Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Glass Hammer
Založba: Arion
Izid: year
Trajanje: 53:21
Ocena: 4.5/5
Eho je bila v starogrški mitologiji boginja odmeva, ki je bila, kakor pravi znana legenda, nesrečno zaljubljena v domišljavega mladeniča Narcisa. Obsojena je bila na to, da mu v svoji nevidni podobi ni mogla izpovedati ljubezni, saj je lahko zgolj ponavljala besede drugih oseb v obliki odmeva, medtem ko se je pošteno zbegani domišljavec, potem ko se je zaljubil v lasten odsev na vodni gladini, utopil in spremenil v rožo, ki še danes nosi njegovo ime. Moralni poduk te legende je dobro znan. Mitologija in antična zgodovina (ne samo starogrška) prevladujeta v naslovih in besedilih štirinajstega Glass Hammer albuma, »Ode to Echo«, ki predstavlja precej drugačno glasbeno zgodbo od konceptualno usmerjenega predhodnika »Perilous« (2012) s katerim ga družita kakovostna konsistentnost posameznih kompozicij ob katerih bodo zagotovo uživali vsi simfoprogrockovski gurmani.
Štirinajst studijskih albumov v dvaindvajsetih letih obstoja je zagotovo impresiven dosežek, še posebno v današnjih časih, ko mnogim prog izvajalcem, ki so že dlje časa na sceni, zmanjkuje pravega navdiha za snovanje nove glasbe, še posebno tiste, ki bi bila vsaj na kolikor toliko napredni, eksperimentalni in inteligentni ravni. Marsikatera skupina, ki pogostokrat ali celo v zaporedju izdaja studijske albume, pade v past zvokovne generičnosti, toda v primeru ameriških simfoprogrockovskih odličnikov te nevarnosti (za zdaj še) ni. Oba poglavarja banda, klaviaturist Fred Schendel in basist/občasni klaviaturist Steve Babb, sta na »Ode to Echo« povlekla kar nekaj nepričakovanih potez, ki so se jima dobro obrestovale.
Jon Davison, glavni Glass Hammer pevec od leta 2010 dalje, ki je od nedavnega tudi član legendarnih Yes, je v tem času postal skrajno zaposlen z ustvarjanjem glasbe za dve različni skupini (mimogrede, Davison ni samo izvrsten pevec, temveč tudi nadarjen skladatelj). Babb in Schendel sta se odločila, da ga za »Ode to Echo« nekoliko razbremenita pri pevskih nalogah, zato sta, na vsesplošno presenečenje dolgoletnih privržencev, k sodelovanju vnovič povabila pevca Carla Grovesa (nazadnje je bil glavni pevec na albumu »Culture of Ascent«, 2007) in pevko Suzie Bogdanowicz (nazadnje je sodelovala z Glass Hammer na albumu »Three Cheers for the Broken-Hearted«, 2009).
»Ode to Echo« je prvi Glass Hammer album, ki vsebuje vse dosedanje pevce v zgodovini banda, saj se v vlogi gostujočih pevcev nahajata tudi originalna pevka Michelle Young ter nekdanji pevec Walter Moore. Babb in Schendel sta bila prav tako nekoč, v zgodnjih letih banda, njegova glavna vokalista. Tudi seznam preostalih gostujočih glasbenikov je tokrat precej impresiven, saj sta med njimi kitarist Randy Jackson (Zebra) in violinist David Ragsdale (Kansas). Po dolgem času so Glass Hammer v band sprejeli uradnega bobnarja, Aarona Raulstona, ki s svojim slogom bobnanja predstavlja vse to kar bi moral posedovati kvaliteten simfoprogrockovski bobnar.
Kombinacija treh različnih vokalov na »Ode to Echo« je vsekakor porodila nadvse zanimive rezultate, še posebno kadar nastopijo kontrasti med moškimi in ženskimi vokalnimi linijami. Zvočna filozofija Glass Hammer ostaja ista; simfonični prog rock s pozitivistično atmosfero in bogatimi simfoničnimi aranžmaji, čeprav so si tokrat po dolgem času privoščili tudi nekaj izjemno prebrisanih jazzovskih poletov z raztresenimi improvizacijami. Kljub precejšni eklektičnosti posameznih inštrumentalnih sekcij in simfoničnih aranžmajev, pa Glass Hammer tudi na »Ode to Echo« ohranjajo izdatno melodično komponento, ki se uspešno usklajuje z bolj ali manj pozitivističnim ambientom.
Že na otvoritvenem dosežku, »Garden of Hedon«, kjer gre za kombinacijo jazz fusiona v najboljši tradiciji Brand X in Colosseum II ter simfoničnega proga v stilu Yes in Kansas, se lahko sliši, da je novi album spet neka popolnoma drugačna zgodba kot je bil »Perilous«. Tudi zasanjanih, skorajda psihadeličnih trenutkov, je med posameznimi aranžmaji kar precej, medtem ko se Davisonov in Grovesov vokal zelo dobro dopolnjujeta med seboj. Davison je še vedno ‘ameriški Jon Anderson’ (ni čudno, da je postal član Yes), medtem ko Groves občasno nekoliko potegne na Johna Lennona. Tudi nekaj polifoničnih, razlomljenih ritmov, ki bodo marsikoga spomnili na nepozabne Gentle Giant, je moč zaznati med posameznimi sekcijami, medtem ko Schendelova melotronska valovanja vcepljajo izdatno dozo eteričnosti. Alan Shikoh je fantastičen kitarist, ki se je od legend kot so Allan Holdsworth, Steve Howe in Steve Hackett, naučil marsikaterega trika. Tokrat si denimo privošči precej več jazzovsko usmerjenih improvizacij kot na »Perilous«.
