Nova Rock festival 2008 – drugi dan – rajanje v ritmu najboljših!

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2008
0 13

“The Verve so večer pripeljali h koncu s komadom “Disco”. Množica je s fanti še zadnjič glasno zapela. Luči so ugasnile, do ponovnega snidenja.”

Lokacija: Nickelsdorf / Pannonia Fields / Avstrija
Datum: 14.06.2008


Če nas je prvi dan festivala Nova Rock stresal mraz in niti štirje puloverji niso bili dovolj, smo se v soboto prebudili v prijetno toplo in sončno jutro. Tudi dan je bil tak. Vročino je blažil le rahel vetrič. Ravno pravšnje vreme, saj nas je ta dan čakalo ogromno dobrih bendov.

Uvodno besedilo: Lea Lesar

RED STAGE

FIRE IN THE ATTIC: 12.30-12.55
Prvi, ki so v soboto zakorakali po rdečem odru festivala Nova Rock, so bili Nemci Fire In The Attic. Ker je šlo za domačine, se je (po pričakovanjih) pod odrom nabrala kar precejšnja množica mladcev in mladenk. Nič čudnega, saj je to bend za mladino, fantje pa svoj melodični pankrok popestrijo še s screamanjem. Ole ga zmore!
Fantje so aprila letos izdali svoj četrti studijski album, ki so mu nadeli naslov “Cum Grano Salis”. V dobrih petindvajsetih minutah so nam prestavili kar nekaj novih skladb, med katerimi sta bili tudi “Fake It Like You Mean It” ter “Senses Riding Shotgun”. Slednji je njihov zadnji singel z nedavno izdane plošče. Vendar se publika na nove komade ni pretirano odzvala. Mogoče zato, ker se ti še niso tako dobro usedli v ušesa. Zato je bil poudarek predvsem na malce starejših iz plošče “I`ll Beat You, City!”, izdane leta 2006. “The City”, “An Audience Of One” ter “Bonfire Now”.
Fire In The Attic so prebili led sobotnega popoldneva in solidno pripravili publiko za nadaljevanje z Kill Hannah, Opeth, Bad Religion ter velikani Motörhead z Lemmyjem na čelu.

Besedilo: Lea Lesar


KILL HANNAH: 13.15-13.45
Kill Hannah. Krvoločno ime za peterico odštekanih mladih fantov. Bend, ki ga je osnoval pevec in avtor večine besedil Mat Devine, je dobil ime po njegovemu bivšemu dekletu, čeprav naj bi šlo le za bežno romanco. Dekle z usodnim imenom, ki je bilo povod za uspeh.
Američane je prišlo poslušati malce manj ljudi kot poprej Fire In The Attic. Ali bo nemško govoreča mladina dala tudi kaj na glasbeno kvaliteto ne samo na izvor? Že res, da se pod odrom ni zbralo toliko ljudi, so bili pa vsi v gibanju, ko so Kill Hannah zavzeli oder. Dobesedno. Kitarista Jonathan Radtke in Dan Wiesse ter basist Greg Corner so poskakovali po odru, kot bi bil samo njihov. Ko pa je na oder pridirjal še Mat in skočil na monitorje ob njegovem mikrofonu, se je mladenkam v prvih vrstah dobesedno snelo. Ne rečem, fant ima karizmo, vendar v vseh pogledih preveč spominja na Jareda Leta, pevca skupine 30 Seconds To Mars. V načinu oblačenja, make-upu, telesni mimiki … Fantje, kje je izvirnost? Pa tudi njihova glasba je precej slična Marsovcem. Med komadi, s katerimi so fantje zapeljali množico, velja omeniti predvsem naslednje: “Lips Like Morphine”, “Wrap Myself Around You”, “Crazy Angel”, “The Chase”, “Kennedy”, saj predstavljajo sledenje glasbenemu trendu in raznolikost med vsemi štirimi izdanimi albumi.
Kill Hannah so se po nastopu zbrali v šotoru za delitev avtogramov, kjer jih je pričakala številčna skupina deklet. Ob pogovoru in podpisovanju so se fantje izkazali za odlične sogovornike. Niso pa mogli mimo, da ne bi okarali zaprte in nedovzetne nemške mladine. Žal, tudi to se dogaja. Kill Hannah mlad in nadobuden bend, mimo katerega ne smejo tisti, ki svoja ušesa razvajajo ob zvokih 30 Seconds To Mars, The Faint in The Killers.

Besedilo: Lea Lesar

ALPHA GALATES: 14.10-14.50
Povsem druga glasbena zgodba so Kanadčani Alpha Galates. Tretji nastopajoči na rdečem odru z lepim svežnjem 40. Minut za predstavitev, je napadel oder sila ostro. Metalsko režeče in presenetljivo kar se da. Res, da je osnova skupine beseda “alternativno”, a preprostim alter ritmom sledijo mestoma zanimivi tehnično kompleksnejši obrati, ki jih človek ne more preslišati, ko skupina nenadno razlomi ritem in pričara povsem drug tempo in novo vzdušje. Skupina je izredno mračna in obskurna. Pevec Matthew Von Wagner, ki je hkrati bobnar skupine in seveda njen vodja, je tudi tvorec večine idej in osnova esence Alpha Galates. Žal se je pokazalo ravno pri tem bendu, kako zoprno je kadar nastopaš na velikih odrih, ki so postavljeni na višino 3m in več, v vlogi bobnarja, saj si obsojen na ždetje v ozadju. Mathew, kot pevec bi moral biti postavljen v ospredje s svojimi bobni, ali vsaj tako, da bi se bobni nahajali v liniji s kitarami. Tako pa se ga pod odrom praktično ni videlo in občutek je bil, kot da je na odru pet instrumentalistov, ki imajo nasnete vokalne linije. Alpha Galates posedujejo v svojih vrstah vročekrvno basistko Karen Wagner, ki je vseskozi divje čupala in skorajda potrgala vse bas strune. Odlično je s svojo peroksidno divje razmršeno pričesko zapolnila “praznino” pevca v prvi vrsti in tako pravzaprav po tej plati prevzela primat v skupini. Skupina rada ponudi oster thrash riff, vokal pa sicer poseduje bridko jezo, a je čist in zato melodičen, vsa reč pa celo zadiši zaradi preprosto vodenih ritmov po emo core komponentah. The Predator Clip, Stand, NATIO, Time Out so bile nekatere izmed skladb, ki jih je skupina odžvrgolela.

