Kraj: Cveličarna VPK Mediapark, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 19.02.2007
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 16€ (18€ na dan koncerta)
Slovenci smo razvajeni. Iščemo le nekaj posebnega in množično obiskujemo le tiste koncerte, kjer nas z odra razveseljujejo in zabavajo bolj ali manj znani obrazi. Kdo so ti obrazi narekuje predvsem mreža globalnega bombardiranja z MTV-ja in videospoti, ki v ospredje postavljajo kult osebnosti pred glasbo, pred tisto, kar je glavno. V prestolnici nas je že pred dvema mesecema pozdravila množica plakatov z dvema kvazi kunfg-fu čudakoma. Zadevščini se reče Eagles Of Death Metal. Ena izmed komercialno zanimivih plati plakata je bila nedvomno ta, da je rdečelasi model na desni Josh Homme, bolj znan kot frontman skupine Queens Of The Stone Age, ki pa rad zadovolji svojim apetitom z bolj ali manj posrečenimi stranskimi projekti in sodelovanji v številnih zasedbah. Zahtevi po kultu osebnosti bi bilo torej zadovoljeno, če, kakopak, gospod Homme ne bi odpovedal svojega pojavljanja na koncertnih odrih na EODM koncertni turneji. Marsikdo bi zato koncert preskočil, ker pa enostavno ni bilo vredno v nedogled premlevati ali bomo deležni slabe kopije Queens Of The Stone Age, povprečnega rock n’ roll žura, morebiti celo toplega presenečenja (to so bile debate, ki so se nekako razpredale ob pivih v bolj ali manj rockersko obarvanih lokalih…), smo se odločili preveriti pulz in uspešnost ambiciozno zastavljenega trženja omenjenega dogodka.
Torkov večer. Pred Cvetličarno, v neposredni soseščini POP TV-jeve trdnjave, smo se tako malo pred koncertom zbrali predstavniki medijev ter kopica glasbenih zanesenjakov, ki so se odpravili na podobno popotovanje kot mi. Najprej bi veljalo pohvaliti brezhibno in tekočo organizacijo dogodka, saj so se organizatorji, Kurz Rock Vibe ter ekipa YounGunz več kot le potrudili z zadostno mero informiranja ter s pedantnim razporedom omogočili nemoteno delo in užitke v VPK-ju (intervju si lahko preberete nekoliko kasneje…). Brez zapletov se je množica grungersko in stonersko oblečenih mladcev in mladenk zgnetla v enega prominentnejših koncertnih prostorov v Ljubljani. Ob devetih so se, po načelu švicarske natančnosti, luči zatemnile. Reflektorji so osvetlili oder. Iz zvočnikov je zašumel ritem, ki je oznanjal, da se je koncertni spektakel dneva začel.
Iz lesene škatle se je izza zavese prikradla lutka grotesknega duhovnika. The Preacher je oznanil začetek nastopa skupine The Spores, mlade ameriške art-popovske skupine, ki je našim množicam bolj ali manj neznanka. Ritem elektronike, ki je flirtala z rave-dance sceno, ki bi jo pričakoval v izolski Ambasadi in nagovor kričečih vokalov, ki so z distorzijo zveneli kot grmenje obsedenega norca. ‘Love My Mind’ je bil provokacija, ki je odprla šov s šokom, z interesantnim spletom groteske in zabavnega razbijanja mitov v to, da bi bili lahko The Spores pozerji ali pa šminkerji. Kmalu po uverturi pridejo na oder: v darkersko črnino oblečen bobnar, kitarist, ki izgleda kot peti član Žrebcev iz TLP-ja ter seksi basistka z blaznim pogledom. Dovolj da pritegne pozornost? V rokah je prinesla megafon in lutko, ki jo ljubkovalno kličejo kar Miss Fishnets. ‘Mandibles’ nadaljujejo ples blaznosti in temu primernega psihoznega hedonizma. Publika je lahko le nemo zrla na oder in ugotavljala, da jih dogajanje vse bolj privlači. ‘Moon Shine Down’ je zapeljeval s pixies-pumpkins-whaleovsko meditacijo, zibajočimi ritmi, bobnanjem, ki je bilo s svojo skopostjo prehodov in istočasno z betonsko-granitnim natančnim in trdnim ritmom obenem obskurno in organsko, glavna poslastica pa so bili privlačni vokali ter grmeči zvok nizkofrekvenčnega basiranja, ki