Odmevi Gentle Giant zapuščine so slišni tudi na epskem »Misantrog«, kar je razvidno iz uvodnih, večdelnih vokalizacij, medtem ko se bodo nad posameznimi pasažami, kjer se klaviature in kitarske harmonije prelivajo na izjemno skladen način, navdušili predvsem vsi jazz fusion sladokusci. To je še ena kompleksna in inteligentno aranžirana skladba, ki se kar šibi pod težo nepredvidljivih časovnih prehodov in krasnih vokalnih harmonij. Schendelovo briljantno igranje klavirja, hammond orgel, mini mooga in melotrona je neverjetno ubrano in na tej skladbi vnaša neverjetno nalezljivo eterično magijo, kakršna simfoprog ljubitelja v hipu popolnoma prevzame.
Tudi »Crowbone« je kompozicija, ki zveni kot da bi bila ustvarjena nekje na začetku sedemdesetih. To pot zavladajo prelepi godalni aranžmaji, ki se idealno prelivajo z mogočnimi simfoničnimi aranžmaji, predvsem na klavirju, kar bo všeč vsem ljubiteljem legendarnih Caravan, medtem ko je menjavanje vokalnih harmonij med Davisonom in Gravesom ponovno čista zmaga. Nekaj tesnobnih trenutkov na akustični kitari in godalih opomni, da Glass Hammer vendarle niso nenehni veseljaki, čeprav v njihovi glasbi večinoma vlada pozitivistična atmosfera. Temačne improvizacije na električni kitari in orglah pod vplivom Van Der Graaf Generator in King Crimson že predstavljajo takšen ne preveč pogost pojav v njihovem zvočnem izrazoslovju, seveda pa ne manjka tudi epski, orkestralno naravnani zaključek.
Na »I Am I«, še enem kompleksnem, a melodičnem dosežku, prvič na albumu glavno vokalno pobudo prevzame Suzie Bogdanowicz, ki s svojim eteričnim glasom med posamezne aranžmaje vnese izjemno toplino, medtem ko se kontrastnost še poveča, ko vpadeta oba moška vokala, ki še poglobita razburkano atmosfero. »The Grey Hills«, kjer je kar nekaj poliritmike in jazzovskih prehodov, vsebuje spet za spoznanje bolj temačni in skrivnostni ambientalni pristop, medtem ko Davisonovo in Gravesovo petje usklajeno plove na simfoničnem zaledju z vrhuncem v epskem refrenu. »Porpoise Song« vsebuje svečan, simfonični in rahlo psihadelični uvod, kjer Graves opravi svojo najboljšo imitacijo Johna Lennona, medtem ko ‘ameriški Jon Anderson’ Davison poskrbi, da razburkana atmosfera zavzame eterične in spiritualno dvigujoče dimenzije.
»Panegyric«, ki svoj naslov jemlje iz antične (starogrške) besede za javni govor ob kakem pomembnem dogodku, se odpre s sakralnim, temačno obarvanim, zvokom orgel, nakar sledi prehod v umirjeno, baladno sekcijo, ki je kot ustvarjena za Suziejin vokal. »Ozymandias« (naslov skladbe je starogrško poimenovanje za pomembnega staroegipčanskega faraona Ramzesa II) ima šegav, pozibavajoč uvod, ki zveni kot kakšno bližnje srečanje med Gentle Giant in ELP, kar traja vse dokler ne vpadeta oba glavna moška vokala, ki v hipu vneseta izdatno dozo nalezljive eteričnosti. Shikohove kitarske pasaže so tokrat udarno razvnete in v dobrem ravnovesju s Schendelovimi orglarskimi vragolijami, kar je še posebno očitno med kratkimi improvizacijskimi trenutki. V vsej tej ritmični kompleksnosti, na čelu z Raulstonovimi masivnimi bobnarskimi prehodi, pa članom Glass Hammer še vedno uspe splesti nadvse melodičen refren iz katerega seva njihov tipični ‘zeleni jezik’.
Schendel in Babb sta izjemna garača, a se njuni napori po navadi bogato obrestujejo. Tako je tudi v primeru »Ode to Echo«, ki je slogovno eden najbolj raznovrstnih dosežkov v dosedanji Glass Hammer povesti. Elementom jazz fusiona iz zlatih let tega žanra so tokrat dali prosto pot in v kombinaciji s svojim prepoznavnim simfoničnim prog rockom dosegli nadvse dinamične rezultate, medtem ko je atmosfera posameznih del v imenitnem ravnovesju z mističnimi besedili. Glass Hammer torej tudi po »Ode to Echo« ostajajo eden najbolj ‘vročih’ bandov moderne simfoprog scene.
Zasedba
Fred Schendel – klaviature, steel kitara, spremljevalni vokal
Steve Babb – bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Kamran Alan Shikoh – električna in akustična kitara, električni sitar
Jon Davison (Yes) – vokal
Carl Groves – vokal
Aaron Raulston – bobni
Susie Bogdanowicz – vokal
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Walter Moore – vokal
Michelle Young – spremljevalni vokal
Randy Jackson (Zebra) – kitara
David Ragsdale (Kansas) – violina
Produkcija
Fred Schendel in Steve Babb
Seznam skladb
1. Garden of Hedon (6:57)
2. Misantrog (10:00)
3. Crowbone (7:22)
4. I Am I (8:15)
5. The Grey Hills (4:47)
6. Porpoise Song (3:37)
7. Panegyric (4:11)
8. Ozymandias (8:12)