Besedilo: Aleš Podbrežnik


SONIC SYNDICATE: 15.20-16.10
Močno pa se je zapolnilo pododrje rdečega odra, ko so na oder stopili švedski metalcore korenjaki Sonic Syndicate. Skupina igra hibridno metal različico, ki se naslanja na izročila švedskega melodičnega death metala kakšnih In Flames ali celo Soilwork. Za core komponento je seveda kriv vreščavi vokal, ki je kombiniran z melodičnim in čistim. V skupini sta kar dva pevca. Skupina je (pravilno berete) sekstet in premore kar tri brate Sjunnesson! Pevca Richarda, in kitarista Robina ter Rogerja. Rodovitna družina, ni kaj. “Only Human” je njihov najbolj svež album, izdan lansko leto pri založbi Nuclear Blast in skupina je udarila na plano s skladbo Aftermath. Melodično kar se da, v katerem se ekstremni vreščavi vokal kar rahlo izgubi. Zelo modno in trendovsko zvenijo fantje in (pardon skorajda bi zanemaril nežni spol) deklina (Karin Axelsson) na klaviaturah. Skupina je perfektno uigrana. Ponudili so v dlako izpiljen zvok, izredno natančno izvedbo materiala. Postrani prdcev ni bilo slišati, svoje pa je doprinesla intenzivnost na moč razgrete publike, ki je v 50. minutah na polno dihala s skupino na odru. Sonic Syndicate so se med drugim lotili še skladb All About Us (sicer priredba ruskega ženskega dueta t.A.T.u.), Denied, Enclave, Jailbreak, Blue Eyed Fiend in Psychic Suicide. Skupina je prikazala odlično formo in glede na izredno priljubljenost, se lahko nadejamo, da bo izbruhne v Evropi letos jeseni, ko izide njihov novi album “Love And Other Disasters”, prava sonično sindikalna manija.

Besedilo: Aleš Podbrežnik

OPETH: 16.40-17.35
So bili poleg Motorhead skupina, ki sem jo z največjo nestrpnostjo pričakoval, da nastopi na rdečem odru. Rdeči oder je bil drugega dne znova bolj naklonjen metalskim riffom, glede na modri oder. Ta dan je bil za Opeth nekaj posebnega. Na odru namreč ni bilo njihovega uradnega člana skupine, basista Martina Mendeza, ki je ostal na Švedskem, saj je postal ravno na ta dan, ko so Opeth nastopali na Nova Rock festivalu oče svojemu sinu. Tako je vskočil skupini na pomoč Johan Niemann, sicer basist skupin Demonoid in Therion (še sreča da se kaj takega ni primerilo šefu Mikaelu Akerfeldtu).
Kakorkoli obračamo, so Opeth tistega dne festivala predstavljali skupino z daleč najvišjim glasbenim I.Q.-jem. Odigrali so vsega 5 skladb, v 55. minutah, kar pomeni, da je v povprečju ena njihova skladba merila v dolžino 11. minut. Progresivni death metal le redkokdaj zveni tako profilirano, izdelano, domiselno in zategadelj do ušes impozantno. Presenetili so prav vse prisotne ko so pričeli s “prazgodovinsko” Demon of the Fall, vzeto iz njihove tretje plošče “My Arms, Your Hearse” (1998). Vse oči so bile uprte seveda v Mikaela Akerfeldta, pogonsko silo Opeth, v tega unikatnega glasbenega genija. Skupini se nikakor ni poznala zamenjava na mestu bas kitare. Igrali so z neverjetno perfekcijo in lahkoto. Vse kompleksne pasaže, alterniranje med akustičnimi deli in masivnimi napadi agresivnih death metal riffov, menjave tempov so delovale naoljene kot najbolj fini stroj. Zlasti je jemala sapo natančnost v prehodih, kjer mora skupina ostati točno uglašena, da tvori popolno tišino v kratkih pavzah v takšnih prehodih. Akerfeldt je pel znova brez težav. Z agresivnim growlom in preklapljanjem na čisti vokal, zlasti v umirjenih pasažah, je odlično nizal mnogotera vzdušja.
Zasedbo Opeth si je RockLine ogledal prvič dne 18.12.2006 v Trevisu in set lista to pot je bila povsem drugačna. The Baying of the Hounds (“Ghost Reveries”, 2005) je kataklizmično ozračje še podkrepil, na nebu pa so se prikazali prvi temni oblaki. Med nastopom Opeth se je popolnoma naoblačilo, toliko bridkega srda so sproščali na odru Švedi! Ozračje je dosegalo posebno eteričnost v nadaljevanju s še eno cvetko Master’s Apprentices (“Deliverance”, 2002).
Četrta skladba po vrsti, nova z naslovom Heir Apparent je doživela zanimivo napoved. Kot znani humorist je Akerfeldt načel zadevo takole: “We have new album out!” Tišina pod odrom. Akerfeldt se ujezi: “Well? Fuck you!!!” in ponovi: “We have new album out!” Šele tedaj se zaspana publika prebudi in gromko pozdravi nov mejnik v evoluciji skupine. Akerfeldt pa izrabi ta trenutek, da predstavi skladbo Heir Apparent z nove plošče “Watershed” in pokaže z desnico na kitarista Frederika Åkessona ter zaključi: “Let this cock rocker open it for you!” Åkesson mora biti res vajen vsega hudega. Opeth se še enkrat na polno zagrizejo, to pot še posebej intenzivno, saj predstavlja nov material, še poseben izziv ob izvajanju v živo. Veličastno in znova edinstveno. Skupina je zabelila svoj nastop s sedaj lahko rečemo svojo klasiko, ki je še posebej priljubljena med občinstvom The Drapery Falls (“Blackwater Park”, 2001), seveda v svoji izvorni, to je 11. minutni različici. Opeth so tako drugega dne na Red Stageu v svojih 55. minutah glede na večplastnost svoje lastne glasbeno artistične usmeritve, ki jo nenehno seje kreativno raziskovalni duh njenih članov, predstavili homogeno zasedbo, ki je na vrhuncu svoje ustvarjalnosti in kateri po plati visoke atmosferičnosti, eteričnega momenta, tehnične kompleksnosti in hkratne natančnosti perfekcije izvedbe materiala nihče ni prišel blizu. Dejstvo je le to, da so Opeth rojeni za igranje v in-door dvoranah in na samostojnih headliner turnejah, mnogo bolj kot v vlogi “vmesnih statistov” out-door festivalov, še posebej ne-metalskih. V slabi uri so nas nemarno pustili narajcane, pa čeprav bi bila tovrstna občutja še intenzivnejša v kolikor, bi fantje nastopili na festivalu večje metalske konsistence. Računati moramo, da je Nova Rock podvržen večinoma okusu 20. letne avstrijske mladine in ne glasbenim gurmanom, tako so po tej plati Opeth drugega dne predstavljali na festivalu popolno črno ovco festivala in v tej vlogi zamenjali Porcupine Tree, ki so nastopili na festivalu prvega dne. So pač “prepameten” bend za Nova Rock!