veže slišano v kompaktno celoto. Gosto in lepljivo kot brizg krvi, ki jo iztiskajo neposredno iz svojih src. Srčnost in brez kakršnihkoli pretvez, da je potrebno hraniti energijo za naslednje, bolj odmevne in večje koncerte. Nastop ni seval karkoli drugega kot samozavest in globoko vero v to, da je to, kar vam The Spores ponujajo, premišljeno in resnično čuteno. To pa je pravi temelj za zabavo z vsebino. Njihova glasba je glasba z esenco in smislom. Dokaz neomejenosti je tudi to, da The Spores zmorejo brez težav preseči omejitve prvoosebnega izpovedovanja osebnih zgodb tudi tako, da angažirajo in rekrutirajo bizarne alter ege. Vsak umetnik, ki ponuja karkoli novega, je vsaj v mali meri shizofren. The Spores šepet tisočerih glasov v glavi ne preslišijo in ne ignorirajo. Postane del tega, kar The Spores so. Alter egi so lutke. Prividi in prisluhi dobijo telo. Impersonirani v osebnostih uvodničarja The Preacherja, Miss Fishnets, McMbrya, hudičevskega Tita… Druščina je pestra in številčna in še več jih bo. The Spores set nadaljujejo z ‘Moon Shine Down’, pesmijo ‘Big Bother’ ter prvim hitom z njihovih lokalnih radiev- pesmijo ‘Kill Yourself’. Predstavitveni pamflet sklenejo z ‘El Matadorjem’, ‘Heat Seekerjem’ ter predelavo pesmi skupine Simon & Gurfunkel ‘The Sound Of Silence’, ki ji pristopijo na seksipilen, sanjav način ter v znan napev vtkejo elemente clashovske punk osebnosti. ‘Sound Of Strummer’ zaključi epopejo ter suvereno predstavijo adute skupine The Spores ter njihove plošče Imagine The Future. Solidno, zanimivo ter mogoče za marsikaterega obiskovalca koncerta domala prebavljivo. Jaz sem bil nad audiovizualnim bombardiranjem ter nad kemijo zasedbe navdušen.
Malo čez deseto uro zvečer pa drugi polčas. Na oder pridejo glavne zvezde večera, ki so napolnile VPK do zadnjega kotička. Eagles Of Death Metal so diverzija polnokrvnega rock’n’rolla, zabave ter inteligentnega humorja. ‘Don’t Speak (Bang)’ ali bolj znan kot ‘I Came To Bang’ začne ples in tempo razvrata. Dave Catching, mož z ogromnimi očali ter modro irokezo na levi. Brian O’Connor kot Ice-T, ki bi si služil kruh kot krupje v kakem Casinou, na desni strani oborožen z basom. Jesse Hughes pa se kot hiperaktivni frontman skriva za temnimi očali in mornarsko črtasto majico tekajoč nekje med levim in desnim delom, prepričati pa namerava že s prvim akordom, poprej pa naznani in da vedeti, da je tu zato, da bi se zabaval. S pristnim nastopom in direktnim kontaktom s publiko zabava tudi publiko, ki to poplača z burnim aplavzom že po prvi pesmi. Kako si roko podajata seks, dekadenca in pristni rock’n’roll pokaže drveče nadaljevanje ‘Kiss The Devil’. Znoj lije z odra. Znoj lije v parterju in na tribunah. Zvočna podoba pa, navkljub temu, da je daleč od popolnosti QOTSA koncertov, zliva elemente riff rocka, boogieja, rahlo mehčanega stonerja (najbližje podobi Branta Björka, ki se je predlansko poletje prestavil tudi naši publiki v starem mestnem jedru). ‘Bad Dream Mama’ spominja na Rolling Stones. “Here I’m now and I Wanna be your monkey, baby!” Drvijo hitro in brez prekomernega filozofiranja. Po prav tako skoraj stonesovski ‘Move the Night’ zadoni nenaporna popevka ‘English Girl’. Žur, ples in seks na deseto potenco. Jesse ni ravno Pavarotti, a zna motivirati in pokazati, na kaj moški pomislimo vsakih par minut, z zelo nazornim gibanjem medenične kosti ter nagovori o ljubezni, spogledovanjem z dekleti v drugi in tretji vrsti. Brez dlake na jeziku ogovarja ter pove, da si želi, da bi ob tem izlivu seksa in zabave ostali v večnem gibanju tudi vi, ki si niste drznili ravno v prve vrste k železni ograji. Čas je tudi za glasbene želje. ‘Cherry Cola’ obudi spomin na videospot, katerega ste morebiti kdaj