V Kranju se je v lokalu Stara pošta v sredo, 2. julija odprla razstava z naslovom “Masaker povprečja”. Predvidoma bo ta trajala do konca avgusta. Razstava je bila predhodno (10. – 20. maja) v sklopu največjega kranjskega festivala Teden Mladih 08 na ogled v Café galeriji na Pungertu (stari del Kranja).
Gre za slikovno pesniško zbirko v obliki grafičnih dizajnov. “Eksekutorja povprečja” sta Matic Zorman (grafični oblikovalec) in Klemen Globočnik (avtor ideje in besedil).
Splošno o Masakru povprečja
Za Masaker povprečja bi lahko rekli, da je voščilo za lep dan in je “fuck off” … vse v istem trenutku. “Hotel sem močno besedo, ki pusti nek vtis. Odločil sem se za masaker, saj paše temačnejši podobi, ki jo ima vsebina. Pozitivna pa je predvsem ideja, da sva z Maticom gradila na vsem, kar je bilo kakorkoli drugačno. Masaker povprečja ima torej temne oči s svetlim leskom, ki sporočajo: Ubijmo povprečnost!”, razlaga bipolarnost ideje Klemen.
Podlaga za nastanek Masakra povprečja je glasba. Oba ustvarjalca sta namreč velika glasbena navdušenca. Klemen je našel navdih v Siddhartinem komadu Il a modras, o katerem pravi: “Ta komad je zame slovenski Wake up od RATM, je Hot dog od Limp bizkit, je Sic od Slipknot, je Suicidal dream od Silverchair…. Če sedaj gledam za nazaj, sploh nikoli ni bilo dvoma, da bo nekoč prišlo do te ideje.”
Na ustvarjanje Matica pa je najbolj vplivala glasba Johna Fruscianteja, sicer kitarista popularnih Red hot chili peppers. O svojem glasbenem idolu pravi takole: “Prvič u življenju sem tako močno začutil njegovo glasbo, da je ta preveč vplivala na moj lajf. Skozi te designe lahko gledalec najde mojo interpretacijo njegove glasbe. In če so besedila darilo frenda Siddharti, naj bo to moje darilo za zanj.”
Idejni koncept Masakra povprečja
Delo v petih poglavjih je naslovljeno po besedah, ki se pojavljajo v besedilu Il a modras: “Modra zibelka”, “Gobe zla”, “Rafal”, “Stran od sivih muh” ter “Ubite kritike”.
Prvo poglavje Modra zibelka je prolog v obliki misli o celoti.
Drugo poglavje so Gobe zla, ki so glavne osebe. Gre za šest neužitnih, ali strupenih ali smrtno nevarnih gob. Idejni avtor Masakra povprečja Klemen Globočnik je namenoma izbral nenavadna imena, kot so rumeni ježek, vražji goban, kosmata sirovka, pasji klinček, zadrgnjeni govnar in pogubni dežniček. “V prvi vrsti so se mi imena zdela smešna, pa še pasala so k njihovimi lastnimi imeni”, razlaga Klemen. Lastna imena gob so besede iz besedila “Il a modras” (Kaos, Teror, Bizar, Obligator, Pizda in Umazana gospa).
Tretje poglavje Rafal predstavlja dejanja gob zla.
Gre za avtorska besedila iz obdobja (post)najstništva. Vsebina z naslovi, kot so “Stranpot”, “Iz naročja pozabe”, “Kapsula spak”, “Kontradikcija² = Absurd”, “Rdeči semaforji”, “Socialna osama” so povezana z iskanjem identitete skozi glasbo. Preko vpliva glasbe pa tudi kasneje v življenju pravzaprav ohranjamo mladost ter gojimo občutke, ki so povezani z najstništvom.
Četrto poglavje Stran od sivih muh sestavlja Krog zla, ki pa prikazuje posledice Rafala. Gre za različna stanja neprištevnosti (Blodnja, Fantazmagorija, Spanje, Nezavest, Koma, Smrt/Rojstvo).
Peto poglavje Ubite kritike s podnaslovom Eksekutorja povprečja pa je epilog v obliki zahvale.
Avtorja o delu:
“Ustvarjanje Masakra povprečja je bilo v prenesenem pomenu zame potovanje po notah Johna Fruscianteja, ki me je popeljalo v temne, od nekod že poznane sfere moje domišljije. Ta sila, da spoznam razlog, prostor in čas, kjer sem te podobe že srečal, me je ves čas gnala naprej. Da pa nisem prestopil mej domišljije, je skrbel moj dober prijatelj Klemen. Skupaj sva “masakrirala” ideje, skozi ustvarjalno obdobje sem se očistil ter osvobodil svoje misli. Brez pretiravanja lahko rečem, da je šlo za katarzično doživetje, ki se kot tako zgodi le enkrat. Masaker pa se nadaljuje…”– Matic Zorman
“Masaker povprečja bi lahko bil univerzalni naslov vsake ideje, ki se kdajkoli razvije v karkoli. Nanje vedno gledam kot na izhodišče in predpogoj – narediti nekaj, kar je težko pozabiti že v naslednjih petih sekundah. Za realizacijo ene takih idej sem za pomoč poprosil Matica, svojega kolega in somišljenika v umetnosti. Delati z njim mi je bilo v veliko zadovoljstvo, predvsem zato, ker je v občutku za fotografijo in dizajn brez umetniških predsodkov. V dveh mesecih dela sva se predvsem veliko zabavala, ter vmes sprobala marsikatero idejo. In kako sploh testirati dobro idejo? … ko ta hodi po robu zdrave pameti ali pa ko se zdi neverjetno smešna. Tako je nastal Masaker povprečja, ki pa združuje oboje… norost in humor.” – Klemen Globočnik