Set lista Opeth:
1. Demon of the Fall
2. The Baying of the Hounds
3. Master’s Apprentices
4. Heir Apparent
5. The Drapery Falls

Besedilo: Aleš Podbrežnik

SUBWAY TO SALLY: 18.05-19.10
Nemški gotski metalci Subway To Sally je po njihovem stažu in kilometrini derfinitvno pripadel status skupin, ki se jih oprijemlje termin staroste. Septet iz Potsddama uživa izjemno spoštovanje v nemško govorečih deželah. Tudi Avstrija ni ob tem izjema, še manj Nova Rock. Prostor pod odrom red stagea je znova kar razganjalo od silne prenatrpanosti in evforije navdušenih obiskovalcev. Subway To Sally so nastop seveda izkoristili za predstavitev novega albuma “Bastard” (2007), ki je izšel pri založbi Nuclear Blast. Avantgardna odrska oprava, mračen gostki zvok, dodatki folk melosa, seveda v taktirki melodičnih riffovskih figur in preprostih ritmov, ki se usedejo v trenutku pod kožo. Subway To Sally so delovali privlačno, kot posebneži, iztrgani iz povsem druge glasbene dimenzije, tiste, ki bi nekako družila pod isto zastavo celo ljubitelje In Extremo ali Rammstein. Folk metal z dodatnimi ritem loopi? Pljunek industriala? Povsem realno. In seveda bogati orkestralni aranžmaji. Nastop skupine je bil resnično nekaj posebnega, zaslti zaradi priotehničnih vložkov, ki so dodatno razvnemali pododrje, posebna draž pa je sama odrska igra in gibanje izvajalcev med posameznimi skladbami, ki tako deluje kot nekakšen mini teater. Eric Fish je seveda avtoritativni poveljnik in kot tak je že takoj na začetku med skladbo Eisblumen osrečil eno izmed oboževalk skupine v prvih vrsah, potem ko ji je zalučal belo vrtnico ob koncu skladbe. Subway To Sally so tako uprizorili še en povsem unikatni dogodek na Nova Rocku, povsem novo glasbeno izkustvo, predvsem nabito z dramaturgijo odrske igre. Bogate izkušnje niso velevale nobenih napak ali spodrsljajev med izvedbo. Le še eno suvereno zmagoslavje!

Setlista Subway To Sally:

1. Die Trommel
2. Auf Kiel
3. Feuerland
4. Eisblumen
5. Veitstanz
6. Falscher Heiland
7. Geist des Kriegers
8. Henkersbraut
9. Sag Dem Teufel
10. Ohne Liebe
11. Kleid aus Rosen
12. Sabbat
13. Sieben
—– dodatek —–
14. Julia Und Die Räuber

