad tablami in reklamnimi panoji, pijani od lastne moči ter številčnosti, pa so iskali samopotrditev ter probleme še pozno v noč. Nova Rock 2007 je bil festival z res kvalitetnim organizacijskim teamom, ki je svoje naloge več kot vzorno izpeljal, kot se šika. Zmotil bi lahko le neustrezen zvok, ki se je med množice širil le skozi par ob odru stoječih zvočnih stolpov. Za prvo silo bi bilo. Nikakor pa si to ne bi smeli dovoliti naslednje leto, saj je postal Nova Rock povsem dostojen tekmec bolj uveljavljenima festivaloma kot sta Rock Im Park in Rock Am Ring. Skupni seštevek: popolna zmaga kar zadeva finančni izkupiček. Festival je bil dejansko povsem razprodan. Večjih neredov ni bilo. Bangeeji so zdržali skoke tolstih metalcev in ni bilo tragičnih dogodkov. Bera bendov, ki ste jih lahko odkljukali v svojih zvezkih je bila res izjemna. Postavlja se celo vprašanje kako bi to lahko naslednje leto presegli ter prestavili kriterij kvalitete na še višjo raven. Vsekakor se da! Bi pa lahko krotili mlade kretene, ki so uničevali šotore in stranišča malo bolj dosledno in trdo. Tako pa je bilo, po neprespani noči zadnjega dne, polje posejano s tonami smeti in razsutih stranišč v neposredni bližini. Prav post apokaliptični pejzaž, ni kaj. In ko nas je avtobus pred vhodom le pobral, je bila misel odhoda domov prava odrešitev. Vsekakor pa so misli naravnane že na naslednje leto ter na obet tega, kaj nam lahko ponudi Nova Rock 2008 kar nam letošnji ni …

Mimogrede! Karte za Nova Rock 2008 so že v prodaji. Po promocijski ceni 85,00€ jih lahko kupite na www.musicticket.at.