celo videli na malih zaslonih. Nato pa povrnitev k divjemu tempu parjenja in prepotenih teles. ‘Whorehoppin” združi ritmiko pijanskega boogie riffanja ter zgodnjega Iggy Popa, ki pa navkljub ponavljajočemu preigravanju že slišanih viž ter “fuš solaž”, ki niso ravno interesantne ljubiteljem G3 virtuoznosti ter vseh častilcem prepotentnih šeststrunskih samooklicanih bogov. Pa kaj potem? Eagles Of Death Metal vam tega niso nikoli niti obljubljali, zato tega tudi ne ponujajo, mar ne? ‘Already Died’ pripraska do nečesa, kar je podobno starim dobrim Queens Of The Stone Age. Definitivno slišim, da bi to pesem lahko pel človek, ki ga na odru tokrat ni- Josh Homme. Hvala Bogu, saj lahko celotno pogačo pomalicajo trdovratni vztrajneži EODM in v prvi vrsti, hočete ali nočete, karizmatični posebnež Jesse. Ta vam tu pripoveduje bolečo zgodbo o grdi ločitvi, razočaranju in tem, da je to tudi razlog, da ga lahko danes občudujete ali pa ga boste enostavno morali trpeti na odrih po svetu. O kemiji, ki sem jo ta dan že izkusil, je mogoče ponovno več kot le govoriti. Morebiti tudi zaradi tega, ker vam pivo lepše teče ob ritmičnem potrkavanju nog in že preverjenih kitarskih prijemih. ‘Stuck In the Metal’ zabrni z nespremenjenim žarom privlačnosti, ki nikakor ne spominja na karkoli podobnega death metalu. Kar slišite je umazan in brezkompromisen zvarek boogie, slide kitare ter pospešenega bluesa. Seksi! Po ‘Flames Go Higher’ pa ponovna brca v smeri bolj spevnih voda ter pesmi z radijskih valov, ki jih je v z rockom bolj prepojeni tujini razdevičeval ‘Boys Bad News’. Kako je spati z najstnicami pove ‘Just 19’, ki dopolni morebiti prej spregledano seksoželjnost z ‘I Only Want You’. Le kako ste lahko to spregledali? Saj nismo, nič bati! Redni del koncerta se zaključi. Skupina bi lahko odšla z odra, a je dovolj pokazati le malo iniciative. Pust, alkohol in rock’n’roll terjata podaljšek. Jesse da preostanku skupine možnost za hitro pivo in počitek ter samostojno izvede akustično verzijo pesmi ‘Midnight Creeper’, nato pa ‘New Rose’ ter dokaz, da tudi Eagles Of Death Metal niso imuni na velikane Ramones- ‘Beat On the Brat’ je le en izmed predelav zaključnega venčka, saj nam že z naslednjo pesmijo pokažejo, da so v mladosti preigravali ali pa vsaj poslušali tudi prej nekajkrat omenjene Rolling Stones- ‘Brown Sugar’ in zaključek v EODM slogu je kot pika na i: drveči udarec s hitrostnim pokončevanjem skeptikov- ‘Speaking in Tongues’. Hvala lepa! Bili ste lepa, ubogljiva in zabave željna množica uživačev, Slovenija! Kako tudi ne, saj smo dobili to, po kar smo, navkljub temu, da je imel marsikdo marsikaj za pripomnit, pričakovali: zabavo ter dober način kako preživeti pust. Eagles Of Death metal niso tu zato, da bi vam prodajali intelektualiziranje o vojnah, segrevanju ozračja ter neizbežnosti smrti ali apokalipse. Edino kar oznanjajo je čar trenutka, testosteronski overdose ter neizmerno ljubezen do tega, kar trenutno počnejo- pristnega rock’n’rolla – s pravo mero seksa, drog in alkohola. Ali je kdo pogrešal Josha? Jaz ne. Thumbs up EODM! In na svidenje v naslednji vojni- brez dvoma v to, da je r’n’r še vedno živ in da zna še vedno brcniti močno in živahno, večni skeptiki!
Setlista
The Spores:
1. Love My Mind
2. Mandibles
3. Moon Shine Down
4. Big Brother
5. Kill Yourself (anti suicide)
6. El Matador
7. Heat Seeker
8. Sound Of Strummer
E.O.D.M.:
1. I Came To Bang
2. Kiss The Devil
3. Bad Dream Mama
4. Move In The Night
5. English Girl
6. Cherry Cola
7. Whorehoppin’
8. Already Died
9. Stuck In The Metal
10. Flames Go Higher
11. Boys Bad News
12. Just 19
13. I Only Want You
Podaljšek:
14. Midnight Creeper (solo)
15. New Rose / Beat On the Brat
16. Brown Sugar
17. Speaking In Tonuges