Besedilo: Aleš Podbrežnik 

BAD RELIGION: 19.40-20.50
Nemška cirkuška predstava je bila mimo in čas je bil za legendarne Bad Religion, ki so pod oder pritegnili toliko ljudi, da množici še zdaleč ni bilo videti konca. Bad Religion so nastali v zgodnjih osemdesetih, vendar so zasloveli šele s svojim osmim studijskim albumom, imenovanim “Stranger Than Fiction”, ki je izšel leta 1994. Na njem se poleg še nekaterih hitov nahaja tudi “21st Century (Digital Boy)”, s katerim so začeli svoj nastop. Množica je v trenutku, ko so se zaslišali prvi rifi, ponorela in ta norija se je nato obdržala skozi celoten večer. Njihov najnovejši album “New Maps Of Hell” je na tržišču že več kot leto dni in me publiko je že zelo dobro poznan. To je dokazala med naslednjim zaigranim komadom “New Dark Ages”, ko je prepevala skupaj z bendom. Na medmrežju si lahko za omenjenega “New Dark Ages” ogledate tudi protivojaško uperjeni videospot. Sledil je “Let Them Eat War”. Tako kot mnogi drugi bendi tudi Bad Religion sodelujejo pri projektu “Rock Against Bush”. Med koncertom so jasno in glasno izrazili svoje nestrinjanje z vojno v Iraku in politiko ameriškega predsednika Georga W. Busha. Njegov predsedniški mandat se počasi izteka in samo upamo lahko, da bo njegov naslednik na stvari gledal malce bolj realno.
Bad Religion so nadaljevali z “I Want To Conquer The World” ter “Punk Rock Song”. Publika je norela ter ustvarila kar nekaj “circlepitov”. Še en starejši komad “You Are (The Govrnment)”, nato ponovno preskok na nekaj svežega z “Requiem For Dissent”. Zbrana srenja je zopet dokazala, da je to le en komad več v mozaiku uspešnic benda Bad Religion. Le tako naprej, gospodje! Norija se je stopnjevala z “Big Bang”, “Social Suicide” ter “The Defense”. Bad Religion so med komadi še nekajkrat negodovali nad Bushem in iraško vojno in velika večina navzočih se je z njimi strinjala. Gospodje so odigrali že skoraj ducat komadov, bili pa smo le na polovici njihovega nastopa. “Flat Earth Society”, “A Walk” ter povabilo “Come Join Us”. Da se pridružimo dobremu žuru? Brez problema. Po “Struck A Nerve” je bil ponovno čas za nekaj novega. Tokrat so z najnovejšega albuma “New Maps Of Hell” (2007) združili uvodni komad “52 Seconds” ter prvega na plošči “Heroes / Martyrs”. Dobrodošla popestritev, ki je izpadla zelo posrečeno. Sledil je preskok na starejšega “Refrigerator”. Publika je znala peti čisto vsak njihov komad, bodisi starejšega bodisi novejšega. Pohvalno! “Before You Die” je to še enkrat dokazal za novejše komade. Čas nastopa Bad Religion se je počasi iztekal, a gospodje še niso zaigrali favorita z njihovega najboljšega albuma “Stranger Than Fiction” (1994). Govorim seveda o komadu “Infected”. In če se je kdo spraševal, kdaj bodo zaigrali ta komad, je bil odgovor kmalu tu. Zdaj! Publika je ponorela in skupaj z bendom prepevala “You and me, have a disease, you affect me, you infect me, I’m afflicted, you’re addicted, you and me, you and me …” Komad, ki ga mora vsak pravi fen Bad Religion vsaj enkrat slišati in doživeti v živo.
Nezadržno se je bližal konec njihovega nastopa. Zaigrali so le še “Fuck Armageddon”, “American Jesus” ter “Sorrow”. Ura njihovega nastopa je minila kot bi mignil. Res je tudi, da sta nas na Red Stageu čakala še dva velika benda – In Flames ter Motörhead. O Bad Religion pa … Do naslednjega snidenja!

Bad Religion setlista:
1. 21st Century (Digital Boy)
2. New Dark Ages
3. Let Them Eat War
4. I Want To Conquer The World
5. Punk Rock Song
6. You Are (The Govrnment)
7. Requiem For Dissent
8. Big Bang
9. Social Suicide
10. The Defense
11. Flat Earth Society
12. A Walk
13. Come Join Us
14. Struck A Nerve
15. 52 Seconds / Heroes & Martyrs
16. Refrigerator
17. Before You Die
18. Infected
19. Fuck Armageddon
20. American Jesus
21. Sorrow

Besedilo: Lea Lesar 

IN FLAMES: 21.20-22.35
Redni obiskovalci Nova Rock festivala so melodični death metalci In Flames. Nastopili so v popolnoma identičnem vrstnem redu kot preteklo leto. Na rdečem odru, drugi dan, 20 minut preko devete zvečer. Ravno pomračilo se je, kot nalašč za to da te zasujejo s plameni. In tudi to pot je bilo tako. Salve pirotehnični detonacij, oder je rdeče zažarel, publika pa je dobesedno zblaznela. Koncert se je začel celo identično kot preteklo leto, s skladbo Cloud Connected albuma “Reroute to Remain”. In Flames postajajo stalnica velikih festivalskih nastopov v poletnih delih leta. Vsekakor zelo zrutinirani Švedi, so pričarali tisti značilni melodični death metal, kot ga gojijo njihovi rojaki At The Gates, Soilwork ali Dark Tranquillity in zaokrožili svoj retrospektivo z enakomernim izborom skladb iz vseh albumov. Možje so perfekcionisti, oddelajo svoje delo v 100%, brez kiksov. So kompaktni, usklajeni in kljub vsej tej rutini, ni trenutka med koncertom, ki te ne bi metalsko “žgal”, kot se za ime In Flames spodobi.
Skupino je podpirala množična publika pod odrom Red Staga: Pevec bujnih dreadlocksov Anders Frieden je malodane v miže vodil občinstvo pod odrom, ki mu je dobesedno jedlo iz roke. In Flames tudi to pot niso zgrešili v ničemer. Moti edino dejstvo instantnosti in predvidljivosti kvinteta, ki zaradi pogostih nastopanj na tovrstnih spektaklih ne more več presenetiti. Tudi set lista je bila glede na preteklo leto zelo podobna. Skratka. Ljubitelji skupine so doživljali svoj raj, tisti ki smo si želeli tradicionalno surovega rock n’ rolla pa smo že vneto čakali na nastop kanclerja Lemmyja in njegovih Motorhead, pa čeprav so In Flames s svojim nastopom znova brez dlake na jeziku brezmilostno upepeljili vse okoli sebe.

In Flames set lista:
1.Cloud Connected
2.Leeches
3.The Mirror’s Truth
4. Disconnected
5. Colony
6. Alias
7. I’m The Highway
8. Only For The Weak
9. Come Clarity
10. The Quiet Place
11. Take This Life
12. Move Through Me
13. Delight And Angers
14. Egonomic
15. My Sweet Shadow

Besedilo: Aleš Podbrežnik

MOTORHEAD: 23.05-00:30
Festivalski vrvež drugega dne so zaprli legendarni pankrti (“bastards”). Lemmy Kilmister (vokal, bas kitara), Mikkey Dee (bobni) in Philip Campbell (kitara) je tako predstavljala predstavo živih okamnin na Nova Rocku št. II., če k temu štejemo koncert Sex Pistols s prvega dne. Pri MOtorhead ni nikakršnih skrivalnic. Kar vidiš, to dobiš. Lahko jih le ljubiš ali sovražiš. Vmesne poti ni.
Motorhead s s vojim nastopom niso prinesli nobene revolucionarne inovacije, če primerjam njihov nastop s konca novembra 200z v Muenchenski Zenith hali. Repertoar izvedenih skladb je ostal praktično povsem enak in če bi imeli Motorhead časa uro in triče trt, bi bila set lista verjetno povsem identična. Torej da n ovinkarimo, skupina je nastopala še vedno z “Kiss Of Death” repertoarjem. Tako so zasuli z rock n’ roll napalmom Nova Rock, ko so se lotili klasike Dr. Rock.
Ta nastop Motorhead pa je bil nekaj posebnega. Trio je imel namreč težave z ozvočenjem Lemmyjevih vokalov. Kancler in edinstvena legenda rocka, častitljivi gospod, ki jih bo letos napolnil 63. Let, Lemmy je po nekaj uvodnih taktih Dr. Rock, zamahnil z roko in dal znak Deeju in Campbellu da prenehata z igranjem. Ugotovil je da je ozvočenje vokala naravnano preveč potiho. Motorhead čakajo na odru, medtem ko ton mojstri kljubujejo nastali nevšečnosti. Po kakih treh minutah je zadeva nared in fantje udarijo še enkrat z Dr. Rock. Skupina koncert uspešno izplove in vendar Lemmy nejevoljno spusti dva verza med Stay Clean, na obrazu pa se mu izriše izraz prešerne nejevolje. Skupina se prebije do tretje pesmi Be My Baby (“Kiss Of Death”, 2006), fantje odigrajo le nekaj taktov, Lemmy odpre usta, potem pa sunkovito odmakne glavo od mikrofona, preneha peti, se ozre proti Campbellu in da znak za odhod iz odra. Kaj? Je to mogoče? Na oder znova pritečejo tehniki in mrzlično preizkušajo kje neki tiči kamen spotike, da vokalov nikakor ni mogoče uglasiti na zahtevano raven. Mine pet minut, Motorhead se vrnejo. Udarijo znova, ko Lemmy zarjove prvi takt, se v zvok skupine prikrade nemarna odbojna oscilacija zvoka, Lemmyja kar odpihne za mikrofonoom. To pot vzame legenda stvari v svoje roke in se osebno loti dela tonskih tehnikov: “One, two!!! One, two!!!” Stvar postane v trenutku jasna in možakar s svojim gromkim vokalom zatrese tla panonskih polj Avstrije: “Take the bas off the fuckin’ microphone!!!” Pravzaprav osnovnošolska napaka je bila v trenutku odpravljena, Motorhead pa končno vskočijo v prave tirnice svojega nastopa.
Skupina črta iz skrajšanega repertoarja k sreči ravno nove skladbe, bobnarsko solažo in Whorehouse Blues utrujanje, ki ga držijo v setu dodatka že od izdaje albuma “Inferno” in pač “Bastards” (1994) klasiko Born To Raise Hell. V setu pa tako ostane dehteča cvetka Over The Top, vselej mikavni “Another Perfect Day” (1983) klasiki I Got Mine in Just ‘Cause You Got The Power ter nepotrebno posvetilo Philu Lynnotu in Thin Lizzy (Rosalie). Publika pod odrom je bila neverjetno in proti pričakovanjem neverjetno razgreta, razgibana in hrupna. Zlasti se je zmešalo ljudem povsem ob koncu ko užgeko Motorhead ekstremno hitro rock n’ roll skovanko Going To Brasil tej sledi nesmrtni Motorhead “ep” Killed By Death, zaključek z železno pestjo (Iron Fist), epilog kultne rock postave pa zasije v polnem seveda ob kreaciji edinstvenega nesramno strupenega vzdušja, ki ga zna ustvariti samo Motorhead stroj. Govora je seveda o nujni Ace Of Spades ter Overkill.
Kljub temu da so Motorhead bili nosilci rdečega odra, je koncert minil v hipu. Lemmy je deloval glede na nekoliko slabši dan novembra 2008 v Muenchenskem Zenithu, znova maksimalno prepričljivo. To se tiče seveda njegove vokalne izvedbe, ki je po vseh teh letih, ki jih je ta možakar prekolovratil in predihal v imenu rock glasbe, še vedno veličastni unikat. Tista persona izjemne avtoritete, gigantske samozavesti in jasne predanosti rock religiji, ki jo ponudi lahko le Lemmyjeva figura, je sijala z izjemno intenziteto. Oba Lemmyjeva kompanjona pa sta doprinesla standard, brez katerega Motorhead prav tako ne bi bili Motorhead. Mikkey ostaja še naprej besna žival na bobnih, Philip vroč in neukročen riffovski terminator.
Motorhead ostajajo tudi po doživetem na Nova Rock festivalu pojem najpristnejšega rock n’ roll izkustva. Brez šopirjenja, odvečnih nakladancij, sledu šminkeraja. Ne. Vse kar šteje je iskreno srce in živeti življenjsko špuro, ki ti jo veleva srce. Lemmy in kompanija, so si že davno tega izklesali nesmrtni rock n’ roll spomenik. Drugega dne so s to preprostostjo rock esence in pristno karizmo, pobili do tal vso konkurenco festivala. Znova in še vedno. Nekaj je v njih, kar ti sproži mravljince samodejno, Motorhead duh pa se nepovratno zažre pod kožo, povsem magično. Moč in znanje kakršna je dana le velikanom rocka.

Set lista Motorhead:
1. Dr. Rock
2. Stay Clean
3. Be My Baby
4. Killers
5. Metropolis
6. Over The Top
7. I Got Mine
8. In The Name Of Tragedy
9. Rosalie
10. Just ‘Cause You Got The Power
11. Going To Brazil
12. Killed By Death
13. Iron Fist
—dodatek—
14. Ace of Spades
15. Overkill

Besedilo: Aleš Podbrežnik

BLUE STAGE

DIE MANNEQUIN: 13.00-13.25
Dvanajsturno tišino, ki je trajala od približno enih zjutraj so naposled prekinili na modrem odru Kanadčani Die Mannequin. Trio! Alternativni rock. Vodja zasedbe je pevka/kitaristka Care Failure, ki dejansko s svojimi 23 leti ne potrebuje drugega kot dobro ritem spremljavo. Deklica poseduje izredno karizmo, pravi nevrotični vokal, praši debele preproste kitarske fraze, ki posrečeno klapajo z njenim razočaranim, a razjarjenim ženskim kričanjem. Trio je predstavljal odlično budnico oziroma “prdec v glavo”, za vse potencialne zaspanookce, ki so se nemara od burne noči prvega dne, še potikali pod odrom. Primitivni rahlo ovotljeno in razglašeni rock drive je deloval prepričljivo. Trio je izdal letos svoj prvi studijski album z naslovom “Unicorn Steak”. Ob tako prepričljivem nastopanju in kompaktno izdelanih nastopih, katerih glavna akterka je “zajedljiva” karizma mlade pevke, se Die Mannequin obeta še več prepoznavnosti na planetu v bližnji prihodnosti.

Besedilo: Aleš Podbrežnik


SUNSHINE: 13.45-14.15
Češki kvartet Sunshine igra zelo melodično različico alternativne indie rock glasbe. Človek bi skorajda rekel da gre za nekakšno punk različico z vsebnostjo lepega enostrunsko zaspanega sprehajanja, preko katerga “utripajo” vokalne linije značilne za post rockerje. K temu dodamo še značilne prehode na ritmih, ki spomnijo na stare dark upornike The Cure ali celo Joy Division, pa se najde nemara dokaj dober približek. You In Your Head je bila skladba s katero so odprli koncert in spomnili na to da bi lahko bili, kdo? Evropski Interpol? Hja, a precej bolj “sončne” atmosfere. Skupina je predstavljala svoj peti studijski album z naslovom “Moonshower And Razorblades”. Odlična uigranost ekipe, preprosti ležerni toni, kot nalašč za leno zgodnje popoldansko božanje sončnih žarkov. Tu so bile še Keep Your Eyes Open, Top Top The Radio, Ghetto, Days Will Never Be The Same in seveda maksimalno izkoriščenih 30. minut, kolikor je meril nastop Sunshine.

Besedilo: Aleš Pobrežnik

CARBON/SILICON: 14.40-15.15
Carbon/Silicon bi najlažje opisala, če rečem, da je to garažni rok bend, ki sta ga konec leta 2001 sestavili dve veliki legendi svetovne glasbene scene. To sta Mick Jones, nekdanji kitarist The Clash, ter Tony James, ki ga kot basista poznamo iz zasedb Generation X in Sigue Sigue Sputnik. Gospoda na koncertih igrata še z basistom Leom “E-zee-kill” Williamsom in bobnarjem Dominicom Greensmithom. Carbon/Silicon sta znana predvsem po tem, da svoje nove glasbene izdelke ponudita kar brezplačno na medmrežju in si jih lahko vsakdo naloži na svoj osebni računalnik. Za tiste, ki cenijo glasbo izdano na zgoščenki, je v drugi polovici lanskega leta izšel tudi fizičen izdelek, ki sta ga Jones in James poimenovala “The Last Post”.
Blue stage Nova Rock festivala so Carbon/Silicon zasedli nekaj ure prej, kot je bilo sprva napovedano. V dobre pol ure se je pod odrom zbralo zavidljivo število ljudi, ki so prišli uživat ob zvokih mehkejšega roka. “War On Culture”, “Pier 51”, “Tell It Like It Is”, “T.F. Madness”, “Soylent Green”, “The Duel” je samo nekaj komadov s katerimi so Carbon/Silicon razvajali ušesa publike. Res, da so gospodje nastopili malce prej, je bil odziv zbrane množice vseeno hvale vreden. Mogoče so se domačini znebili predsodkov in se odprli za širšo, kvalitetnejšo glasbo. Kdo bi vedel …

Besedilo: Lea Lesar


MELÉE: 15.45-16.35
Kalifornijski Orange County je prava zibelka odličnih bendov raznoraznih žanrov. Iz tam izhajajo tudi Melée, ki se na prvo noto ne slišijo čisto nič posebno. Kot slaba kopija Londončanov Coldplay. Vendar te ob dolgotrajnem in natančnem poslušanju njihovega zadnjega albuma “Devils & Angels”, ki je izšel aprila 2007 pri založbi Warner Bros, prepričajo v nasprotno. Če so fantje izjavili, da na njihovo glasbo vplivajo tako Coldplay kot klavirski virtuoz Elton John ter soul pevec John Legend, laični poslušalec tega ne bi zaznal. Posebnost njihovemu melodičnemu popu da prav frontmen Chris Cron s svojim prevzetnim, na trenutke rahlo ošabnim vokalom, ter eksplozivnim igranjem klavirja.
Publiko, ki je Melée pričakala pod Blue Stageom, so sestavljale večinoma dekleta. Le katera si ni želela spočiti oči na štirih postavnih fantih, ki znajo po vrhu vsega še dobro peti? Melée so dali prednost komadom z zadnjega studijskega albuma: “Frequently Baby”, “Stand Up”, “You Got”, “Imitation”, med vsemi pa je največ navdušenja požel prav “Built To Last”, ki je fante ponesel na vrhove številnih glasbenih lestvic. Chris Cron je med igranjem slednjega na klavir roke zamenjal z nogami in tako popestril njihov nastop.
Med še ne izdanimi komadi je izstopal “Dead Mans Party”, ki napoveduje malce drugačen zvok prihajajoče plošče. Za prste obliznit.
Na koncu njihovega nastopa se je Chris izkazal za pravega šarmerja, saj je prišel “Built To Last” odpeti pod oder na zaščitno ograjo od katere ga oboževalci niso in niso hotel spustiti. Vsako slovo je težko, nas pa je v nadaljevanju dneva čakalo še kar nekaj zanimivih bendov.

Besedilo: Lea Lesar

THE GODFATHERS: 17.05-18.00
Oder so ta dan stresali še eni Londončani – The Godfathers. Bend sta pred triindvajsetimi leti, točneje leta 1985, osnovala brata Peter in Chris Coyne. Debitantski album “Hit By Hit” so izdali dve leti kasneje, prepoznavni pa so postali z drugim albumom, izdanim leta 1988, s katerim so se uvrstili na ameriško Billboard lestvico najboljših štirideset. Album prikazuje štiri faze človekovega življenja. “Birth, School. Work, Death”. Rojstvo, šola, služba, smrt. Kje pa je čas za glasbo? Sledilo je še pet, ne preveč odmevnih albumov, The Godfathers pa so ta čas nastopali predvsem po raznih klubih. Po devetnajstih letih odsotnosti z velikih koncertnih odrov so se tja ponovno vrnili, delno tudi zaradi ponovno izdanega prvega albuma, od katerega letos mineva enaindvajset let. Tako smo jih imeli priložnost videti tudi na Nova Rock, kjer so zaigrali predvsem stare nove uspešnice z že omenjenega prvega/zadnjega albuma. “This Damn Nation”, “I Want You”, “Can`t Leave Her Alone”, “Lonely Man”, “Love Is Dead”. Z “Birth, School, Work, Death” pa istoimenski komad ter “Cause I Said So”.
Res, da to ni značilna glasba za mladino, je bila ta navdušena nad nastopom The Godfathers. Njim pa se je na obrazih videlo, da so pogrešali vzdušje in energijo ob nastopanju na velikih odrih.

Besedilo: Lea Lesar

NEW MODEL ARMY: 18.30-19.35
Justin Sullivan, ta nepopisno karizmatični glasbeni umetnik, ki je s svojim New Model Army prinesel izredno pristnost rock uporništva, brez šminkeraja, potrebe po zbujanju pozornosti in ugajanju, je nagrajeval nekoliko izpraznjeno pododrje (vsi so se gnetli istočasno na Subway To Sally na rdečem odru). Kompaktne odrezave in glasne skladbe so delovale boljševiško, sploh se je čutil punk akcent, sicer pa raskav in glasen avtoritativni vokal Justina ni dopuščal risanja cvetic in sončnega neba. V tej uri se je usula ploha besne kritike na vse kar diši po politiki in vsiljevanju principov ter načel, ki niso posameznikova. Nasploh sta se npr. skladbi Sky In Your Eyes ter Into The Wind neverjetno globoko podkožno dotaknili asociacijskega korteksa. Justinov vživeti vokal in predanost odrske igre, sta narekovala pač svojevrstno podajanje glasbenega izročila. V osnovno odrezavo punk izročilo se je lepo vmešal priokus R&B inna trenutke celo folk rock vskokov. Odlično indie rock izkustvo, za katerega ni potrebno razmišljati kdaj si g zavrtiš. Bolj naravno od tega skoraj ne gre. Odličen koncert. 

Besedilo: Aleš Podbrežnik

GAVIN ROSSDALE: 20.05-21.15
Bivši pevec angležev Bush je predstavljal še eno lepo osvežitev na Blue Stage-u. Možakar je kraljeval z akustično kitaro, killer lookom in vsekakor izdelanim nastopom. Vokal ima, karizmo ima, šarm pa prav tako nedvomno. Rossdale, ki je letos marca izdal svoj novi samostojni studijski album “Wonderlust” je pristopil k izvedbi Don’t Dream It’s Over, Love Remains The Same, Comedown, The Trouble I’m In, The Chemmicals Between Us, Letting The Cables Sleep. Mož je artistično še zrelejši, odkar Bush ni več. Njegova urica razgibanih naravno zvenečih pust grunersko,do akustično pop rockersko obarvanih tonov, je bil pravi ušesni balzam. Nasploh dejstvo, kako je njegov čuteč vokal odlično vpet v preprosto izročilo rock glasbe, je prepričalo, da je samostojna kariera najbolj samoumevno nadaljevanje glasbene poti Gavina Rossdalea. Uglajena in lahkotna ura rocka!

Besedilo: Aleš Podbrežnik

BEATSTEAKS: 21.45-23.00
Beatsteaks, Beatsteaks. Bend, ki je stalnica na vseh večjih avstrijskih festivalih. Po tem, ko smo jih lahko lani videli najprej avgusta na festivalu Frequency in nato še septembra v ljubljanski Gala Hali, smo jih poslušali tudi na letošnjem Nova Rock, kjer so bili eden najbolj pričakovanih bendov. Da so Beatsteaks s koncerta v koncert bolj popularni in da so prava atrakcija tako za oči kot za ušesa, je dokazala množica, ki ji ni bilo videti konca. Svoj nastop so začeli s komadom “I Don`t Care As Long As You Sing” in vsi zbrani so zapeli v en glas. Trenutek, ob katerem te spreleti srh. Kakšna predanost bendu. Sledil je “As I Please”, ki se kot naslovni komad nahaja na njihovem zadnjem studijskem albumu “Limbo Messiah”, ki je bil izdan aprila lani. “Demons Galore” je potrdil, da je prej omenjeni album še en odličen izdelek Beatsteaks. “What`s Coming Over You”, “Hand In Hand”, “Let Me In”. Publika je poplesavala in ustvarila nekaj “circlepitov”, Beatsteaks je dogajalo, kot jim še nikoli ni. Ob najavi naslednjega komada “Hello Joe” bi nepoznavalec Beatsteaks z lahkoto pomislil, da gre za malce starejšo pesem svetlolaske Blondie. Vendar ne, gre le za isti naslov komada s čisto drugačno vsebino. Boljšo ali slabšo? Presodite sami. Še pozdrav norcem oziroma “Hail To The Freaks”. Publiki se je res mešalo. Beatsteaks znajo na vsakem nastopu, pa ni važno ali je to kakšen manjši klubski oder ali kakšen večji festivalski, narediti žur brez primere. S svojo energičnostjo te dobesedno hipnotizirajo in potegnejo k poplesavanju. Ustvariti znajo neko posebno vzdušje, ki mu ni vsakdo kos.
Če smo do zdaj slišali predvsem komade z zadnjih dveh albumov “Smack Smash” (2004) ter “Limbo Messiah” (2007), je bil čas za nekaj starejšega. To sta bila “Big Attack” ter “Hey Du”. Komada sta kot “live” posnetka izšla na marca izdanem dvojnem “live” albumu “Kanonen Auf Spatzen”.
Beatsteaks so se poslovili z edinim nemškim komadom na repertoarju “Frieda Und Die Bomben” kot dodatnim šusom v žile veliki večini nemško govorečih osebkov.
Tako je minil še en odličen nastop. Na Blue Stageu so nas čakali le še legendarni The Verve.

Setlista Beatsteaks:
1. I Don`t Care As Long As You Sing
2. As I Please
3. Demons Galore
4. What`s Coming Over You
5. Hand In Hand
6. Let Me In
7. Hello Joe
8. Hail To The Freaks
9. Big Attack
10. Hey Du
11. Frieda Und Die Bomben

Besedilo:
 Lea Lesar


THE VERVE: 23.30-01.00
Angleški rokerji The Verve so poleg svoje odlične glasbe znani tudi po številnih razpadih in ponovnih združitvah. Bend, ki je nastal leta 1989 je najprej deloval do 1999, z manjšo pavzo med 1995 in 96. Med obdobjem po letu 1999 do junija 2007 se je vsak posameznik posvečal samostojnim glasbenim projektom. Vrnitev The Verve na sceno je kot prvi oznanil angleški radio BBC 1. Fantje so sklenili, da se podajo na svetovno turnejo, avgusta pa lahko pričakujemo tudi njihov četrti studijski album.
Svoj debitantski nastop na festivalu Nova Rock so fantje začeli s prelomnim “A New Decade” in tako poželi glasen val navdušenja. Množica kar ni in ni mogla utihniti. Mogoče niti ni želela. Sledil je “This Is Music”. Legendaren komad, ob katerem je zbrana množica ponovno prepevala z Richardom Ashcroftom, ki je avtor večine besedil pri The Verve. Po malce udarnejšem “Sonnet” so zbrani odplavali v prostor med vesoljem in časom s “Space And Time”. Publika je bila med refrenom glasnejša kot še nikoli prej. Podoben odziv je požel tudi “Life`s An Ocean”. The Verve pač znajo zapeljati poslušalce v pravem ritmu. Še “Weeping Willow”, nato pa “Sit & Wonder”, ki je prvi izmed petih komadov (ostali štirje so še “Judas”, “Mona Lisa”, “Rather Be”, “Appalachian Springs”), ki so nastali po njihovi lanskoletni ponovni združitvi in vrnitvi na koncertne odre. The Verve so nadaljevali z “The Rolling People” ter “The Drugs Don`t Work”, ki je eden izmed komadov z najbolj realnim naslovom in besedilom. Zapomnite si, kar pravijo fantje. “Lucky Man” je eden izmed največjih hitov in množica je ponovno v en glas zapela: “But I’m a lucky man
With fire in my hands”. Tako kot Beatsteaks tudi The Verve na človeka delujejo nezavedno hipnotično in ko te preveva neopisljiv občutek radosti … Ostaneš brez besed. Nič pa se ne more primerjati z “Bittersweet Simphony”, ko je bilo v zraku videti na tisoče rok. Roka pri roki, kamor je segel pogled. Definitivno eden izmed najlepših trenutkov večera, ki bi ga bilo greh zamuditi.
The Verve so večer pripeljali h koncu s komadom “Disco”. Množica je s fanti še zadnjič glasno zapela. Luči so ugasnile, do ponovnega snidenja.

Setlista The Verve:
1. A New Decade
2. This Is Music
3. Sonnet
4. Space And Time
5. Life`s An Ocean
6. Weeping Willow
7. Sit & Wonder
8. The Rolling People
9. The Drugs Don`t Work
10. Lucky Man
11. Bittersweet Simphony
12. Disco

Besedilo: Lea Lesar
Fotografije: Aleš PodbrežnikMatic Zorman


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X